VSL sodba I Cp 510/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavita in odpravita odločba LD X št. 2/2011 z dne 27.11.2011 in odločba Zveze LD Y, št. D 1/2011 z dne 20.12.2011 o izključitvi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) iz članstva LD X (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožniku članstvo v LD X ni prenehalo in mu je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni zagotoviti izvrševanje vseh pravic in obveznosti članov lovske družine od 23.3.2011 dalje (II. točka izreka) in mu v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe izstaviti člansko izkaznico (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati pravdne stroške v znesku 979,88 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub odsotnosti pravilno vabljenega tožnika in njegovega pooblaščenca izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze. Ker ni upoštevalo 282. člena ZPP, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka o glavni obravnavi. Iz zapisnika z dne 10.10.2012 izhaja, da je bil opravljen poravnalni narok in nato prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je sodnica sprejela dokazni sklep o dopustitvi dokazov (z vpogledom v listinske dokaze in zaslišanjem strank in prič) in izvedla dokazovanje z vpogledom in prebiranjem listin. Dne 21.11.2012 je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo poravnalni narok in nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo. Na ta narok je bil kot priča vabljen tudi pooblaščenec tožnika, čeprav na naroku z dne 10.10.2012 ni bil sprejet dokazni sklep, da se ga zasliši. Takšnemu postopanju je na naroku z dne 21.11.2012 izrecno ugovarjala. Zaradi nezakonitega vabljenja pooblaščenca tožnika na narok z dne 21.11.2012 ob 11.30 uri, se je tožnik lahko skliceval na pomoto, ki naj bi bila razlog, da sta tožnik in njegov pooblaščenec prišla na narok z dne 21.11.2012 šele ob 11.30 uri. Zaradi pojasnjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 21.11.2012 izvajalo dokaze, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji. V resnici pa sta se tožnik in njegov pooblaščenec naroka z dne 21.11.2012 namenoma udeležila šele ob 11.30 uri, da bi bila najprej izvedena zaslišanja toženke in njenih prič. S tem je bilo toženki onemogočeno, da bi se o izpovedih izjavila, zastavila ustrezna vprašanja, predlagala soočenje s pričami, ki jih je sama predlagala, in po potrebi predlagala izvedbo dodatnih dokazov. Ne strinja se z ugotovitvijo in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni zadostne podlage za odločitev toženke o izrečeni sankciji in da toženka in pritožbeni organ nista mogla utemeljeno ugotoviti, da je tožnik storil oba prekrška, ki imata za posledico izključitev iz lovske družine. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je do omejevanja tožnikove svobode združevanja prišlo na način, ko ni bil v zadostni meri upoštevan procesnopravni standard proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. V obravnavanem postopku samo ni upoštevalo 8. člena ZPP. Ni namreč upoštevalo formalnega okvira proste dokazne ocene, niti njenega vsebinskega aspekta. Sodišče prve stopnje je odreklo verodostojnost izpovedim prič, ki jih je predlagala toženka in so kvalificirane priče (lovska čuvaja, lovski inšpektor in policist), ne da bi jih ocenilo in pojasnilo, zakaj določeni priči odreka verodostojnost oziroma ji poklanja vero in katere okoliščine utemeljujejo takšen zaključek. Posledično so dejstva, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, zmotno in nepopolno ugotovljena (da odločitev toženke in pritožbenega organa nima zadostne podlage v izvedenem disciplinskem postopku oziroma da za odločitev, kot je bila sprejeta, manjkajo dokazi za sankcijo, ki je bila tožniku izrečena). Ugotovitve toženke, da gre za postavitev nelegalne preže in krmišča, ne temeljijo le na nepreverjenih govoricah, o katerih je pričal F. A., temveč tudi na ugotovitvah obeh lovskih čuvajev, lovskega inšpektorja, listinah in fotografijah, poročilu lovskih čuvajev z dne 22.3.2011, izpovedbah priče F. B. in zastopnika toženke E. V.. Kršitev, ki se je očitala tožniku, je s temi posrednimi dokazi z gotovostjo dokazana. Sodišče je neutemeljeno sledilo neverodostojni izpovedi priče M. P.. Spregledalo je, da je bil pravnomočno izključen iz lovske družine zaradi istih kršitev, kot so očitane tožniku, da je bil obsojen zaradi prekrška in da mu je bila izrečena globa, ki jo je plačal. Da navedena priča ni verodostojno izpovedovala, dokazuje listinska dokumentacija, ki jo pritožbi prilaga kot dovoljen dokaz. Iz nje izhaja, da priča priznava nelegalno izdelavo preže in krmljenje. Zaradi zamude na glavno obravnavo je bila priča zaslišana kot zadnja, izpovedovala pa je o dejstvih, ki jih tožnik ni navedel v trditveni podlagi, zato ni mogla navesti nasprotnih dejstev, niti predložiti nasprotnih dokazov. Zaradi načela sorazmernosti in iskanja materialne resnice bo moralo pritožbeno sodišče upoštevati tudi te dokaze. Glede na odločbe Ustavnega sodišča RS se je praksa glede obravnavanja prekluzije dokazov spremenila. