25. člen ZLS

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav po ZFO. S 45. členom ZOFVI-A, na katerem je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, je država prevzela dodatno financiranje občin poleg financiranja občin na podlagi omenjenega ZFO.

Sredstva za varstvo vozačev po nevarnih poteh je morala v vtoževanem obdobju morala zagotoviti država, prevoze pa je izvajala in organizirala občina. Šlo je za izvirno nalogo občine, s posebnim režimom financiranja – država ni zgolj krila razlike, ki je občina zaradi slabše razvitosti sama ni mogla zagotoviti, ampak je prevzela najprej celotno, kasneje pa delno financiranje obravnavane dejavnosti.

V zvezi s financiranjem prevozov učencev osnovnih šol gre upoštevaje 81. člen ZOFVI-A za izvirne naloge lokalnih skupnosti, katerih financiranje je do izteka prehodnega obdobja, določenega z novelo ZOFVI-A, prevzela država. V tem primeru ni podana sodna pristojnost, in sicer na podlagi uporabe analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine, zato je treba v zvezi z navedenimi zahtevki uporabiti določilo 25. člena ZLS, ki v primeru spora glede višine sredstev predvideva rešitev spora pred arbitražo. Zato v obravnavanem primeru ne gre za civilnopravno razmerje v smislu prvega člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po ZFO in njegovi noveli iz leta 1998. Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. V predmetnem sporu bi bila pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka arbitraža.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti; je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju. Ker je po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju, pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, lahko sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so urejena v drugem odstavku 56. člena ZOsn v zvezi z zadnjo alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI.