23. člen ZVKSES

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni. Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto. Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti. V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na pri

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

Ker so bile prodajne pogodbe sklenjene (tudi) po uveljavitvi ZVKSES, enako pa velja za uporabno dovoljenje, je pravilno sklepanje o uporabi njegovih določb tudi za obravnavano zadevo. Tožniki so tri mesece po pridobitvi prvega izvedenskega mnenja toženca obvestili o ugotovljenih napakah glede solidnosti gradbe. Rok za uveljavitev pravice teče od dne, ko so tožniki izvedeli za napako. Ni dovolj (le) seznanitev z njenim obstojem, marveč tudi védenje, od kod napaka izvira in da zadeva solidnost gradbe. Tožniki so informacije o vrsti napake pridobili iz izvedenskih mnenj, nato pa so pravočasno opravili notifikacijo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati mnenj izvedencev, izdelanih v postopku zavarovanja dokazov. Nobenega utemeljenega razloga ni za nižanje procesnopravne vrednosti dokazov, izvedenih v postopku zavarovanja. Odškodnina za refleksno škodo se pokriva z jamčevalnim zahtevkom, zanjo veljajo roki kot za vse ostale jamčevalne zahtevke.

Neobstoj prevzemnega zapisnika ne pomeni nujno, da tudi primopredaja skupnih delov dejansko ni bila izvedena in da je treba upoštevati dejanski prevzem, saj začetka rokov ni mogoče prenašati v prihodnost z enostranskim ravnanjem ali opustitvijo tistega, od čigar ravnanja je odvisen začetek teka roka. Drži sicer, da določbe 2. poglavja ZVKSES o izročitvi in prevzemu (18. in 19. člen) predstavljajo kogentno pravo. Vendar tožeča stranka napačno sklepa, da brez zapisnika prevzema skupnih delov stavbe s strani upravnika ni mogoče izvesti. V navedenih členih namreč ni določbe, ki bi pogojevala izročitev in prevzem nepremičnine s sestavo primopredajnega zapisnika. Prvi odstavek 19. člena ZVKSES sicer določa njegovo sestavo, ni pa nikjer določeno, da bi bila nepremičnina izročena oziroma prevzeta šele z njegovo sestavo. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je zapisnik namenjen predvsem potrditvi dejstev, ki so navedena v tretjem odstavku 19. člena (opis stanja nepremičnine, izjave kupca o prevzemu, listinah, uveljavljanju pogodbene kazen, zahtevi za odpravo napak itd.). Vpliva pa tudi na kupčevo pravico uveljavljanja očitnih (in ne skritih) napak, odpravo katerih

ZVKSES v drugem odstavku 23. člena določa, da prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe, če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Iz določbe je jasno razvidno, da gre za obdobje jamčevanja. Temu ne nasprotujejo niti pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da deset let znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ker pa ZVKSES prekluzivnega roka za vložitev tožbe sam ne določa, je med strankama sporno, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv enoletni prekluzivni rok iz OZ ali dveletni prekluzivni rok iz ZVPot, ki tečeta od notifikacije napake. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 9/2017 z dne 11. 5. 2017 o tem vprašanju že izreklo: ni mogoče uporabiti specialne določbe 37.c člena ZVPot, temveč določbo splošnega predpisa, torej prvega odstavka 480. člena OZ.

Tožena stranka se na prepozno uveljavljanje napak ne more sklicevati že zato, ker je obstoj napak sama najprej priznala in se zavezala, da jih bo sanirala, nato pa se je očitno premislila. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral že tožbeni zahtevek vsebovati točen opis načina odprave stvarnih napak, češ da iz sodbe ni mogoče razbrati, za katere napake gre oziroma v kakšnem obsegu je tožena stranka dolžna izvesti sanacijo objekta. Izbira načina odprave napak je po stališču sodne prakse načeloma v domeni tistega, ki jih je dolžan odpraviti.

Po določilu prvega odstavka 480. člena OZ znaša rok za postavitev zahtevka za odpravo napak eno leto, razen v primeru prevare. Po sodni praksi glede prevare pri prodajni pogodbi zadošča, da je prodajalčevo ravnanje zavedlo kupca v prepričanje, da bo napaka odpravljena brez pravde, to pa se potem ne uresniči (primerjaj odločbo VS RS II Ips 489/99). Podobna je sodna praksa pri podobni določbi v zvezi z gradbeno pogodbo (tretji odstavek 663. člena OZ). Če tožena stranka ustvari vtis, da bo napako odpravila prostovoljno, se na prekluzivni rok ne more sklicevati (primerjaj odločbo VS RS II Ips 7/2011). Ker je tožena stranka opravila dejanja, za odpravo zatrjevane napake, napake pa ni odpravila, je ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnala tako, da je kupce stanovanj zavedla. Zamakanja na stopniščih po stenah hodnikov zaradi neustrezne hidroizolacije (kar je ugotovil izvedenec) nedvomno predstavlja napako v solidnosti gradnje. Zamakanje lahko prizadene stene, ki so bistveni nosilni del in je zato prizadeta solidnost gradbe. Zaradi napake v solidnosti gradnje je tudi rok