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik skupaj s P. dne 20.3.2011 najverjetneje štiri ure sedel na neugotovljeni preži. Ni logično, da bi se od Š. tožnik vračal po temi in po gozdu do avta, parkiranega 1000 metrov vstran, če se je do navedene preže vedno dostopalo iz druge strani. Prav tako ni logično tožnikovo pojasnjevanje o snemanju živali po temi. O odločilnih dejstvih je podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki. Sodišče prve stopnje je navedlo, da sta L. in J. sicer oba izpovedala, da sta videla, da gre tožnik skupaj s P. po poti, ki vodi do preže, ni pa razbrati, da bi ju priči videli sedeti na preži. Dejansko pa je F. L. izpovedal, da je bilo "vse točno tako, kot izhaja iz mojega poročila in poročila J. V., ki se nahaja pod prilogo B5". V navedenem poročilu pa je zapisano:"18.45 – na nelegalno prežo prišla tov. P. M. s peno pod pazduho in puško na rami, z njim pa tov. V. C. z nahrbtnikom in puško na rami, 19.00 – previdno zapustila kraj zasede". Priča V. J. pa je izpovedal:"zmenila sva se, da bova ob 18.00 150 m nad to prežo naredila zasedo, da bova videla, kdo prihaja. Ob 18.45 sta prišla P. M. in V. na prežo, bila sta s puškami, v lovski opremi in z nahrbtniki. Midva, ko sva to videla, sva se odstranila, poklicala predsednika...". Priča J. M. je izpovedal, da sta na preži čuvaja videla sedeti dva lovca, v lovski opremi in oborožena s puškami. Pooblaščenec toženke pa je povedal, da noben lovec ni vedel za prežo, edino tožnik in M. P. sta vedela. Glede na pojasnjeno zgoraj navedeni zaključek sodišča prve stopnje ni prepričljiv. Edino logično je, da sta lovska čuvaja napravila zasedo približno 150 m stran od preže, da sta nanjo lahko videla. Lovski čuvaji so pri opravljanju službe v lovišču uradne osebe s točno določenimi pooblastili (73. člen ZDLov-1). Lovski inšpektor J. M. je izpovedal, da je novejša sodna praksa prekrškovnih sodišč taka, da tisti, ki izvaja lov na tistem območju, ima edino interes, da nelegalno krmi, tožnik in P. pa sta izvajala lov na tistem območju. Na podlagi izvedenih dokazov je zato mogoče zaključiti, da je nelegalno, s smrekovino zakrito in od poti odmaknjeno prežo, za katero drugi člani toženke niso vedeli, uporabljal tisti, ki jo je postavil in je krmišče zalagal s koruzo, kar je tudi logično. Ne drži, da pojem nelegalne preže ni bil povsem razjasnjen, saj je bil sodišču prve stopnje natančno pojasnjen postopek, ki določa gradnjo lovskih naprav in objektov. Za to mora obstajati lovsko gospodarski načrt upravljavca, plan gospodarjenja pristojne komisije lovske družine, pisna odobritev lastnika zemljišča, podatki o parceli in vnos v elektronski sistem Lovske zveze Slovenije. Toženka je sprejela letne načrte, pred tem so bili obravnavani in potrjeni na občnem zboru. Letne načrte odvzema divjadi določata Zavod za gozdove in Območno združenje upravljavcev lovišč. Vsem članom je predstavljen na občnem zboru, ki ga nato formalno potrdi. Isti organ potrdi tudi gospodarski načrt, v katerem so opisane dolžnosti za tekoče leto. Za vsak revir v lovišču X je posebej potrjen načrt izgradnje ali znatne obnove prež in krmišč. Predlog za to poda gospodarska komisija neodvisno od upravnega odbora. Pomen izrazov opredeljuje Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1). Lovske organizacije so dolžne po določilih ZDLov-1 (5., 13., 39. in 41. člen) v skladu z načrti za trajnostno gospodarjenje z divjadjo zagotoviti tudi krmljenje in postavitev lovskih objektov, pri krmljenju pa velja omejitev, da je krmljenje divjadi dovoljeno le za tiste vrste divjadi in na lokacijah, predvidenimi z načrti lovsko upravljavskih območij (41. člen ZDLov-1). Glede na navedeno postavitev sporne lovske preže in nelegalnega krmišča nista bila dovoljena in sta posledično nelegalna. V 76. členu ZDLov-1 so opredeljeni prekrški, za katere se kaznujeta pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe. Ugotovitve sodišča prve stopnje iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe kažejo na nepoznavanje ZDLov-1 in Pravil LD X (v nadaljevanju Pravili LD), saj so z njimi v nasprotju. Toženka je obveščala svoje člane tako, kot je določeno v 3. členu Pravil LD (z elektronskim obveščanjem in objavami na oglasni deski). Evidence legalnih prež in krmišč so vsako leto obravnavane in potrjene z glasovanjem na vsakoletnem spomladanskem posvetu, ko vodje revirjev podajo poročila o stanju prež in krmišč v lovišču. Vsi člani že pred tem prejmejo pisna navodila o tem, za katere preže in krmišča so zadolženi v revirju. Sporna preža in krmišče v revirju I. nista bila v omenjenih evidencah nikoli omenjena. Upravni odbor skrbi za izvrševanje sklepov občnega zbora in sprejema sklepe za izvrševanje letnega načrta lovišča (18. člen Pravil LD). Opozorilo, ki ga je tožniku dne 25.12.2009 poslal tajnik toženke, predstavlja posredovanje sklepa upravnega odbora toženke z dne 9.12.2009, da mora tožnik takoj prenehati z zalaganjem krmišča v P., saj ta ni v planu (letnem načrtu lovišča). Tožnik ga je ignoriral kljub globi za prekršek, ki je zaradi ravnanja tožnika grozila toženki in njenemu predsedniku, zato mu je bil v disciplinskem postopku dne 14.4.2010 izrečen disciplinski ukrep opomin. Tožnikovo ravnanje je očitno ravnanje v nasprotju z določbami 6. člena Pravil LD. Zakonito ravnanje upravnega odbora je zato sodišče prve stopnje neutemeljeno označilo za šikaniranje in arbitrarno, fluidno in od trenutne volje vodstva toženke odvisno ravnanje. Nevpisovanje v javko je po Poslovniku LD X (v nadaljevanju Poslovniku LD) kršitev. Vpisovanje v javko je obvezno, saj se z njim zagotavlja nadzor lovišča in lovcev, ki je obveznost lovske družine. Neizvajanje nadzora pomeni prekršek iz 19. točke prvega odstavka 77. člena ZDLov-1. Nevpisovanje v javko predstavlja hujšo kršitev, saj gre za kršitev zakonskih prepovedi iz 7. alineje 33. člena Pravil LD. Tožnik ni bil izključen iz članstva, ko je zaradi smrti žene pozabil plačati članarino. Neutemeljeno je tudi pojasnjevanje sodišča prve stopnje iz 23. točke obrazložitve. Odločitev iz III. točke izreka ni izvršljiva, saj lovske izkaznice v skladu z 62. členom ZDLov-1 izdaja L. z. S..

