VSM sodba in sklep I Cp 631/2013

1. Pritožbi tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo se ugodi in se dopolnilna sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

2. Pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi, v presežku se zavrne, in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da izrek v tej točki sedaj glasi:

„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 202358/2009 z dne 5. 1. 2010 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki naloženo v roku osmih dni plačati upniku, sedaj tožeči stranki:

- glavnico v višini 63.124,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje do 13. 5. 2010,

- izvršilne stroške v višini 350,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 do 13. 5. 2010 (terjatev po prvi in drugi alineji skupaj znaša 86.684,06 EUR),

- zakonske zamudne obresti od glavnice 63.124,35 EUR od 13. 5. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 350,96 EUR od 13. 5. 2010 dalje do plačila, ki pa jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v skladu s pogoji in roki nad toženo stranko sklenjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2012 z dne 22. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 12. 12. 2012.“

3. Pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka zoper sodbo, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbe zoper dopolnilno sodbo v znesku 2.148,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

O sodbi:

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. VL ... z dne 5. 1. 2010 ostane v veljavi v delu v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo, da v roku osmih dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 63.124,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje in izvršilne stroške v znesku 350,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.312,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na dejstvo, da je bila pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje nad toženko potrjena prisilna poravnava, zato je mogoče toženki kot insolventnemu dolžniku naložiti plačilo le v skladu s pogoji in roki, določenimi v prisilni poravnavi, ki je 12. 12. 2012 že postala tudi pravnomočna. Izpodbija v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje glede zakoličbe objekta in opravljenega izkopa, ter poudarja, da je sama prevzela gradbišče v zatečenem stanju, zaradi česar utemeljeno ni preverjala ali sta bili zakoličba in višinski koti v skladu s projektno dokumentacijo. Poudarja, da toženka kot izvajalec del ni opustila pregleda, ne osnovnega, kakor tudi ne spremenjenega projekta, vendar z njim strokovno ni bilo nič narobe in je po zahtevi tožnice izvajala dela po odločbi Upravne enote (v nadaljevanju UE) o spremenjenem gradbenem dovoljenju. Kot zmoten ocenjuje prvostopenjski zaključek, da toženka z ničemer ni dokazala, da je do sprememb projekta prišlo na zahtevo tožnice, saj to negirajo izpovedbe prič PK in PH. Sodišču prve stopnje očita, da je glede na zapis na menici, da je veljavnost pogojena s podpisom prevzemnega zapisnika, napačno zaključilo, da je ugovor neveljavnosti menice, ki ga je podala toženka, neutemeljen. Prav tako sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo in se opredelilo do toženkinega ugovora glede višine zahtevka in ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je pred odločbo o ustavitvi del, toženka že izvedla dober del pogodbenih del v skupni vrednosti 52.908,20 EUR in za to izstavila tožnici račune, ki jih ta nikoli ni oporekala, zato bi slednja imela pravico do vračila le neizkoriščenega dela avansa v znesku 10.216,16 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka toženke. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zoper sodbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe toženke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa se glede navedb povezanih s pravnomočnim sklepom o prisilni poravnavi nad toženko sklicuje in vztraja pri navedbah, ki jih je v tej zvezi podala v pritožbi zoper dopolnilno sodbo. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pri tem pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), v okviru pravočasnih trditev pravdnih strani in zanje ponujenih dokazov je tudi pravilno ugotovilo v zadevi relevantno dejansko stanje in v pretežni meri pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Nova dejstva in dokazi v zvezi z obstojem pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave zoper toženko in o obstoju zavarovanja ter s tem ločitvene pravice za terjatev tožnice, uveljavljano s tožbenim zahtevkom, ki sta jih pravdni stranki navedli in zanje predložili dokaze v pritožbi ter odgovoru na pritožbo, predstavljajo dovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in ob pravilni uporabi materialnega prava (ZFPPIPP) terjajo spremembo odločitve.

