56. člen ZOsn

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je določbi 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) in 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) dopustno razlagati tako, da se kot del izobraževalnega programa oziroma šolanja šteje tudi pot od doma do zavoda?

Toženka je z izpodbijano odločbo povračilo prevoznih stroškov izračunala za razdaljo od stalnega prebivališča do osnovne šole (tj. prevoz v šolo) in nazaj, torej od osnovne šole do stalnega prebivališča (tj. prevoz iz šole). Tožnica pa se zavzema, da ji pripada povrnitev stroškov prevoza dvakrat na dan v obe smeri, torej tudi za razdaljo, da se zakonita zastopnica tožnice, potem ko tožnico pripelje v šolo, vrne domov in tudi za razdaljo od doma do šole, ki jo opravi, da pride do šole po koncu pouka. Po presoji sodišča ni podlage za razlago, da je upravičenec, to je učenec, upravičen do dvojnih stroškov prevoza. Prav tako predpisi ne določajo dodatnega plačila stroškov za povratek zakonitega zastopnika, potem ko otroka pripelje v šolo oziroma za pot njegovega prihoda v šolo, da učenca odpelje iz šole domov.

ZOsn ureja pravico otroka, to je njegov prevoz - torej prevoz ko je otrok v avtomobilu in Pravilnik jasno določa razdaljo, ki se povrne, to je od doma do vzgojno izobraževalnega zavoda in nazaj. Torej ko se otroka pelje v šolo in ko se ga iz šole odpelje. Poti staršev, ki jih opravijo ko otroka več ni v avtomobilu predpisi ne urejajo. Starši so svobodni v izbiri kam gredo po tem ko otroka odložijo v šoli in od kot prihajajo ko gredo po otroka po koncu pouka.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav po ZFO. S 45. členom ZOFVI-A, na katerem je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, je država prevzela dodatno financiranje občin poleg financiranja občin na podlagi omenjenega ZFO.

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ker je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe prezrla določila 8. člena in 2. odstavka 52. člena Ustave. Še posebej ob dejstvu, da ima sin tožnikov odločbo o usmeritvi, ki se nahaja tudi med listinami predloženega upravnega spisa.

Toženka je pri odločanju o tožnikovi prošnji prezrla relevantne nesporne dejanske okoliščine in nepravilno uporabila materialno pravo ne da bi upoštevala specialno zakonsko ureditev iz 6. odstavka 56. člena v povezavi s 1. odstavkom 12. člena ZOsn (po katerem so učenci s posebnimi potrebami učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja, opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje, ki je relevantna za konkreten primer.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po ZFO in njegovi noveli iz leta 1998. Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. V predmetnem sporu bi bila pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka arbitraža.

Za vsak prehod premoženja iz javnopravne sfere v zasebno je potrebna pravna podlaga. Brez odločbe tožnica od toženk ne more zahtevati plačila za delo spremljevalke. To plačilo bi bilo možno le na odškodninski podlagi. Sam poseg v osebno sfero fizične osebe še ni podlaga za prisojo denarne satisfakcije. Kršitev mora povzročiti katero izmed v 179. členu OZ naštetih škodnih posledic. Zakonske podlage, ki bi dajala staršem otroka s posebnimi potrebami pravico do plačila za spremljanje takega otroka v šolo in v šoli, ni. Vendar pa to ni v nasprotju niti z 52. členom URS niti s konvencijami in drugimi predpisi.

Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so urejena v drugem odstavku 56. člena ZOsn v zvezi z zadnjo alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI.

Določba 1. odstavka 56. člena ZOsn ne daje podlage za razlago, da je učenec oziroma prosilec upravičen do dvojnih stroškov prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot 4 km od osnovne šole, niti ne omogoča dodatnega plačila stroškov povratka staršev oziroma njihovega ponovnega prihoda po učenca v istem dnevu.

Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.

V letu 1998 je bil način financiranja stroškov spremenjen. Namesto s plačili na podlagi posebnih pogodb, je tožena stranka sredstva za financiranje prevozov po nevarnih poteh začela občinam zagotavljati v okviru meril za „zagotovljeno porabo“. V tem kontekstu je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila ustreznih zahtevkov, niti predložila podatkov, na podlagi katerih bi tožeči stranki sploh lahko zagotovila potrebna sredstva. Znesek primerne porabe za posamezno občino se izračuna ob upoštevanju posameznih parametrov, med katere sodi tudi financiranje lokalnih potreb v posamezni občini.

V primeru zagotavljanja pravice do brezplačnih šolskih prevozov po nevarnih poteh ne gre za izvorno nalogo države, pač pa je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov po ustavi, zakonu in po vsebini izvirna naloga lokalne skupnosti. Obveznost države, da financira šolske prevoze v skladu z določili ZOFVI ni samostojna, t.j. neodvisna od z ustavo opredeljenega razmerja med državo in lokalnimi skupnostmi, v katerem je država v osnovi dolžna poskrbeti za delovanje občin in financirati njihove ustavne in zakonske naloge. Tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A.

S tem, ko je tožnik spornega dne samovoljno zapustil šolo, je prenehala obveznost šole za izvajanje dolžne skrbnosti in nadzora nad njim.

Vstopanje (tudi večjega števila) otrok skozi steklena šolska vrata z lesenim držalom je povsem običajno vsakodnevno opravilo, pri katerem se je škodi mogoče izogniti že z običajno pazljivostjo oziroma skrbnostjo (potiskanje vrat na namenskem lesenem delu). Stalno nadzorstvo otrok po koncu šolskega pouka, za kakršno se zavzema pritožba, je pretirano. Po 1. odstavku 144. člena OZ za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom šole (konkretno: osmošolci), odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je treba upoštevati cilje osnovnošolskega izobraževanja.

Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli (Ur.l. RS št. 12/96). Ta določa pogoje, pod katerimi so učenci upravičeni do brezplačnega prevoza v šolo. Navedeno določilo opredeljuje minimalne pravice učencev, ki jim gredo po Zakonu o osnovni šoli. Te morajo biti učencem zagotovljene. Nobene ovire pa ni, da ne bi bile nudene učencem večje ugodnosti, kot jih (kot minimalne) predpisuje Zakon o osnovni šoli. Če je torej tožena stranka z dogovorom o medsebojnih obveznostih pri prevozu učencev, ki obiskujejo osnovne šole na področju SO Litija (priloga A 2), sklenjenim s tožečo stranko, dne 24.10.1990, prevzela večje obveznosti regresiranja prevoza (primerjaj 10. člen ZOR), kot jih določa Zakon o osnovni šoli, je podlaga njeni obveznosti navedeni dogovor in ne Zakon o osnovni šoli.