3V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 282. členom ZPP, ko je dne 21.11.2012, to je na prvem naroku za glavno obravnavo, kljub odsotnosti pravilno vabljenega tožnika in njegovega pooblaščenca opravilo narok in na njem izvajalo dokaze. Navedeno procesno kršitev bi morala toženka grajati takoj, ko je bilo mogoče (286.b člen ZPP), to je že na naroku z dne 21.11.2012, pa tega ni storila. Na navedeno kršitev določb pravdnega postopka se zato v pritožbi ne more več sklicevati (1). Enako velja glede v pritožbi izpostavljenega ravnanja sodišča prve stopnje, ki je že dne 10.10.2012, to je še pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo, začelo z izvajanjem dokazov, nato pa dne 21.11.2012 ponovno izvedlo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Dejstvo, da je zaradi zaslišanja vabilo pooblaščenca tožnika na narok z dne 21.11.2012, čeprav na naroku z dne 10.10.2012 o tem ni sprejelo dokaznega sklepa, ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj ga na naroku z dne 21.11.2012 ni zaslišalo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnika kljub zamudi zaslišalo, je pravilna. Okoliščina, da je zaradi zamude tožnika in njegovega pooblaščenca najprej zaslišalo zakonitega zastopnika toženke in priče, ki jih je predlagala toženka, in šele nato tožnika, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. V ZPP ni določeno, da bi bilo treba najprej zaslišati tožnika in njegove priče. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila s tem kršena toženkina pravica do izjave. Na naroku z dne 21.11.2012 je bila toženka prisotna od začetka do zaključka naroka, zato je logično, da je imela možnost zastaviti vprašanja tožniku in pričam, izjaviti se o izpovedih, predlagati soočenja (ta bi se lahko izvedla tudi na naslednjem naroku) in izvedbo dodatnih dokazov. Drugih kršitev določb pravdnega postopka o poteku glavne obravnave pritožba ne konkretizira.