6Toženka v pritožbi ponovno izpostavlja ugovor neveljavnosti menice ter poudarja, da je veljavnost menice, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje bila pogojena s podpisom primopredajnega zapisnika, ki pa ne obstaja in tudi ni bil podpisan, zato menica tudi ni veljavna. Določilo menične izjave iz drugega stavka njene 2. točke je sporno in nejasno ter ga je treba razlagati v skladu s skupnim namenom pogodbenih strank (pravdnih strank), v skladu s katerim je bila menična izjava za izpolnitev izročene bianco menice, podpisane s strani toženke, oblikovana (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Menica z menično izjavo je bila tožnici, kot naročnici po pogodbi 240/01- Mark (priloga spisa A 5), izročena z namenom zavarovanja izročenega 100 % avansa za izvedbo vseh del po pogodbi. V primeru kršitve pogodbe s strani toženke (izvajalca), bi tožnica (naročnica) bila zavarovana pred izgubo plačanega avansa, tako da bi lahko uveljavljala plačilo meničnega zneska. Jezikovna razlaga zapisa v menični izjavi, da je veljavnost menice pogojena s podpisom prevzemnega zapisnika s strani izvajalca in naročnika, bi imela za posledico, da v primeru kršitve pogodbe s strani toženke, ko do podpisa prevzemnega zapisnika tako ali tako ne bi prišlo, zavarovanje z menico, ki je bilo namenjeno prav takšnim situacijam, ne bi bilo veljavno. Zato je jezikovna razlaga tega zapisa, kot jo predlaga toženka, v nasprotju s skupnim namenom pogodbenih strank. To pa še dodatno potrjuje zapis v nadaljevanju menične izjave, v skladu s katerim se tožnica obvezuje po podpisanem prevzemnem zapisniku prejeto menico vrniti izdajatelju (toženki). Kar pomeni, da bi do podpisa prevzemnega zapisnika s strani obeh pogodbenih (pravdnih) strank prišlo v primeru izpolnitve pogodbe in posledično bi tožnica menico vrnila toženki. Toženka ni zatrjevala, da bi bil tudi v primeru kršitve pogodbe dogovorjen prevzem del s podpisom prevzemnega zapisnika s strani obeh pogodbenih strank. V primeru razumevanja spornega določila, kot to predlaga toženka, bi menica postala veljavna po podpisu prevzemnega zapisnika, vendar je tudi v primeru kršitve pogodbe tožnica ne bi mogla uveljaviti, saj se je obvezala, da jo po podpisu takoj vrne. Sporno določilo je pripravila in predlagala izključno toženka, zato ga je skladno s 83. členom OZ treba razlagati v korist nasprotne stranke, torej tožnice. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sporno določilo v nasprotju tudi s kavzo menične izjave, saj izdajatelj menice v 3. točki menične izjave tožnico pooblašča, da unovči menico, v kolikor bodo ravnali v nasprotju s pogodbo 240/01, pogojevanje veljavnosti menice s podpisom prevzemnega zapisnika pa je namenjeno onemogočanju tožnice pri tem, da bi v primeru kršitve pogodbe s strani toženke (ko pogodbeni zapisnik vsekakor ne bi bil sestavljen in podpisan s strani obeh pravdnih strank) lahko uspešno terjala plačilo meničnega zneska. Zato je sporno določilo razumeti tako, da veljavnost danega zavarovanja (menice) ni vezana na podpis prevzemnega zapisnika s strani obeh pogodbenih strank, saj bi podpis slednjega pomenil izpolnitev pogodbe, medtem ko je zavarovanje dano za primere neizpolnitve oziroma kršitve pogodbe. Pritožbena izvajanja toženke v zvezi z razlago spornega določila in pogojevanjem veljavnosti menice, zato sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljena.

7Sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča glede temelja tožbenega zahtevka in z njimi soglaša. Pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka (oziroma njeni delavci kot izvedbeni pomočniki) postavila gradbene profile ter nadzorovala in določila temeljenje. Pri tem je pravilno sledilo neprerekanim dejstvom (214. člen ZPP), ki jih je zatrjevala tožnica in izpovedbi priče PF, ki je opravil izkop in je pojasnil, da je na podlagi že postavljenih profilov in višinskih križev opravil izkop, katerega je nadzoroval ter usmerjal pri toženki zaposleni delavec Pal. Toženka v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati, da je gradbena jama bila plitvejša na zahtevo tožnice, ter da je to bilo posledica znižanja stroškov, prav tako so neutemeljene njene pritožbene navedbe v tej smeri. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je zakoličba objekta bila izvedena v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, težava pa je nastala pri prenosu višinskih kot, torej podatkov iz zakoličbe v naravo. Slednje pa je opravila toženka po izvedbenem pomočniku - Pal, ki je postavil profile in višinske križe preden je PF prišel opraviti izkop. Dejstvo, da je tožnica naročila zakoličbo, kar toženka poudarja v pritožbi, na pravilnost prenosa višinskih kot iz zakoličbe v naravi, nima vpliva in zato ne ustvarja odgovornosti tožnice za nastalo razhajanje v višinskih kotah. V nasprotju s pravilnimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje pa so tudi pritožbena izvajanja, da je toženka bila takoj, ko je prišla na gradbišče, da bi začela z deli, seznanjena, da je na željo tožnice prišlo do odmika od gradbenega dovoljenja in spremembe višinskih kot, kakor tudi navedbe, da je tožnica od toženke zahtevala naj gradnjo opravi po predlagani spremembi gradbenega dovoljenja, čeprav ta še ni bila pravnomočna.

8Tožnica je v postopku na prvi stopnji pravočasno navajala, da je toženka bila dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ) in bi v primeru, če bi ob pričetku gradnje menila, da niso izpolnjeni pogoji za pričetek gradnje oziroma del ali kakršni koli zadržki, tožnico morala na to opozoriti. Glede na podano trditveno podlago tožnice, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je sámo ugotavljalo, kakšna je bila pojasnilna dolžnost toženke. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka (po izpolnitvenih pomočnikih) postavila gradbene profile in višinske križe ter nadzorovala izkop, ni mogoče sprejeti izvajanj pritožbe, da je prevzela gradbišče v zatečenem stanju. V vsakem primeru pa je bila njena obveznost, da pred začetkom in med izvajanjem posameznih del opravi pregled projekta za izvedbo del in opozori naročnika, projektanta in revidenta projektne dokumentacije na morebitne pomanjkljivosti ter zahteva njihovo odpravo (prvi stavek prvega odstavka 84. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). Vsekakor pa bi tudi v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ naročnika morala opozoriti na pomanjkljivosti njegovega naročila. Toženka bi tudi v primeru, če ne bi sama postavila gradbenih profilov in višinskih križev, ter ne bi nadzirala samega izkopa za gradnjo, morala pred pričetkom del v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki ima vso potrebno strokovno znanje in izkušnje za pravilno izvedbo del, pregledati ali je mogoče izgradnjo objekta v naravi izvesti v skladu s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, oziroma ali obstojajo kakršnekoli ovire, ki ji to preprečujejo. V primeru obstoja ovir, da je torej gradbena jama preplitva, kar je posledično povzročilo višjo gradnjo kot pa je določena v pravnomočnem gradbenem dovoljenju, bi na to morala tožnico ustrezno opozoriti, kakor tudi na posledice takšne gradnje. Toženka v pritožbi zmotno ocenjuje, da sprememba višinskih kot, ne predstavlja pomanjkljivosti, na katere bi toženka morala tožnico opozoriti, saj so prav zaradi te pomanjkljivosti bila po pregledu gradbene inšpektorice, dela ustavljena. Kasneje pripravljena sprememba projektne dokumentacije in na tej podlagi podan predlog tožnice na UE Pesnica za spremembo gradbenega dovoljenja, pri čemer je predlagana sprememba izražala dejansko stanje, zato ne razbremenjuje toženke, ki bi tožnico pred tem morala opozoriti na pomanjkljivosti gradnje in mogoče posledice. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje toženka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, kakor tudi ne dokazovala, da bi obvestila tožnico o kakršnihkoli pomanjkljivostih, prav tako ne o tem, da se bo gradilo na višinski koti 307,35 namesto 305,2, kot je bilo določeno v pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaradi česar bo posledično hiša višja glede na dokumentacijo in ne bo grajena skladno z gradbenim dovoljenjem. Izvedba dokaza, torej izpovedba priče K o tem, da so tožnico sigurno vsaj ustno opozorili, pa ne more nadomestiti manjkajočih pravočasni navedb toženke o teh dejstvih.

