VSM sodba in sklep I Cp 1448/2013

I. Pritožbi drugega toženca zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. alineji I. točke izreka glede drugega toženca spremeni tako, da se znesek 13.875,54 EUR zniža na 13.875,40 EUR ter se tožbeni zahtevek za razliko 0,14 EUR zoper drugega toženca zavrne.

II. Pritožba drugega toženca zoper sodbo se v ostalem zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka, glede drugega toženca v nespremenjenem delu potrdi.
III. Pritožbi drugega toženca zoper sklepa sodišča prve stopnje se zavrneta in se oba sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

IV. Pritožbe prve toženke zoper sodbo in zoper oba sklepa sodišča prve stopnje se zavržejo.

V. Vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo plačati prvima dvema tožnikoma skupaj 13.875,54 EUR, tretji tožnici 16.077,60 EUR, četrtemu tožniku 30.954,00 EUR in petemu tožniku ter šesti tožnici skupaj 17.217,20 EUR, vsem iz naslova znižane kupnine za stanovanja v M. ulici 10 v M. (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo povrniti tožnikom skupaj 3.378,56 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). V ostalem (tožniki so zahtevali tudi ugotovitev odgovornosti tožencev za nastalo škodo) je tožbo kot nedopustno zavrglo (IV. točka izreka). S sklepom z dne 8. 3. 2013 je sodišče prve stopnje popravilo v izreku sodbe navedeno ime pooblaščenca tožnikov, na TRR katerega se naj nakažejo zneski. S sklepom z dne 11. 9. 2013 je zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o predhodni odredbi z dne 7. 5. 2013, v zvezi s sklepom o popravi z dne 13. 5. 2013, s katero je v zavarovanje terjatve iz sodbe na nepremičninah drugega toženca, za čas do 8. dni po pravnomočnosti sodbe, dovolilo predznambo zastavne pravice.

2Zoper sodbo in oba navedena sklepa sodišča prve stopnje je pritožbo za oba toženca vložil odvetnik Z.K., ki je veljavni pooblastili za zastopanje obeh pridobil v letu 2009. Pritožba obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) izpodbija s sklicevanjem na pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Po njenih navedbah ni razlogov za spregled pravne osebnosti prve toženke in odgovornost drugega toženca. Stanovanjski objekt je zgradila in stanovanja tožnikom prodala prva toženka. Drugi toženec ji je gradnjo na parc. št. 1007/2 k.o. P. dovolil in ji vso potrebno dokumentacijo izročil na podlagi njune predpogodbe z dne 31. 5. 2007, po kateri sta glavno pogodbo sklenila 6. 11. 2007. S premoženjem družbe ni ravnal kot s svojim, niti ni prišlo do mešanja njunega premoženja, zato niso izpolnjeni pogoji po 3. alineji prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za spregled pravne osebnosti. Tožniki so zatrjevali samo razloge iz 1. ter 2. alineje, ki pa niso dokazani in ni razlogov za odgovornost drugega toženca za obveznosti prve toženke iz pogodb o prodajah stanovanj. Tožniki svojih zahtevkov niso niti določno postavili, zato je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Prva toženka je pravočasno reklamirane napake odpravila, medtem ko v tožbi uveljavljane napake niso bile reklamirane takoj, ko so se pojavile oziroma do izteka šestmesečnega roka. Pritožba predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

3Sklep o popravi sodbe pritožba obeh tožencev izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vidita v tem, ker jima predlog tožnikov za popravo sodbe ni bil vročen in se nista mogla o njem izreči. Predlog za popravo je bil vložen pred iztekom pritožbenega roka, zato bi bilo napako v sodbi mogoče izpodbijati le s pritožbo. Pritožba predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek.