6Hujše kršitve, za katere se v skladu s Pravili LD lahko izreče disciplinski ukrep izključitve iz članstva, so med drugim podane, ko je z nezakonitim lovom ali v zvezi z lovom član lovske družine storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali prekrška (13. alineja 33. člena Pravil LD). V skladu s 77. členom ZDLov-1 se posameznik kaznuje za prekršek, če krmi divjad v nasprotju z načrti lovsko upravljavskih območij (prvi odstavek 41. člena ZDLov-1) ali če gradi lovske objekte za izvajanje lova in krmljenje divjadi bliže kot 100 m od meja med posameznimi lovišči ali lovišči s posebnim namenom (4. točka prvega odstavka 44. člena ZDLov-1). Lažje kršitve, za katere je mogoče izreči opomin in prepoved lova, določa Poslovnik LD.

7Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je treba tudi v disciplinskem postopku v primeru, ko o kršitvi ne obstajajo zadostni dokazi oziroma ko na podlagi razpoložljivih dokazov ni mogoče doseči potrebnega dokaznega standarda, šteti, da očitane kršitve niso bile storjene. Gre za odraz načela materialne resnice. V skladu z načelom materialne resnice mora biti sodišče o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, prepričano. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka v disciplinskem postopku ni mogla utemeljeno zaključiti (oziroma je neutemeljeno zaključila), da je tožnik zagrešil hujše kršitve, ki utemeljujejo izrek disciplinske sankcije izključitve iz lovske družine. Pritrditi je mogoče tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi na podlagi dokazov, izvedenih v predmetnem postopku, ni mogoče zaključiti, da je tožnik storil očitane hujše kršitve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