9Toženka v pritožbi izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora glede višine zahtevka ter ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je toženka že izvedla dober del pogodbenih del v skupni vrednosti 52.908,20 EUR in za to izstavila tožnici račune, katerim ta nikoli ni oporekala ali jih zavrnila, zaradi česar bi tožnica imela pravico le do vračila neizkoriščenega dela avansa v znesku 10.216,16 EUR. Toženka je res že v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljala tudi ugovor glede višine zahtevka. Menična izjava predstavlja pooblastilo tožnici, da izročeno bianco menico izpolni v skladu s tem pooblastilom in v njem določen menični znesek ustreza zapisu na menici. Tožnica je svoj del obveznosti po sklenjeni pogodbi izpolnila in je plačala 100 % avans, medtem ko toženka, zaradi zapletov, ki so nastali zaradi okoliščin na njeni strani, kot posledica napačne določitve višinskih kot v naravi oziroma zaradi opustitve svoje pojasnilne dolžnosti nasproti tožnici svoje obveznosti ni opravila, saj del ni dokončala. Toženka je višini tožbenega zahtevka nasprotovala le z navajanjem vrednosti posameznih izvedenih situacij, pri tem pa svojega ugovora ni ustrezno konkretizirala v smeri vrednotenja obstoječe gradnje, da bi sodišče lahko presojalo, ali ima nedokončani objekt, upoštevaje dejstvo, da je od prenehanja del do konca glavne obravnave preteklo več kot enajst let in način gradnje (višinski koti), kakšno realno vrednost (ki bi jo, v kolikor dokazni predlog ne bi bil umaknjen, lahko ocenil izvedenec gradbene stroke), ali pa opravljeno delo prav zaradi navedenega ne predstavlja prav nobenega prispevka k vrednosti že obstoječega zemljišča. Zgolj navajanje zneskov po posameznih situacijah porabljenega avansa, pa prav zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke, ki so povzročile ustavitve gradnje, ne predstavlja ustrezno konkretiziranega ugovora, ki bi sodišču prve stopnje omogočal presojo njegove utemeljenosti in posledično presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

10Toženka je v pritožbi uveljavljala tudi, da je bil nad njo dne 5. 4. 2012 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru začet postopek prisilne poravnave St 746/2011, ki se je končal s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, kateri je postal pravnomočen dne 12. 12. 2012, zaradi česar bi toženki s sodbo sodišča prve stopnje, ki je odločalo po pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi, lahko bilo naloženo plačilo terjatve le v skladu s pogoji sklenjene prisilne poravnave. Te njene navedbe, ki sicer predstavljajo dopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je sodišče druge stopnje upoštevalo pri odločanju, ker vplivajo na pravilnost odločitve. Toženka ima prav, da je na podlagi prvega odstavka 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP ) v zvezi s 217. členom ZFPPIPP pri odločanju treba upoštevati pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2011, vendar pa je hkrati kot dovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) treba upoštevati tudi navedbe iz odgovora na pritožbo, kjer se tožnica sklicuje na svoje trditve podane v pritožbi zoper dopolnilno sodbo in že predložene dokaze, iz katerih izhaja ločitvena pravica tožnice za vtoževano terjatev. To je tožnica namreč pridobila z zastavno pravico,