Ne glede na to, da je tožeča stranka grajala napake že 8. 4. 2014, tožbo pa vložila šele 10. 12. 2015, je ugovor poteka prekluzivnega roka za uveljavljanje odprave skritih napak neutemeljen, ker se je toženka na poziv tožeče stranke (dopis z dne 8. 4. 2014) za odpravo napak odzvala in ne le v dopisu z dne 12. 12. 2014 upravnika obvestila, da bo pričela s sanacijo napak na strehi objekta (vključno s tistimi, ki se nanašajo na nagubanost folije na vogalih, lokalna mesta zastajanja vode ter luknje v foliji), pač pa tudi začela z nekaterimi deli za odpravo teh napak. S tem je tožnike zavedla, da bo napake sama sanirala, kar pomeni, da bi bila v tem primeru tožba nepotrebna (tretji odstavek 663. člena OZ). Upravnik je za vložitev tožbe na odpravo napak na skupnih delih stavbe legitimiran na podlagi 29. člena ZVKSES, kar pa ne ovira etažnih lastnikov, da tudi sami uveljavljajo stvarne napake na skupnih prostorih.

Pri napakah v solidnosti gradnje velja domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Domnevo lahko izvajalec izpodbije, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, v tem smislu se toženca sklicujeta na projektanta, vendar neuspešno, saj razbremenitev odgovornosti ni avtomatična. Dokazati je namreč treba, da pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji izvajalec ni mogel ugotoviti (in zato njegova pojasnilna obveznost v zvezi s tem ni obstajala oziroma da je na to pomanjkljivost opozoril naročnika, ki je vztrajal, da se objekt zgradi na podlagi pomanjkljive dokumentacije).

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je določilo 465. člena OZ, ki ureja primere, ko je prodajalec vedel za napako, specialno, zato kupca zahtevka ne bi izgubila niti v primeru zamude roka za notifikacijo ali grajanje napak, res pa v sodni praksi in teoriji še ni izoblikovanega enotnega stališča o časovni zamejenosti uveljavljanja napake. Priporočilo o dveletnem roku, ki ga v pritožbah ponujata pritožnika, bi lahko bilo sprejemljivo le glede roka za notifikacijo napak, nedvomno pa je tak rok prekratek glede grajanja napak, saj se sicer položaj kupcev v primeru dobrovernih ali nedobrovernih prodajalcev sploh ne bi razlikoval. Pravilnejša se zdi razlaga, da se v takem primeru prekluzivni rok ne uporabi in torej, če sodišče ugotovi, da je kršitelj za napako vedel ali bi moral vedeti, to nima pravnih posledic in ne vpliva na začetek teka roka za sodno uveljavitev strankinih pravic, ki jih ta uveljavlja v splošnem zastaralnem roku.

Ker je s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, zaradi prekluzijskega učinka vmesne sodbe ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago oziroma temelj zahtevka.

Na potek enoletnega roka za sodno uveljavljanje zahtevka sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke. Ker tožena stranka v pritožbi ni trdila, da je tak ugovor pred sodiščem prve stopnje podala oziroma kdaj ga je podala, v pritožbi pa je z njim prepozna, pritožbene navedbe o nepravočasnosti tožbe niso utemeljene. Sodišče je ugotovilo, da je glavni vzrok zamakanja v pomanjkljivi izvedbi tlaka in hidroizolacije na terasi ter konzoli objekta, kjer niso bili izvedeni zaključki, vsi ostali vzroki pa bi bili lahko vzrok za zamakanje poleg glavnega vzroka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da od sanacije terase dalje do zamakanja ne prihaja več. Glede na ugotovitev, da se pri sanaciji v konstrukcijo lože ni posegalo in kasneje montirana balkonska vrata niso bila odstranjena, je torej očitno, da je bil vzrok zamakanja drugje (in ne v izgradnji lože), tako kot je to ugotovil izvedenec. Napake v solidnosti gradnje obsegajo napake na vseh tistih vitalnih delih objekta, ki bi morali opravljati svojo funkcijo v desetletnem roku, ne da bi se začele kazati napake zaradi običajne dotrajanosti oziroma uporabe objekta. Poleg napak na konstrukcijskih