8Kot že pojasnjeno, je hujša kršitev, za katero se izreče izključitev iz lovske družine, podana v primeru krmljenja na lokaciji, ki ni predvidena z načrti lovsko upravljavskih območij. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da disciplinska komisija v disciplinskem postopku ni mogla utemeljeno ugotoviti, da je tožnik nelegalno krmil na nelegalnem krmišču, kot mu je bilo očitano. Disciplinska komisija je štela, da je tožniku nelegalno krmljenje dokazano že s tem, da je bil tožnik zaloten na mestu, kjer je prihajalo do nelegalnega krmljenja. Sklepanje, da nelegalno krmi tisti, ki se ga zaloti na mestu, kjer do nelegalnega krmljenja prihaja, je arbitrarno. Na podlagi navedene okoliščine je kvečjemu podana verjetnost, da ta oseba (nelegalno) krmi, nikakor pa ni mogoče o tem sklepati s stopnjo prepričanja kot potrebnim dokaznim standardom. Strinjati se je mogoče tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da gre pri sporni preži in krmišču, za nelegalno prežo in krmišče (prežo in krmišče na lokaciji, ki ni predvidena z načrti lovsko upravljavskih območij), kar je bilo med pravdnima strankama sporno. Toženka je sicer navajala, na kakšen način se določi preže in krmišča, ki so na njenem območju edino dovoljeni (2), vendar načrta prež in krmišč, veljavnega v relevantnem obdobju, ni predložila. Po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik že v obdobju pred 20.3.2011 zahteval od toženke, naj ga s tem seznani, pa tega ni storila. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče oporekati niti zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje toženke, ki tožnika ni seznanila z zahtevanim, nato pa ga je v disciplinskem postopku izključila iz lovske družine tudi zaradi nelegalnega krmljenja na nelegalnem krmišču, neutemeljeno in da tožnik tudi iz tega razloga ne more trpeti škodljivih posledic. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da je člane obveščala tako, kot je določeno v 3. členu Pravil LD, da so evidence legalnih prež in krmišč obravnavane in potrjene na vsakoletnem spomladanskem posvetu in da so njeni člani pred tem prejeli pisna navodila o tem, za katere preže in krmišča so zadolženi v revirju, so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Neopravičena pritožbena novota je tudi listinski dokaz na B26.

9Upoštevati je treba, da je bil tožnik iz lovske družine izključen zaradi postavitve nelegalne preže, to je postavitve preže v nasprotju z načrti lovsko upravljavskih območij.

10V zvezi s tem pritožbeno sodišče prvenstveno pojasnjuje, da se v skladu s 13. točko 77. člena ZDLov-1 posameznik kaznuje za prekršek, če gradi lovske objekte za izvajanje lova in krmljenje divjadi bliže kot 100 m od meja med posameznimi lovišči ali lovišči s posebnim namenom (4. točka prvega odstavka 44. člena ZDLov-1). Zakonski znak prekrška iz 13. točke 77. člena ZDLov-1 torej ne predstavlja gradnja preže v nasprotju z načrti lovsko upravljavskih območij, temveč gradnja preže bliže kot 100 m od meja med posameznimi lovišči ali lovišči s posebnim namenom. Slednjega ni toženka niti zatrjevala. Gradnja preže v nasprotju z načrti lovsko upravljavskih območij tako ne more predstavljati hujše kršitve, za katero se izreče izključitev iz lovske družine. Posledično gre (kvečjemu) za lažjo kršitev, za katero je predvidena blažja sankcija. Odločitev, da se tožniku izreče disciplinski ukrep izključitve iz lovske družine tudi zaradi nelegalne postavitve preže, že zato ni bila utemeljena.

