81. člen ZOFVI

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabit

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa opredelilno lastnost sofinanciranja, tj. "na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo". Zakonska določba ZŠtip-1 sofinanciranja iz javnih sredstev ne pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, zato je citirano določilo Pravilnika prekoračilo okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Ker dodatni pogoj v 5. členu Pravilnika oži pravico do štipendije, ki gre štipendistu po ZŠtip-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj določa dodaten pogoj pri sofinanciranju iz javnih sredstev, tj. sofinanciranje na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Navedena določba podzakonskega akta je zato v nasprotju s 153. členom Ustave, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). V tem primeru dodatni pogoj pogojuje uporabo inštituta exceptio illegalis in je sodišče prve stopnje utemeljeno izključilo uporabo 5. člena Pravilnika. Ključna za presojo je ugotovitev, da državnega tekmovanja iz znanja ... ni financirala le pravna oseba zasebnega prava (društvo), temveč se je izvedlo s pomočjo javnih sredstev (z zagotovitvijo prostorov, opreme, nadzornega učitelja v javnem zavodu).

Pravni interes za stransko intervencijo je podan, če obstaja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi priključiti, tako pravno razmerje, da bi izid postopka vplival na njegov pravni položaj. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le finančni oziroma ekonomski interes, kar ni dovolj. Takšno stališče, da se v tovrstnih sporih stranska intervencija ne dopusti, je bilo v novejši sodni praksi že večkrat zavzeto. V prvi alineji drugega odstavka 17. člena ZVZD-1 je res določeno, da mora delodajalec dopolniti oceno tveganja vsakokrat, ko obstoječi preventivni ukrepi niso več ustrezni, vendar pa je ukrep testiranja za toženkino delovno okolje predpisala država, zato veljavnost in spoštovanje tega ukrepa ni bilo pogojeno z vnosom v izjavo o varnosti toženke. Enako velja za navedbe, da testiranje ni bilo vključeno v pogodbo o zaposlitvi. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in zadnjega aneksa virusa še ni bilo. Vendar je tožničina dolžnost testiranja opredeljena v določbi prvega odstavka 33. člena ZDR-1, 35. člena ZDR-1 in prvega odstavka 34. člena ZDR-1. Dejstvo je, da je bila tožnica z zahtevanim testiranjem seznanjena, obveznosti pa ni izpolnjevala tudi po prejemu pisne

Prijavitelj ni bil upravičen do dodeljenih sredstev, če je že sam zagotovil kritje celotnih stroškov tekmovanja. S tega vidika je prišla v poštev tako imenovana prepoved dvojnega financiranja, katere cilj je bil, da se prepreči, da za določene stroške prijavitelj pridobi tako razpisna sredstva, kot sponzorska sredstva (drugi odstavek 2. člena in 7. člen ZJF v zvezi s štirinajsto alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI).

Prijaviteljeva sredstva, torej tista, ki jih priskrbi prijavitelj, so namenjena kritju vseh stroškov tekmovanja oziroma stroškov celotnega tekmovanja. Upravičeni stroški, ki jih uveljavlja, pa so le del vseh stroškov in zanje se ne smejo (hkrati) porabiti kotizacije. Z drugimi besedami, po pravilih obravnavanega Razpisa, lahko prijavitelj s kotizacijami poravna preostale upravičene stroške tekmovanj, le tistih upravičenih, za katera kandidira na Razpisu, ne sme. Za plačilo slednjih pride v poštev tako imenovana prepoved dvojnega financiranja, katere cilj je, da se prepreči, da za določene upravičene stroške prijavitelj pridobi tako razpisna sredstva, kot kotizacije. To je smiselno in smotrno ter v tem pomenu se tudi uresniči načelo namenske porabe sredstev državnega proračuna (drugi odstavek 2. člena in 7. člen ZJF v zvezi s štirinajsto alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI).

26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014. Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ).

Sredstva za varstvo vozačev po nevarnih poteh je morala v vtoževanem obdobju morala zagotoviti država, prevoze pa je izvajala in organizirala občina. Šlo je za izvirno nalogo občine, s posebnim režimom financiranja – država ni zgolj krila razlike, ki je občina zaradi slabše razvitosti sama ni mogla zagotoviti, ampak je prevzela najprej celotno, kasneje pa delno financiranje obravnavane dejavnosti.

V zvezi s financiranjem prevozov učencev osnovnih šol gre upoštevaje 81. člen ZOFVI-A za izvirne naloge lokalnih skupnosti, katerih financiranje je do izteka prehodnega obdobja, določenega z novelo ZOFVI-A, prevzela država. V tem primeru ni podana sodna pristojnost, in sicer na podlagi uporabe analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine, zato je treba v zvezi z navedenimi zahtevki uporabiti določilo 25. člena ZLS, ki v primeru spora glede višine sredstev predvideva rešitev spora pred arbitražo. Zato v obravnavanem primeru ne gre za civilnopravno razmerje v smislu prvega člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po ZFO in njegovi noveli iz leta 1998. Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. V predmetnem sporu bi bila pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka arbitraža.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti; je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju. Ker je po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju, pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, lahko sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so urejena v drugem odstavku 56. člena ZOsn v zvezi z zadnjo alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI.

Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.

Neposredni namen zagotavljanja proračunskih sredstev, posledično pa tudi njihovega razdeljevanja, je sofinanciranje dejavnosti same po sebi, torej izdajanje omenjene periodike, ne pa financiranje subjektov, ki se z njo ukvarjajo, ki bi to pomoč eventualno potrebovali zaradi slabšega položaja v pogojih tržnega delovanja, kot meni tožena stranka. Po mnenju sodišča tožena stranka s tem, ko je določila pogoj glede statusa subjektov, za to ni imela zakonskega pooblastila, zato je neutemeljeno izključila tožnico kot gospodarsko družbo ter gre posledično za kršitev 14. člena Ustave RS.

Predmet javnega razpisa je sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike, ne pa financiranje delovanja nepridobitnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja, ki so v pogojih delovanja na trgu in glede na trenutne gospodarske razmere v slabšem položaju od gospodarskih subjektov, zato toženka ni imela pravno utemeljenega razloga za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status.

V letu 1998 je bil način financiranja stroškov spremenjen. Namesto s plačili na podlagi posebnih pogodb, je tožena stranka sredstva za financiranje prevozov po nevarnih poteh začela občinam zagotavljati v okviru meril za „zagotovljeno porabo“. V tem kontekstu je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila ustreznih zahtevkov, niti predložila podatkov, na podlagi katerih bi tožeči stranki sploh lahko zagotovila potrebna sredstva. Znesek primerne porabe za posamezno občino se izračuna ob upoštevanju posameznih parametrov, med katere sodi tudi financiranje lokalnih potreb v posamezni občini.

V primeru zagotavljanja pravice do brezplačnih šolskih prevozov po nevarnih poteh ne gre za izvorno nalogo države, pač pa je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov po ustavi, zakonu in po vsebini izvirna naloga lokalne skupnosti. Obveznost države, da financira šolske prevoze v skladu z določili ZOFVI ni samostojna, t.j. neodvisna od z ustavo opredeljenega razmerja med državo in lokalnimi skupnostmi, v katerem je država v osnovi dolžna poskrbeti za delovanje občin in financirati njihove ustavne in zakonske naloge. Tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A.