4Sklep o zavrnitvi ugovora zoper predhodno odredbo toženca izpodbijata iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Drugi toženec ni prezadolžen in svojega premoženja ne namerava odtujiti ali obremeniti, česar tožniki niso izkazali. Zaradi nihanja tržnih cen nepremičnin bi ob sprejeti prepovedi razpolaganja lahko utrpel hujše materialne posledice. Predhodno odredbo bi bilo mogoče izdati šele med nastopom pravnomočnosti sodbe in pred potekom paricijskega roka. Odločitev je napačna tudi iz razloga, ker je bila prva toženka že v letu 2011 izbrisana iz sodnega registra. Predlagana je zavrnitev predloga za predhodno odredbo.

5Tožniki so na vse tri pritožbe odgovorili, tudi na pritožbo zoper sklep o popravi, zoper katero ni predviden ugovor. Predlagali so njihove zavrnitve.

6Pritožbe prve toženke niso dovoljene.

7Toženo stranko sta predstavljali prva toženka - družba z omejeno odgovornostjo in drugi toženec - v času gradnje in prodaje stanovanj njen edini družbenik in direktor. Oba je po veljavnih pooblastilih iz leta 2009 zastopal odvetnik Z.K., ki je vse vloge vlagal v imenu obeh, vendar je šele v zadnji pritožbi z dne 23. 9. 2013 sporočil, da je bila prva toženka že v letu 2011 izbrisana iz sodnega registra. Družba M., d.o.o., z matično št. je bila 2. 9. 2011 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Z izbrisom iz sodnega registra je pravna oseba prenehala, zato nima več pravne sposobnosti, prenehala pa je tudi veljavnost njenega pooblastila. Pritožbe, ki jih je v njenem imenu vložil odvetnik, je pritožbeno sodišče po 352. členu ZPP oziroma 1. točki 365. člena ZPP, kot nedovoljene, zavrglo. Odločbe sodišča prve stopnje so bile izdane tudi zoper pravno osebo, ki v času izdaje odločb ni več obstajala, vendar pritožbeno sodišče brez (dovoljene) pritožbe v to ni moglo posegati. Oba toženca sta nastopala kot navadna sospornika (195. člen ZPP), saj je zoper oba mogoča različna odločitev o zahtevanem plačilu, zato pritožba drugega toženca ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje, ki se glasi zoper prvo toženko.

8Pritožba drugega toženca zoper sodbo je utemeljena v minimalnem delu.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, čemur drugi toženec s pritožbenimi navedbami pritrjuje, da je bil lastnik zemljišča parc. št. 1007/2 k.o. P., na kateri je s partnerji nameraval zgraditi hišo z osmimi stanovanji zaradi oddajanja stanovanj. Zaradi odstopa partnerjev od načrta je kot fizična oseba pridobil gradbeno in upravno dokumentacijo (gradbeno dovoljenje z dne 12. 2. 2007) za enostanovanjsko hišo. Ustanovil je družbo A. - g., d.o.o., v kateri je bil edini družbenik in direktor. S prodajno predpogodbo 31. 5. 2007 je družbi dovolil, da še pred sklenitvijo glavne pogodbe in plačilom kupnine na parc. št. 1007/2 gradi stanovanjski objekt. V M. ulici, v območju, kjer po prostorskih planih gradnja večstanovanjskih objektov ni dovoljenja, je bila zgrajena stavba z desetimi stanovanji. Družba formalno ni nastopala kot investitor, pač pa je drugi toženec še vedno v svojem imenu 26. 10. 2007 vložil zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za enostanovanjsko stavbo, ki mu je bilo izdano 30. 11. 2007. Po predpogodbi je glavno pogodbo o prodaji zemljišča parc. št. 1007/2 k.o. P. z družbo sklenil 6. 11. 2007. Kot direktor je v imenu družbe s tožniki od marca do maja 2008 sklepal prodajne pogodbe za stanovanja. Svoj 100 % delež v družbi je 12. 2. 2009 neodplačno prenesel na novega lastnika M.D., ki je družbo z matično številko 2296829 preimenoval v M., d.o.o. Po pritožbenih navedbah ni sporno, da je bila družba 2. 9. 2011 izbrisana.

10Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo zaključke sodišča prve stopnje, da so podani razlogi za spregled pravne osebnosti prve toženke in za odgovornost drugega toženca za njene obveznosti iz pogodb o prodajah stanovanj tožnikom. V resnici je prišlo do mešanja premoženja obeh tožencev, saj je bil lastnik zemljišča drugi toženec, pridobil je gradbeno dovoljenje in po izgradnji tudi uporabno dovoljenje v svojem imenu, pa vendar je z ustanovitvijo družbe in njuno pogodbo prikazoval, da je investitor družba. Po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva pomenijo tudi razloge za spregled pravne osebnosti po 2. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Drugi toženec je bil kot direktor in edini družbenik tudi edini oblikovalec poslovne volje družbe. Vedel je, da obstaja gradbeno dovoljenje smo za enosobno stanovanje in da se brez ustrezne gradbene dokumentacije gradi deset stanovanjska stavba. Prav tako je vedel za številne neprimernosti v izvedbi, ki so bile posledice tega, pa vendar je pod krinko družbe poskrbel za izvedbo gradnje in stanovanja z napakami prodal tožnikom. Družbo je nato celo neodplačno odsvojil. Sedaj je že izbrisana brez likvidacije. Očitno jo je izkoristil za izogib osebni odgovornosti za napake oziroma za oškodovanje kupcev stanovanj, ki bi bili njegovi upniki, če prodajalec formalno ne bi bila družba. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje zaključek, da zaradi spregleda pravne osebnosti odgovarja za napake stanovanj, ki jih je prodala njegova družba z omejeno odgovornostjo.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo številne napake stavbe in stanovanj, ki imajo značaj skritih napak, številne tudi značaj napak v solidnosti zgradbe, ki jih je pojasnil izvedenec gradbene stroke (samo nekatere: nezadostna debelina nosilnih zidov, neustrezna kritina glede na nizek naklon, neustrezen vertikalen odtok, neustrezna obloga dimne cevi, neustrezni ometi notranjih zidov, brez zvočne izolacije, toplotni mostovi …). Posledice nepravilne in nekvalitetne gradnje oziroma gradnje v nasprotju s tehničnimi pogoji in predpisi za večstanovanjske stavbe so vlaga, plesen, rjavenje, nepravilno odtekanje meteorne vode, zamakanje, kondenz, pokanje ploščic, poškodbe parketa itd. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi svoje ugotovitve o postopnem pojavljanju skritih napak v obdobju dveh let (prvi odstavek 23. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - ZVKSES) in njihovem pravočasnem grajanju (prvi odstavek 24. člena ZVKSES). Pritožbene navedbe, ki zanikajo pravočasnost grajanja napak, so v celoti neobrazložene. Pritožnik priznava, da so bile nekatere napake grajanje pravočasno, saj navaja, da so bile te tudi odpravljene. Vendar v pavšalni pritožbi ne pojasni, katere so bile to, predvsem pa, kdaj je bilo mogoče ugotoviti ostale napake in zakaj po njegovem njihovo grajanje ni bilo pravočasno. Že sodišče prve stopnje je v 28. odstavku obrazložitve sodbe pojasnilo, da toženca na trditve o spoštovanju subjektivnega dvomesečnega roka iz prvega odstavka 24. člena ZVKSES nista odgovorila, česar pritožba ne izpodbija. Tožniki, ki so od prodajalca pravočasno zahtevali odpravo napak, kar ni bilo izvedeno, so po 3. točki tretjega odstavka 25. člena ZVKSES upravičeni zahtevati znižanje kupnine.