11Zahajanje na sporno prežo po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le posamičen indic, na podlagi katerega ni mogoče zaključiti o pravno relevantnem dejstvu, to je, da je tožnik postavil sporno prežo (enako velja glede očitanega nelegalnega krmljenja). Takšno sklepanje bi bilo arbitrarno. Ne glede na to, koliko (posrednih) dokazov potrjuje navedeno indično dejstvo, pravno relevantno dejstvo s tem še ni dokazano (s potrebnim dokaznim standardom). Iz tega razloga pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni posebej opredelilo do izpovedi lovskih čuvajev, lovskega inšpektorja, F. B. in drugih prič (3). O tem, da je prav tožnik postavil sporno prežo, ni mogoče zaključiti niti ob upoštevanju zgoraj navedenega indičnega dejstva in indičnih dejstev, ki jih izpostavlja pritožba, saj v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne tvorijo sklenjenega kroga. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da disciplinska komisija zgolj na podlagi izpovedi priče F. A., da mu je M. P. zaupal, da je nelegalno prežo postavil skupaj s K. in tožnikom, ni mogla utemeljeno, to je s stopnjo prepričanja kot dokaznim standardom, ki velja v pravdnem postopku, zaključiti, da je tožnik postavil sporno prežo. Pri zgoraj navedenemu je F. A. vztrajal tudi, ko je bil v obravnavanem postopku zaslišan kot priča, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo priči M. P., ki je zanikal, da bi mu kaj takega zaupal. Zakaj je sledilo navedeni priči, je prepričljivo pojasnilo. Iz teh pojasnil posredno izhaja tudi, zakaj ni verjelo priči F. A.. Do okoliščin, ki po mnenju pritožbe izpodbijajo verodostojnost izpovedi priče M. P., se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo – pravilno je presodilo, da njegove verodostojnosti ne zmanjšujejo. Pritožba ne konkretizira očitka, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče M. P. upoštevalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval. Če se navedeni očitek nanaša na njegovo izpoved, da so se v lovski družini želeli znebiti tožnika oziroma da K. niso izključili iz lovske družine, velja pojasniti, da je tožnik zatrjeval, da je le žrtev osebnih zamer. Dokazno pomembno dejstvo, da disciplinski postopek zoper K. zaradi gradnje nelegalne preže ni bil uveden, pa dovolj jasno izhaja iz navedb toženke. Toženka v pritožbi prilaga listinske dokaze, ki jih je tajnik našel v njenem arhivu in iz katerih po pritožbenih navedbah izhaja, da priča M. P. priznava izdelavo nelegalne preže in krmljenje. Gre za pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih pritožba opravičuje z navedbami, da je bila ta priča zaslišana kot zadnja, izpovedovala pa je o dejstvih, ki jih tožnik ni uvedel v trditveno podlago, zato ni mogla navesti nasprotnih dejstev, niti predložiti nasprotnih dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča takšne navedbe ne izkazujejo pogoja nekrivde, ki mora biti izpolnjen, da je pritožbene novote(4) mogoče upoštevati. Toženka je imela možnost izjaviti se glede (verodostojnosti) izpovedi priče M. P. po njegovem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo z dne 21.11.2012 oziroma bi to morala storiti že takrat. Dokazni sklep, da se ga zasliši, je na podlagi tožnikovega dokaznega predloga (tudi kot dokaz za njegove navedbe, da ni postavil nelegalne preže) sprejelo sodišče prve stopnje že na naroku z dne 10.10.2012. Toženka bi morala računati na možnost, da bo sodišče prve stopnje navedeni priči verjelo, zato bi ob ustrezni procesni skrbnosti morala navesti vsa dejstva, ki po njenem mnenju kažejo na neverodostojnost te priče. Toženka se ne more uspešno sklicevati na to, da je dokaze, ki jih prilaga pritožbi, našla šele po zaključku naroka za glavno obravnavo z dne 21.11.2012. Iz njenih navedb izhaja, da jih je imela v svojem arhivu. Ker gre za dopise, ki jih je priča M. P. posredoval toženki v letu 2011 in v začetku leta 2012, (logično) tudi ni mogoče šteti, da toženka z njimi in posledično z dejstvom, ki iz njih izhaja, na naroku z dne 21.11.2012 ni bila seznanjena. Iz navedenega tako izhaja, da glede pritožbenih novot ni izpolnjen pogoj nekrivde, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Kot že pojasnjeno, je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je šlo v primeru sporne preže v resnici za nelegalno prežo.

