VSRS Sodba I Ips 14916/2010-139

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 160
€
.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo in v zvezi s popravnim sklepom z dne 3. 10. 2012 obsojenega F. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let Z. T. plača 1.687,51

€

. Obsojenega J. G. je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ in mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let Z. T. plača 1.687,51

€

. Sodišče je odločilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka, F. A. pa v določeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Višje sodišče v Ljubljani je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper J. G. obtožbo zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je ugotovilo absolutno zastaranje kazenskega pregona pred odločitvijo na drugi stopnji. Zaradi navedene spremembe je prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tudi v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih in odvzemu premoženjske koristi in odločilo, da je obsojeni F. A. dolžan Z. T. plačati skupaj 3.375,02

€

, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu pa plačati znesek 688,53

€

. Pritožbo obsojenega F. A. pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je v izreku izpodbijane sodbe pri enem od dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja naveden napačen datum storitve dejanja. Po prepričanju vložnikov je pravilna časovna opredelitev bistvena sestavina vsakega krivdoreka, sodišče pa je vezano na datum storitve kaznivega dejanja, ki je naveden v obtožnem predlogu, in če ugotovi, da datum očitno ni pravi, mora izreči oprostilno sodbo. Vložniki uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je bil v ponovljenem postopku poseg v izrek obtožnega predloga v škodo obsojenca prepozen in nezakonit, sodišče pa je sodbo izreklo v skladu s spremenjenim obtožnim predlogom. Državna tožilka ni vložila pritožbe zoper prvotno sodbo, ki je bila po pritožbi obrambe razveljavljena, zato ni imela pravice posegati v krivdorek obtožnega predloga. Menijo tudi, da je Z. T. upravičena le do priglasitve premoženjskopravnega zahtevka, sodišče pa v njeno korist ne more naložiti obsojencu izpolnitve nadaljnjega pogoja pri pogojni obsodbi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vložniki z navedbami, da je bila sprememba obtožnega predloga v ponovljenem postopku prepozna in nedovoljena, po vsebini uveljavljajo kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 397. člena ZKP. S tem, ko navajajo, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po spremenjenem obtožnem predlogu, ki je bil v škodo obsojencu in s tem nezakonit, pa uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje po določbi prvega odstavka 397. člena ZKP v zvezi z določbo 429. člena ZKP vzame za podlago prejšnji obtožni predlog. Državni tožilec lahko z obtožbo v ponovnem postopku razpolaga kot v prvem sojenju. Tako lahko kljub temu, da se zoper kasneje razveljavljeno sodbo ni pritožil, na podlagi prvega odstavka 344. člena ZKP ustno spremeni obtožni predlog, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v (prejšnjem) obtožnem predlogu navedeno dejansko stanje. Državni tožilec sicer formalno ni vezan na prepoved reformatio in peius, mora pa to prepoved iz 385. člena ZKP spoštovati sodišče pri izrekanju nove sodbe in je ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je bila podana pritožba samo v njegovo korist.

7V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da državna tožilka obtožbe ni spremenila do konca dokaznega postopka, temveč šele v fazi podajanja končne besede strank. Pravilno je presodilo, da je kršitev določbe prvega odstavka 344. člena ZKP bistvena samo, če bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, takšnih posledic pa pritožnik ni izkazal. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da je bil obtožni predlog spremenjen le glede identifikacijskih podatkov oškodovancev, dejanskih lastnikov parkiranih vozil, iz katerih so bila ukradena platišča s pnevmatikami. S spremembo obtožnega predloga v opis dejanja ni bila vnesena dodatna ali drugačna kriminalna količina, poleg tega pa je obsojenec storitev inkriminiranih ravnanj v celoti priznal in opisal način storitve. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo vse očitke v zvezi s spremembo obtožbe, saj nobena sprememba ni obsojencu v škodo, ker se vse nanašajo na iste historične dogodke in predstavljajo le navedbo pravilnih podatkov oškodovancev. Sodišče prve stopnje s tem, ko je v novem postopku obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po spremenjenem obtožnem predlogu, ni kršilo pravila reformatio in peius iz 385. člena ZKP, saj se v obsojenčevo škodo nista spremenili niti pravna presoja dejanja niti kazenska sankcija, zato uveljavljana kršitev 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8Vložniki nadalje uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker je v izreku izpodbijane sodbe pri enem od dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja naveden napačen datum storitve dejanja. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 21007/2010 z dne 8. 11. 2012 zavzelo stališče, da so podatki o času in kraju storitve kaznivega dejanja potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znaki kaznivega dejanja, čeprav so pomembni iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, za zastaranje, za ugotovitev odgovornosti mladostnika in podobno). Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi pravilno presodilo, da je sicer v izreku izpodbijane sodbe očitno naveden napačen čas storitve dejanja na škodo M. N., vendar pa čas storitve kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja in se v tej zadevi tudi ne nanaša na kakšno drugo odločilno dejstvo, saj je bilo ugotovljeno, da gre za isti historični dogodek.

9Vložniki nadalje uveljavljajo kršitev 5. točke 372. člena ZKP, ko navajajo, da sodišče v okviru izrečene pogojne obsodbe obsojencu ne more naložiti izpolnitve nadaljnjega pogoja v korist Z. T., saj zavarovalnica ni oškodovanec, temveč je upravičena le do priglasitve premoženjskopravnega zahtevka. Na podlagi tretjega odstavka 50. člena KZ lahko sodišče v pogojni obsodbi med drugim določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Obsojencu se lahko naloži le tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sicer zavarovalnica v konkretnem primeru ni oškodovanec v kazensko procesnem smislu, torej v smislu 144. člena ZKP, kar pomeni, da ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec, saj njena premoženjska pravica s kaznivim dejanjem ni bila prekršena ali ogrožena. Aktivna legitimacija za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka pa se presoja po pravilih civilnega prava in ne po določbi 144. člena ZKP, kar pomeni, da lahko zavarovalnica priglasi zahtevek kot pravni naslednik oškodovancev, saj nanjo z izplačilom odškodnine preide tudi pravica do povračila škode. V obravnavani zadevi je sodišče Z. T. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 3.375,02

€

. Ker je določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi vezana na prisojeni premoženjskopravni zahtevek (ali na povrnitev premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem), sodišče z odločbo o pogojni obsodbi ni prekoračilo svoje pravice, ki jo ima po zakonu, ko je v okviru pogojne obsodbe določilo nadaljnji pogoj v korist zavarovalnice, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ni podana.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Obsojenec se po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, preživlja z občasnimi gradbenimi deli. Vrhovno sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 71113 (količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe) v zvezi s tar. št. 7111, po kateri je sodna taksa določena v razponu od 70 € do 170 €, ter upoštevalo količnik 2 po tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti). Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih

premoženjskih razmer je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v znesku 160 € ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.