82. člen ZOFVI

Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti. Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka. Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno. Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Sredstva za prilagoditev delovnega mesta je prispevala občina. Lokalna skupnost je dolžna zagotavljati sredstva za investicije v osnovne šole, vgraditev dvigala pa nedvomno je taka investicija. Občina je zavezanka za plačilo tovrstnih stroškov, zato tožeča stranka ni upravičena do še enega zneska izplačila do drugega vira, to je od prvostopenjskega organa.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti; je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju. Ker je po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju, pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, lahko sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

V letu 1998 je bil način financiranja stroškov spremenjen. Namesto s plačili na podlagi posebnih pogodb, je tožena stranka sredstva za financiranje prevozov po nevarnih poteh začela občinam zagotavljati v okviru meril za „zagotovljeno porabo“. V tem kontekstu je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila ustreznih zahtevkov, niti predložila podatkov, na podlagi katerih bi tožeči stranki sploh lahko zagotovila potrebna sredstva. Znesek primerne porabe za posamezno občino se izračuna ob upoštevanju posameznih parametrov, med katere sodi tudi financiranje lokalnih potreb v posamezni občini.

V primeru zagotavljanja pravice do brezplačnih šolskih prevozov po nevarnih poteh ne gre za izvorno nalogo države, pač pa je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov po ustavi, zakonu in po vsebini izvirna naloga lokalne skupnosti. Obveznost države, da financira šolske prevoze v skladu z določili ZOFVI ni samostojna, t.j. neodvisna od z ustavo opredeljenega razmerja med državo in lokalnimi skupnostmi, v katerem je država v osnovi dolžna poskrbeti za delovanje občin in financirati njihove ustavne in zakonske naloge. Tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A.

Tožeča stranka v spornem delu tožbenega zahtevka ne zahteva povrnitve stroškov, katerih plačilo bi zakon nalagal toženi stranki. Uporaba materialnopravne podlage iz 218. člena ZOR zato ni mogoča, tožbeni zahtevek pa je v tem pogledu nesklepčen.

Za zahtevek iz 218. člena ZOR je značilno, da okoriščenja drugega ni treba posebej ugotavljati, ker to izhaja že iz zakona: plačnik je plačal, kar je drugi dolžan že po zakonu plačati (prim. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana 1984, stran 847). Za konkretni primer to izhodišče pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena terjati od tožene le povračilo za izdatke za obveznosti, ki jih toženi stranki kot lokalni skupnosti v zvezi s financiranjem javnih šol nalaga 82. člen ZOFVI. Tožeča stranka ni tako oblikovala tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da uveljavlja delno povračilo za sredstva, ki jih je zagotovila za delovanje OŠ D. K. kot njegova ustanoviteljica. To pomeni, da uveljavlja delno povračilo stroškov, ki naj bi jih imela z delovanjem OŠ D. K. Določilo 82. člena ZOFVI (v zvezi z 218. členom ZOR) pa tožeči stranki ne daje pravice do povračila stroškov, ki jih je imela s financiranjem svojega zavoda. Podlaga za povračilni zahtevek zaradi zalaganja sredstev za delovanje Posvetovalnice naj bi bil 21. člen Zakona o lokalni samoupravi. To določilo res (med drugim) občini nalaga, da "pospešuje vzgojno izobraževalno dejavnost

V okviru uradnega preizkusa s strani tožene stranke izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki od zneska, ki ga je naložilo v plačilo toženi stranki, tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov, s katerimi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala izplačilo navedenih zneskov. V primeru vrnitvenega zahtevka iz neupravičene obogatitve je potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ oziroma 214. člena ZOR. Ker tožeča stranka v svojih navedbah ni zatrjevala nepoštenosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izplačilo zamudnih obresti do vložitve tožbe zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).