Tožnice so bile sospornice. Zahtevki tožnic so se namreč opirali na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in tudi stvarna in krajevna pristojnost je bila enaka za vsak zahtevek. Kupci so vsi kupili stanovanja od istega prodajalca v isti soseski, kar navaja celo pritožba tožene stranke sama. Vsa stanovanja in garaže so bile prevzete na isti dan od istega prodajalca, ki je v tem sporu tožena stranka. Tožena stranka ne more odpraviti zgolj sorazmernega dela napake v velikosti deleža posameznega kupca na celotnem skupnem delu zgradbe. Odpravi lahko le vso napako ali pa nič. Obveznost tožene stranke je torej v razmerju do tožnic nedeljiva. Kupcem ni treba opisati vzroka napake. Tožena stranka in zanjo izvajalec sta ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj tožena stranka sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnaje tožene stranke bilo takšno, da je kupce zavedlo v prepričanje, da bo napaka odpravljena. Zamakanje strehe je nedvomno takšna napaka, ki je napaka v solidnosti gradnje. Zaradi zamakanja je ogrožena normalna uporaba stanovanj, ki so tik pod streho. Poleg tega lahko zaradi zama

Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da ima toženka glede stvarnih napak pravico uveljavljati znižanje kupnine glede očitnih (vidnih) in skritih napak, ne glede na to, na kaj se je zadržanje kupnine ob izročitvi stanovanja nanašalo. ZVKSES se v 20. členu sicer resnično nanaša zgolj na očitne napake. Vendar pa je v smislu določbe 480. člena OZ kupcu, ki še ni plačal celotne kupnine, omogočeno uveljavljati zahtevek za znižanje kupnine, pri čemer se zakon nanaša na vse (tudi skrite) stvarne napake.

Neustrezna izvedba odvodnjavanja meteornih/atmosferskih voda iz zunanjih atrijskih površin objekta v meteorno cevno inštalacijo sodi med napake v solidnosti gradnje. Poleg napak na konstrukcijskih delih objekta (ki ogrožajo njegovo stabilnost) namreč med napake v solidnosti gradnje spadajo tudi druge napake, zaradi katerih stabilnost objekta sicer ni ogrožena, je pa zaradi njih onemogočena oziroma bistveno okrnjena normalna funkcija objekta (na primer napake na strehi oziroma fasadnih elementih, katerih posledica je zatekanje meteorne vode v objekt). To dejstvo je bilo potrebno ugotoviti najprej. Od vrste napake sta namreč odvisna odgovora na vprašanji, ali je tožeča stranka napako pravočasno grajala in kakšen je jamčevalni rok. Ker mora v skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZVKSES prodajalec, kadar prodaja posamezne dele stavbe z več posameznimi deli, pred začetkom prodaje določiti splošne pogoje prodaje posameznih delov stavbe, ti pa so sestavni del vsake prodajne pogodbe, katere predmet je posamezen del stavbe, Splošni pogoji prodaje SPO K. tudi po ZVKSES veljajo za vse tožeče stranke v tem postopku. Ti pogoji v zadnjem odstavku točke A Uvodnih določb tudi določaj

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je popravilo toplotne postaje v okoliščinah konkretnega primera predstavljalo nujno vzdrževalno delo. Takšno stališče ni samovoljno, saj je utemeljeno z dejstvom, da so stanovalci v jesenskem času za normalno bivanje potrebovali toplo vodo. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je 26. 11. 2012 prišlo do popolne odpovedi obtočne črpalke, ki je povzročila nezadostno delovanje toplotne postaje kot celote, ni utemeljena pritožbena navedba, da v novembru 2012 še ni prišlo do težav s toplo vodo.

Verjetnost terjatve tožeče stranke je podana. Ugotovljeno je, da so bile določene napake pri nepremičnini res ugotovljene že v primopredajnem zapisniku, da pa je izvedenec ugotovil tudi napake, glede katerih ni mogoče govoriti o očitnih napakah, ki bi jih morala tožeča stranka zaznati takoj oziroma kmalu po prevzemu stanovanja.

Prehladna tla v zimskih vrtovih in prekomerna vlaga v stanovanju predstavljata skriti stvarni napaki, za katere odgovarja toženec kot prodajalec stanovanja.

Jamčevalni rok začne teči od izročitve stvari v primeru skupnih prostorov večstanovanjske stavbe z več kot osmimi posameznimi deli in več kot dvema etažnima lastnikoma je potrebno te izročiti upravniku, kar še ni bilo pravilno storjeno, zato jamčevalni roki še niso pričeli teči.