VSL sklep I Cpg 881/2012

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, tožba pa zavrže.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 897,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti znesek v višini glavnice 3.805.742,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska:

- 142.090,20 SIT od 6. 2. 2002 do plačila;

- 115.073,00 SIT od 7. 3. 2002 do plačila;

- 142.090,20 SIT od 4. 4. 2002 do plačila;

- 142.090,20 SIT od 5. 5. 2002 do plačila;

- 142.090,20 SIT od 31. 5. 2002 do plačila;

- 115.073,00 SIT od 5. 7. 2002 do plačila;

- 142.090,20 SIT od 9. 10. 2002 do plačila;

- 142.090,20 SIT od 4. 11. 2002 do plačila;

- 142.090,20 SIT od 5. 12. 2002 do plačila;

- 115.073,00 SIT od 5. 1. 2003 do plačila;

- 101.535,50 SIT od 5. 2. 2003 do plačila;

- 91.640,00 SIT od 7. 3. 2003 do plačila;

- 120.230,00 SIT od 7. 4. 2003 do plačila;

- 103.095,00 SIT od 6. 5. 2003 do plačila;

- 115.075,50 SIT od 7. 6. 2003 do plačila;

- 91.640,00 SIT od 8. 7. 2003 do plačila;

- 244.200,00 SIT od 20. 10. 2003 do plačila;

- 188.700,00 SIT od 19. 11. 2003 do plačila;

- 222.000,00 SIT od 14. 12. 2003 do plačila;

- 188.700,00 SIT od 16. 12. 2003 do plačila;

- 133.200,00 SIT od 19. 2. 2004 do plačila;

- 56.610,00 SIT od 21. 3. 2004 do plačila;

- 146.520,00 SIT od 19. 4. 2004 do plačila;

- 56.610,00 SIT od 20. 5. 2004 do plačila;

- 133.200,00 SIT od 14. 6. 2004 do plačila;

- 119.880,00 SIT od 20. 7. 2004 do plačila;

- 67.716,00 SIT od 30. 10. 2004 do plačila;

- 67.716,00 SIT od 19. 11. 2004 do plačila;

- 52.326,00 SIT od 20. 12. 2004 do plačila;

- 52.326,00 SIT od 19. 1. 2004 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene sodno odmerjene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila,“

in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 959,77 EUR.

2Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP je bila pritožba toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka s tožbo v predmetnem sporu zahteva povrnitev stroškov prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh za čas od vključno januarja 2002 do vključno decembra 2004 v skupnem znesku 15.881,08 EUR. Zahtevek utemeljuje na obogatitveni podlagi, saj je plačala stroške, ki naj bi jih bila po določbah takrat veljavnega Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja oziroma prehodne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 64/2001, v nadaljevanju ZOFVI-A) dolžna kriti država, in sicer v ustreznih odstotkih glede na posamezno leto (kot je tudi vtoževano).

6Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago obravnavane zadeve uporabilo 197. člen OZ in presojalo, koga je v vtoževanem obdobju bremenila dolžnost plačila tovrstnih prevozov (1). Ugotovilo je, da je bila od uveljavitve ZOFVI-A ta finančna sredstva dolžna zagotoviti sama občina (23. člen ZOFVI-A) in zaključilo, da plačilo navedenih stroškov zato za tožečo stranko ne pomeni prikrajšanja. Tožbeni zahtevek je vsled navedenemu zavrnilo. Takšni odločitvi pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

7Primere, v katerih imajo učenci osnovnih šol pravico do brezplačnega prevoza, je v vtoževanem obdobju urejal Zakon o osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 12/1996, v nadaljevanju ZOsn). Ta je v 2. odstavku 56. člena določal, da ima učenec pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v prvem razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.

8Dolžnost in način financiranja stroškov, ki so nastali z uresničevanjem te pravice, pa je za potrebe predmetnega spora potrebno obravnavati kronološko. Do 18. 8. 2001 je rešitev dileme, koga bremeni navedena dolžnost financiranja, zagotavljal ZOFVI (Ur. l. RS, št. 12/1996), in sicer v zadnji alineji 7. odstavka 81. člena, ki je določala, da se sredstva za prevoze učencev osnovne šole in sredstva za varstvo vozačev zagotavljajo iz državnega proračuna. Po tem datumu pa je njegova novela (Ur. l. RS, št. 64/2001, ZOFVI-A) razmejila pristojnosti občine in države na področju organizacije in financiranja vzgoje in izobraževanja in tovrstno dolžnost naložila občinam (financiranje brezplačnih šolskih prevozov (2)).

Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča (v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča) sistem financiranja, ki ga je na novo uvedla novela ZOFVI-A, v polnosti zaživel šele leta 2005, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožnica. 2. odstavek 45. člena omenjene novele je namreč določal, da se ne glede na določbi 2. odstavka 22. člena in 23. člena ZOFVI-A za prevoze učencev osnovne šole v primerih, ko je v skladu s 56. členom ZOsn ugotovljeno, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo (kar med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno), iz državnega proračuna v letu 2002 zagotavlja 70 % sredstev, v letu 2003 50 % sredstev in v letu 2004 30 % sredstev ter da v preostalem delu sredstva zagotavljajo lokalne skupnosti. Zaradi ublažitve spremembe, ki jo je na obravnavano področje vnesla novela ZOFVI-A, je slednja uvedla prehodno obdobje v letih 2002 do 2004 (ki sovpada z vtoževanim obdobjem) in v navedenih deležih za stroške prevoza učencev osnovne šole po nevarnih poteh še vedno bremenila državni proračun. Vsled navedenemu je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je od uveljavitve novele ZOFVI-A občina dolžna sama zagotoviti finančna sredstva za izvajanje naloge prevoza otrok, pritožba tožeče stranke pa v obravnavanem delu utemeljena.

10Za rešitev predmetnega spora pa je (nadalje) ključnega pomena tudi odgovor na vprašanje, na kakšen način je – pred uveljavitvijo ZOFVI-A – država izpolnjevala obveznost, ki ji jo je nalagal 81. člen ZOFVI. Bistvo obrambnih trditev tožene stranke namreč je, da je svojo obveznost po ZOFVI-A (v deležih po posameznem letu kot to določa njegov 45. člen in kot svojo terjatev vtožuje tožeča stranka) v spornem obdobju izpolnila preko sistema financiranja občin, ki je začel veljati z uveljavitvijo novele A Zakona o financiranju občin (Ur. l. RS, št. 56/1998 z dne 7. 8. 1998, ki je začel veljati 1. 1. 1999)(3), tj. preko sistema primerne porabe (ki je zamenjal prejšnji sistem „zagotovljene porabe“).

11Vrhovno sodišče RS je v sodbi III Ips 11/2012 z dne 19. 6. 2012 zavzelo stališče, da stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po ZFO (Ur. l. RS, št. 80/1994) in njegovi noveli iz leta 1998. Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine.(4) S tem v zvezi Ustava RS v 2. odstavku 140. člena, Zakon o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/1993 do 84/2010, v nadaljevanju ZLS) pa v 24. členu določata, da lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, ki se lahko racionalneje in učinkoviteje opravljajo v občini, če za to zagotovi tudi potrebna sredstva.

12ZSL v 25. členu nadalje določa, da lahko občina glede višine sredstev iz 24. člena ZLS sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora na ta način ni mogoče rešiti, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno. V predmetnem sporu bi bila pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb torej arbitraža.

13Ker je torej po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča. To pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo in tožbo zavrglo.

14Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s svojo tožbo ni uspela, mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, ki jih je sodišče, upoštevaje odvetniško tarifo, odmerilo na 897,00 EUR (odgovor na tožbo 500 točk, prva pripravljalna vloga 500 točk, druga pripravljalna vloga 375 točk, narok 550 točk: 500 točk zastopanje, 50 točk poraba časa, in še 13,43 EUR materialnih stroškov). Tožena stranka pa ni vložila odgovora na pritožbo, zaradi česar ji na drugi stopnji stroški niso nastali.

15Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

(1) Tj. dolžnost plačila stroškov prevoza osnovnošolcev na nevarnih poteh.

(2) 22. in 23. člen ZOFVI-A sta zagotavljanje sredstev iz naslova prevoza učencev osnovne šole po nevarnih poteh preuredila na način, da se je država tovrstne obveznosti razbremenila (črtana je bila zadnja alineja 7. odstavka 81. člena ZOFVI, ki je urejal zagotavljanje sredstev iz državnega proračuna) in jo prenesla na občino (sprememba 3. alineje 1. odstavka 82. člena ZOFVI, tako da se dobesedno glasi: „Iz sredstev lokalne skupnosti se v skladu z normativi in standardi zagotavljajo sredstva za prevoze učencev osnovne šole v skladu s 56. členom ZOsn, razen za prevoze učencev s posebnimi potrebami ob pouka prostih dnevih“).

(3) ZFO-A je vzpostavil sistem samofinanciranja občin (kar je v skladu s 142. členom Ustave RS) s korektivom državnih prilivov, kadar občina z lastnimi viri ni zmogla zagotoviti izvajanja lastnih (ustavnih in zakonskih) nalog. Tako v sodbi VS RS III Ips 11/2012.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 15/2012.