12Zgolj zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe velja še pojasniti, da se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetni pravdi izvedeni dokazi (pa tudi dokazi, izvedeni v disciplinskem postopku), ne omogočajo (niso omogočali) zaključka, da je tožnik relevantnega dne štiri ure sedel prav na sporni preži. Iz izpovedi prič V. J. in F. L. ne izhaja, da sta tožnika videla sedeti na sporni preži (prežo uporabljati), saj sta mesto zasede kmalu zapustila, da bi pripeljala dodatne priče, nato pa so na tožnika vsi skupaj v temi čakali na poti in ne ob preži. Prepričljivo pa je pojasnilo tudi, zakaj ni nemogoče, da sta bila tožnik in P. na drugi preži (Š.). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Iz navedb, s katerimi pritožba utemeljuje očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in napadenih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da toženka z navedenimi pritožbenimi očitki v resnici graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje.

13Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da nevpisovanje v javko predstavlja lažjo kršitev, za katero ni mogoče izreči izključitve iz lovske družine. Nevpisovanje v javko v 77. členu ZDLov-1 ni določeno kot prekršek, za katerega se posameznik kaznuje. Drži pritožbena navedba, da je hujša kršitev, za katero se izreče izključitev iz lovske družine, podana tudi v primeru kršitev zakonskih prepovedi v zvezi z izvajanjem lova (7. alineja 33. člena Pravil LD), vendar ZDLov-1, ki v 44. členu opredeljuje prepovedi pri opravljanju lova, ne prepoveduje lova brez vpisa v javko. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, obveznost vpisa v javko določa 31. člen Poslovnika LD, zato opustitev te obveznosti predstavlja le lažjo kršitev, za katero ni mogoče izreči izključitve iz lovske družine.

14Pritožba neutemeljeno oporeka zakonitosti in izvršljivosti odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožniku izstaviti člansko izkaznico. 62. člen ZDLov-1, na katerega se sklicuje pritožba, ureja izdajo lovske izkaznice. Določba 62. člena ZDLov-1, po kateri lovsko izkaznico izda Zveza, zato ne izključuje obveznosti toženke, da tožniku izda izkaznico o članstvu v lovski družini.

15V zvezi z navedbami, da je mogoče tožniku očitati tudi ravnanje v nasprotju s 6. členom Pravil LD, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno ni bilo predmet obravnavanja v disciplinskem postopku, zato takšne pritožbene navedbe niso pravno relevantne.

16Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev v obravnavanem primeru (prvi odstavek 360. člen ZPP).

17Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Tudi sicer pogoji za uporabo 282. člena ZPP niso izpolnjeni, saj sta se tožnik in njegov pooblaščenec udeležila naroka še pred njegovim zaključkom

(2) Z navedbami, da predstavlja nelegalno krmljenje in preže takšno krmljenje in preže, ki so v nasprotju z načrti lovsko upravljavskega območja ter navedbami, ki izhajajo iz zapisnikov narokov z dne 10.10.2012 in 21.11.2012. Vse druge pritožbene navedbe v zvezi s tem so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči.

(3) Okoliščina, da gre pri nekaterih pričah za uradne osebe, sicer izpovedim teh prič ne daje posebne teže.

(4) Pritožbene novote se lahko nanašajo na pravno pomembna dejstva, dokazno pomembna dejstva ali na kontrolne dokaze.