(1)

pridobljeno z vročitvijo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo Okrajnega sodišča v M. Z ... z dne 3. 6. 2010 (list. št. 31) organizaciji za plačilni promet s prepovedjo, da ne sme dolžnici (toženki) ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njenega računa denarnega zneska, za katerega je bila odrejena predhodna odredba, saj je toženka ob vročitvi sklepa imela dobroimetje na računu

(2)

to pa je imela tudi na dan začetka postopka prisilne poravnave

(3)

(kot izhaja iz sporočila organizacije za plačilni promet - NLB d.d. z dne 21. 1. 2013 (listina spisa A 30). Zato je terjatev upnice do višine denarnih sredstev, na katerih je bila pridobljena zastavna pravica (63.124,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do 13. 5. 2010 in izvršilnih stroškov v znesku 350,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 do 13. 5. 2010, torej v skupnem znesku 86.684,06 EUR), v skladu s 1. točko prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP zavarovana terjatev in nanjo ne vpliva sklenjena prisilna poravnava. Ker pa zavarovanje ne zadostuje za pokritje celotne terjatve, se na podlagi določbe tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP tisti del, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, torej zakonske zamudne obresti od zneska glavnice in od zneska izvršilnih stroškov od datuma, do katerega so bile zajete v predhodni odredbi pa do plačila, obravnava kot nezavarovana terjatev, na katero vplivajo pogoji pravnomočno sklenjene prisilne poravnave, kot to določa 214. člen ZFPPIPP.

11Po obrazloženem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi toženca, v presežku jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo kot izhaja iz izreka drugostopenjske odločitve (prva alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim stavkom 355. člena ZPP).

12Sprememba odločitve o stranski terjatvi v delu zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 63.124,35 EUR in zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 350,96 EUR, ki v obdobju od 13. 5. 2010 dalje do plačila zapadejo pod pogoje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, ne daje podlage za spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje v odločitev o stroških postopka (II. točka izreka prvostopenjske sodbe), ki jih je toženka grajala le v okviru njenih pritožbenih navedb, da izpodbija sodbo kot celoto, izrecno pa jih ni izpodbijala, po uradnem pritožbenem preizkusu, ki ni pokazal materialnopravnih ali procesnih pomanjkljivosti, ni posegalo. V tem delu je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženke in v stroškovnem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O dopolnilni sodbi:

13Na podlagi navedb toženke v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 264/2010 z dne 2. 1. 2013, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavano kot predlog za dopolnitev sodbe, je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo, s katero je sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 264/2010 (pravilno II P 264/2010) z dne 2. 1. 2013 dopolnilo tako, da je za I. točko izreka dodalo novo II. točko, s katero je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v I. točki izreka navedeno terjatev poravnati v skladu s pogoji nad toženko sklenjene prisilne poravnave iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2012 z dne 22. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 12. 12. 2012, kot natančno izhaja iz nadaljevanja I. točke izreka dopolnilne sodbe. Odločilo je še, da dosedanja II. točka izreka (sklep o stroških) postane točka III in da v ostalem ostane sodba nespremenjena.

14Zoper dopolnilno sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe določb materialnega prava. Izpostavlja, da potrjena prisilna poravnava nima vpliva na zavarovane terjatve. Terjatev, ki jo je uveljavljala s tožbo je bila namreč zavarovana po izdani predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Mariboru Z 80/2010 do zneska 86.684,06 EUR, ki je bil na dan začetka postopka prisilne poravnave toženki tudi zarubljen. Zato meni, da prisilna poravnava nima učinka na terjatev tožnice do zavarovanega zneska in tudi ne na stroške odmerjene s sodbo z dne 2. 1. 2013, ki so nastali po začetku postopka prisilne poravnave, v preostalem delu za razliko do polne vrednosti terjatve tožnice pa meni, da prisilna poravnava učinkuje skladno z določili ZFPPIPP in to tudi brez izdane dopolnilne sodbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavi ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbe zoper dopolnilno sodbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

15Toženka na pritožbo ni odgovorila.

16Pritožba tožnice zoper dopolnilno sodbo je utemeljena.

17Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pri tem pa ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o obstoju odločilnih dejstev, to je o obstoju predloga za izdajo dopolnilne sodbe, nejasni.

18Razlogi dopolnilne sodbe o obstoju predloga toženke za njeno izdajo, so nejasni, saj je sodišče prve stopnje le navedlo, da je pritožbena izvajanja toženke v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 264/2010 z dne 2. 1. 2013 o tem, da bi moralo sodišče o zahtevku odločiti v skladu s potrjeno prisilno poravnavo, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki naj bi bil utemeljen. Pritožbenih izvajanj toženke, v okviru katerih ni navajala, da sodišče prve stopnje ne bi odločilo o zahtevku v celoti, temveč je zaradi nastopa novega dejstva, ki do zaključka glavne obravnave pravdnim strankam in sodišču ni bilo znano, to je pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi nad toženko, grajala pravilno uporabo materialnega prava in sicer določb ZFPPIPP, ter navajala, da bi ob upoštevanju slednjih o tožbenem zahtevku moralo odločiti v skladu z roki in pogoji sklenjene prisilne poravnave, ni mogoče razumeti kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe. Dejstva, ki jih je toženka podala v pritožbi in tozadevne navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo predstavljajo dovoljene pritožbene novote, ki pa ne morejo predstavljati predloga za izdajo dopolnilne sodbe in sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo o njih ne more odločati. Razlogi izpodbijane dopolnilne sodbe o podanem (utemeljenem) predlogu za njeno izdajo so povsem nejasni in iz njih ne izhaja, da je bilo mogoče navedbe toženke razumeti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o njegovi utemeljenosti po vsebini, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa je sodišče prve stopnje s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 264/2010 z dne 2. 1. 2013 v celoti odločilo o tožbenem zahtevku in uskladitev izreka že izdane sodbe s pogoji prisilne poravnave ne predstavlja odločanja o delu tožbenega zahtevka, o katerem ni bilo odločeno, zaradi česar tega ni mogoče izvajati preko instituta dopolnilne sodbe.

19Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 354. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo:

20O stroških pritožbenega postopka zoper sodbo je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo zoper sodbo uspela le v majhnem delu in sicer le glede stranske terjatve v obsegu zakonskih zamudnih obresti od glavnice in od stroškov izvršilnega postopka od 13. 5. 2010 dalje do plačila, za katere veljajo pogoji in roki pravnomočnega sklepa o prisilni poravnavi Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2011, medtem ko se je zavzemala za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Tožničin odgovor na pritožbo pa je prispeval k rešitvi zadeve v obsegu ugotavljanja obstoja zavarovane terjatve, medtem ko v ostalem k rešitvi ni prispeval. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da sta bili pravdni stranki v pritožbenem postopku podobno uspešni in naj v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP vsaka izmed njiju krije svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.

21Tožnica pa je s pritožbo zoper dopolnilno sodbo v celoti uspela, zato je sodišče druge stopnje o stroških v tej zvezi odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu z prvim odstavkom 154. člena ZPP in je tožnici skladno s 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) kot potrebne priznalo naslednje priglašene stroške: nagrado za sestavo pritožbe v znesku 1.177,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) ter sodno takso za pritožbo v znesku 735,00 EUR. Skupaj znašajo stroški tožnice za pritožbo zoper dopolnilno sodbo 2.148,12 EUR in jih je tožnici v roku 15 dni dolžna povrniti toženka, od prvega dne po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti.

----------------------

Op. št. (1): O tem Volk D. v: Predhodne odredbe in insolvenčni postopki, Priloga Pravne prakse, št. 35/2013;

Op. št. (2): V že navedenem članku je pogoj za nastanek zastavne pravice, da v trenutku vročitve sklepa organizaciji obstoji denarno dobroimetje dolžnika na katero zastavna pravica lahko poseže;

Op. št. (3): Pomembnost obstoja denarnih sredstev pri toženki ob začetku postopka prisilne poravnave na uspešnost uveljavljanja ločitvene pravice izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 343/2012 z dne 6. 2. 2013;