140. člen URS

Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta. Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upošt

Ker je za pogodbo med občino in tožnikom, ki je invalid, pristojna občina, ni odškodninske odgovornosti države, da ni nadzirala občine. Tožnik ni obvestil nobenega izmed državnih organov, da bi lahko bile njegove temeljne pravice kršene.

Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov.

Letni načrt ravnanja s stvarnim premoženjem občine predstavlja notranji, poslovni akt občine. (Ne)uvrstitev stvarnega premoženja v letni načrt pridobivanja stvarnega premoženja občine ni konstitutivni pogoj za (ne)veljavnost pozneje sklenjene pogodbe.

S tem, ko je toženka naložila občini kot samoupravni lokalni skupnosti pripravo oziroma sprejem programa izgradnje kanalizacijskega omrežja, torej splošnega pravnega akta iz njene pristojnosti, s točno določeno vsebino in v točno določenem roku, je posegla v avtonomijo samoupravne lokalne skupnosti, ki jo določa že 140. člena Ustave RS, na zakonski ravni pa 2. člen Zakona o lokalni samoupravi. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno, v obravnavani zadevi pa je sodišče pravnomočno odločilo o tožbi, zato tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne

Župan na podlagi določbe šestega odstavka 33. člena ZLS ne more začeti sodnega postopka zaradi nezakonitosti vseh posamičnih odločitev občinskega sveta, ampak le glede tistih, ki se nanašajo na naloge iz izvirne pristojnosti občine. Odločba občinske mandatno-volilne komisije o pravici do nadomestila plače po prenehanju funkcije župana ni odločitev občinskega sveta iz šestega odstavka 33. člena ZLD.

Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013 je posamični akt in ne podzakonski predpis. Njegova vsebinska in postopkovna presoja ni v pristojnosti pravdnega sodišča.

Tožnik ne more uspeti z odškodninsko tožbo proti državi samo zato, ker je ustavno sodišče določen zakon razveljavilo (oziroma je ugotovilo, da slednji ni skladen z ustavo). Normodajna dejavnost je preveč kompleksna, da bi vsako pomanjkljivost pri tem šteli za protipravno ravnanje, ki daje podlago za odškodninsko odgovornost. Izhodišče za presojo o tem, ali je podana protipravnost v smislu 26. člena URS ne more biti zgolj splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Skladno z načelom ustavne države in načelom enakosti je treba vsem prebivalcem, ne glede to, v kateri občini živijo, zagotoviti dobrine, ki pomenijo njihove zakonske in ustavne pravice, in jih izvajajo občine. V ta namen mora zakonodajalec uporabiti ukrepe, ki korigirajo objektivne razlike med občinami.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po ZFO in njegovi noveli iz leta 1998. Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. V predmetnem sporu bi bila pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka arbitraža.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju, pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, lahko sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

V letu 1998 je bil način financiranja stroškov spremenjen. Namesto s plačili na podlagi posebnih pogodb, je tožena stranka sredstva za financiranje prevozov po nevarnih poteh začela občinam zagotavljati v okviru meril za „zagotovljeno porabo“. V tem kontekstu je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila ustreznih zahtevkov, niti predložila podatkov, na podlagi katerih bi tožeči stranki sploh lahko zagotovila potrebna sredstva. Znesek primerne porabe za posamezno občino se izračuna ob upoštevanju posameznih parametrov, med katere sodi tudi financiranje lokalnih potreb v posamezni občini.

V primeru zagotavljanja pravice do brezplačnih šolskih prevozov po nevarnih poteh ne gre za izvorno nalogo države, pač pa je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov po ustavi, zakonu in po vsebini izvirna naloga lokalne skupnosti. Obveznost države, da financira šolske prevoze v skladu z določili ZOFVI ni samostojna, t.j. neodvisna od z ustavo opredeljenega razmerja med državo in lokalnimi skupnostmi, v katerem je država v osnovi dolžna poskrbeti za delovanje občin in financirati njihove ustavne in zakonske naloge. Tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A.

Z dnem uveljavitve ZV-1 je tožnica postala lastnica vsega morskega dna, ki spada pod ozemlje Republike Slovenije. Zato ni pomembno, da je parcela x/1 v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi označena kot nezazidano stavbno zemljišče, da iz določenih prostorskih planskih dokumentov izhaja, da je ta parcela namenjena gradnji, da je bila s srednjeročnim ali dolgoročnim družbenim planom opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, ali da je bila zanjo izdana odločba o ukinitvi javnega dobra. Za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1 je pomembno le ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v naravi morsko dno. Toženka z nasutjem morskega dna, torej s spremembo narave območja parcel x/2 in x/3 iz morskega dna v del obalnega zemljišča, ni mogla spremeniti svoje omejene pravice uprave v kakršnokoli obliko stvarne oziroma lastninskopravne pravice, ki jih do samovoljnega posega v morsko dno ni ne imela ne mogla imeti. Zato je lastninjenje tega prostora po ZLNDL izključeno. Ker pa za toženkino pridobitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3 ni obstajala nobena druga pravna podlaga, kljub vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni mogla postati njegova lastnic

Kadar država pooblasti za izvajanje svojih nalog organe lokalnih skupnosti, s tem nanje prenese le izvajalsko delo, ne pa tudi svoje odškodninske odgovornosti za pravilno opravljeno delo.

Sodišče bi lahko sprejelo tožbo tožnika v vsebinsko presojo, če bi zavzelo stališče, da so člani nadzornega sveta javnega podjetja nosilci javnih funkcij v smislu prve možnosti vložitve sodnega varstva iz določila 2. odstavka 3. člena ZUS. Glede tega vprašanja je namreč mogoče zavzeti široko ali ozko interpretacijo. Po široki interpretaciji pojma"nosilec javne funkcije" bi to lahko bil vsakdo, ki opravlja določeno funkcijo znotraj javnih služb, po ozki interpretaciji pa le tisti, ki so nosilci v smislu vodenja, upravljanja, zastopanja pravnega subjekta, ki opravlja javno službo. Odločitev o tem, ali je izpodbijani akt - ki v konkretnem primeru vzpostavlja spor znotraj organa lokalne samouprave v zvezi z uporabo poslovnika organa lokalne skupnosti (Poslovnik Občinskega sveta Občine Ž.) in gre za spor o lokalni zadevi, ki jo občina ureja samostojno v smislu 1. odstavka 140. člena Ustave - sploh tak akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pa je odvisna tudi od tega, kdo toži. V vsakem primeru mora namreč tožnik imeti pravni interes v smislu 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Po 26.členu URS, ki vsakomur omogoča pravico do povračila škode, je na pasivni strani določen tisti organ, ki je povzročil škodo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti. Če gre za dejavnost države, je zanj odgovorna Republika Slovenija, za organe lokalnih skupnosti organizacija lokalne samouprave, za nosilca javnih pooblastil pa tisti, ki jih izvaja. Ker je funkcijo prejšnjega Izvršnega sveta SRS in Zveznega izvršnega sveta prevzela vlada Republike Slovenije, torej državni organ, je za njeno delo odgovorna Republika Slovenija in ne občina oziroma druga lokalna skupnost, ker odločanje o nacionalizaciji oziroma denacionalizaciji ni opravljala samostojno in ker se te zadeve niso nanašale samo na prebivalce občine (140. člen URS).

Normativna, legislativna protipravnost ravnanja države je podana med drugim takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz direktive Evropskega parlamenta in sveta ali Ustave RS ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča, predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. Občina ne odgovarja za škodo na turistični poti, ki jo vzdržuje turistično društvo na njenem območju.

Novo nastale občine niso "pravne naslednice" nekdanjih občin, organiziranih kot samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti, kolikor so te že po nekdanji ustavni ureditvi opravljale tudi oblastne (državne) funkcije. Tudi v vojnem stanju mora biti škoda v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, če naj tisti, ki vojne operacije vodi, objektivno odgovarja. Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh nižjih sodišč, da sicer malomarno in neprofesionalno ravnanje tožnika z orožjem, v danih razmerah ne izključuje objektivne odgovornosti države. Do nesreče je prišlo z orožjem kot nevarno stvarjo v napeti in živčni situaciji v času vojnih razmer.

V Zakonu o Skladu RS za sukcesijo ali v kakem drugem pozitivnem pravnem viru ni podlage za pasivno legitimacijo sklada v odškodninskem sporu zaradi škode, ki jo je oškodovancu povzročil mobilizirani vojak, ki je z vojaškim tovornjakom peljal na zbirno mesto za orožne vaje. Sedanja MO ..., ki jo je po ustavni ureditvi samoupravna lokalna skupnost, glede delovanja prejšnjega občinskega organa za ljudsko obrambo ni pravna naslednica prejšnje Občine ..., ki je bila družbenopolitična skupnost.

Določila 1. člena Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin, so bila sicer razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-98/95, Uradni list RS, št. 44/96), vendar pa že iz samih določil 140. člena Ustave RS izhaja, da inšpekcijske službe niso ostale v pristojnosti lokalnih skupnosti. Na Republiški tržni inšpektorat je prešla funkcija, ki jo je prej opravljala uprava inšpekcijskega nadzorstva, ta organ pa je po določilih 1. odstavka 103. člena Zakona o upravi tudi prevzel delavce, ki so v preteklosti opravljali to funkcijo, prevzel pa je tudi nedokončane zadeve, med katere spada tudi spor med upravo in tožnikom o plačilu za opravljene nadure. Spor je bil sprožen pred reorganizacijo državne uprave v letu 1995, zato ima značaj nedokončane zadeve. Ob upoštevanju omenjene zakonske opredelitve je treba kot pravnega naslednika uprave inšpekcijskega nadzorstva obravnavati Ministrstvo, zato Upravna enota in Mestna občina v tej zadevi nista pasivno legitimirani.