12Glede višine tožbenega zahtevka je pritožba navajala samo njeno nedoločenost oziroma nesklepčnost tožbenega zahtevka. Ta očitek ni utemeljen saj so lastniki stanovanj v določenih tožbenih zahtevkih, za vsako posamezno stanovanje, definirano s številko, naslovom in kvadraturo, zaradi znižanja kupnine zahtevali vrnitev po 50.000,00 EUR (skupaj 200.000,00 EUR). Po pridobitvi izvedenskega mnenja so tožbene zahtevke skrčili na 138.600,00 EUR, razdeljeno med navedena stanovanja po njihovi kvadraturi. S skupnim zneskom 138.600,00 EUR in skupno kvadraturo stanovanj (253,65 m2) ter navedenimi kvadraturami posameznih stanovanj, je bila določena višina zahtevka vsakega tožnika (546,42 EUR/m2) - npr. tožbeni zahtevek prvih dveh tožnikov za njuno stanovanje, ki je bil postavljen kot: 138.600,00 EUR / 253,65 m2 x 45,05 m2, je bil določen - 24.616,32 EUR.

13Sodišče prve stopnje tožnikom po višini ni ugodilo v celoti, pač pa samo do višine 308,00 EUR/m2. Ugotovitvi za toliko nižji vrednosti na enoto površine stanovanj, pritožba ne nasprotuje. Z navedbo višine utemeljenega zahtevka lastnika vsakega stanovanja sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je spremenilo samo utemeljeni znesek prvih dveh tožnikov, ki ob površini njunega stanovanja 45,05 m2, namesto 13.875,54 EUR, znaša 13.875,40 EUR. V tem minimalnem delu je moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je v ostalem pritožbo drugega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu glede njega potrdilo (353. člen ZPP).

14Pritožbi drugega toženca zoper sklepa sodišča prve stopnje nista utemeljeni.

15Uveljavljani pritožbeni razlogi zoper sklep o popravi sodbe niso podani. Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP je imel pravico do pritožbe, s katero je dosegel preizkus njegove pravilnosti. Pritožba ni utemeljena, saj gre v zamenjavi imena pooblaščenca „P.“, s pravilnim imenom „B.“ za tipičen primer poprave očitne pisne napake iz prvega odstavka 328. člena ZPP. Očitno napako lahko sodnik popravi kadarkoli, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, zato pritožnik nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo predlog za popravo, vložen v odprtem pritožbenem roku, šteti kot pritožbo zoper sodbo.

16Neutemeljeni so tudi pritožbeni razlogi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o predhodni odredbi. Ne drži pritožbena navedba, da predhodne odredbe ni mogoče izdati pred pravnomočnostjo sodbe. Po določbi prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je predhodno odredbo v zavarovanje denarne terjatve mogoče izdati na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki še ni izvršljiva. Za izvršljivost odločbe je potrebna njena pravnomočnost in potek paricijskega roka (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Sodba, ki še ni pravnomočna, še ni izvršljiva, kar pomeni, da je predhodno odredbo po prvem odstavku 257. člena ZIZ mogoče izdati vse od izdaje sodbe domačega sodišča, pa do poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

17Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je, glede na višino terjatev tožnikov, za verjetno izkazana nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatev brez predhodne odredbe onemogočena ali precej otežena. Pritožbene navedbe, da drugi toženec ni prezadolžen, niso prepričljive, saj ni navedel iz katerega premoženja bi tožniki sicer lahko bili poplačani. V nasprotju sta pritožbeni navedbi, da ne namerava razpolagati z nepremičninami in, da je s predhodno odredbo omejen pri lastninskopravnih upravičenjih, zaradi katerih bi ob padcu cen nepremičnin lahko bil precej oškodovan. S predhodno odredbo je sodišče po 6. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ odredilo predznambo hipoteke na nepremičninah drugega toženca, kar mu ne onemogoča odtujitve ali dodatne obremenitve. Po 2. točki 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče tudi obe pritožbi drugega toženca zoper oba sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo in sklepa potrdilo.

18Drugi toženec je s tremi pritožbami uspel v zanemarljivem delu le s pritožbo zoper sodbo, medtem ko so tožniki povzročali nepotrebne stroške z nedovoljenim odgovorom in s ponavljanjem že podanih stališč, kar ni pripomoglo k pritožbenim odločitvam, zato vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške celotnega pritožbenega postopka.