24. člen ZLS

Občina kot pravna oseba javnega prava res ne more uporabljati niti ceste niti nelegalno zgrajene kanalizacije, vendar pa je tista, ki mora v skladu z 20. do 24. členom Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) urejati vse v zadevah splošnega pomena za zagotovitev potreb prebivalcev v občini. Sami dejanski uporabniki takšnih javnih infrastrukturnih objektov, kamor spadajo tudi javne ceste, slednjega niti ne morejo, niti ne smejo. Prav tako je bila prav tožena stranka (občina) tista, ki je navedeno nepremičnino že leta 1998 z odlokom kategorizirala kot javno pot na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šentilj z dne 24. 11. 1998, zaradi česar je navedena nepremičnina postala tudi javno dobro. Ker je tožena stranka tedaj kategorizirala javno pot, ne da bi pred tem izvedla postopek za odkup zemljišč oziroma postopek za razlastitev, in ker je Ustavno sodišče RS že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo RS, kar med drugim izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/12 z dne 24. 1. 2014, in ker predmetne nepremičnine ni pridobila niti do začetka del izgradnje

Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav po ZFO. S 45. členom ZOFVI-A, na katerem je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, je država prevzela dodatno financiranje občin poleg financiranja občin na podlagi omenjenega ZFO.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po ZFO in njegovi noveli iz leta 1998. Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. V predmetnem sporu bi bila pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka arbitraža.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti; je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju. Ker je po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju, pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, lahko sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so urejena v drugem odstavku 56. člena ZOsn v zvezi z zadnjo alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave okoljske dajatve, za katero je dolžnik predlagal omejitev izvršbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.