VSRS Sodba in sklep II Ips 170/2012

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na četrto toženko ter v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

V preostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožniki zahtevajo od tožencev solidarno povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki so jo utrpeli kot gledalci športno hitrostne prireditve - gorsko hitrostne dirke ... dne 19. 7. 1998, ko je drugi toženec kot voznik na tej dirki potem, ko je prebil varovalno ograjo ob cesti, zapeljal med gledalce.

2Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da so po temelju utemeljeni tožbeni zahtevki tožnikov zoper prvega toženca (organizatorja). Z delno sodbo pa je zavrnilo tožbene zahtevke zoper drugega, tretjega in četrto toženko.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka sedme in devete tožnice razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo tožečih strank zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo so prvi do peta tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložili revizijo. Navajajo, da drugi toženec odgovarja kot imetnik nevarne stvari, s katero se je opravljala nevarna dejavnost. Do teh pritožbenih trditev se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so podani oprostitveni razlogi na strani drugega toženca. Objektivne odgovornosti bi se drugi toženec lahko ekskulpiral le, če bi bila z nepričakovanim in nepredvidljivim dejanjem tretjega pretrgana vzročna zveza. Sama organizacija prireditve oz. opustitev določenih varnostnih ukrepov s strani organizatorja pa ni takšno dejanje. Organizator ne določa načina vožnje niti hitrosti vožnje tekmovalcev. Odgovornost drugega toženca je zato solidarna s prvo toženčevo. Odgovornost drugega toženca kot voznika je tudi krivdna. Že v tožbi je bilo zatrjevano, da v gorsko hitrostni dirki udeležena vozila zaradi izredno visokih hitrosti zletijo s trase. To pa ni v skladu s pravili tega športa, saj že samo dejstvo, da je šlo za cestno tekmovanje, drugi toženec pa je zletel s proge pove, da kot voznik ni ravnal v skladu s športnimi pravili. Ne drži očitek višjega sodišča, da ustreznih trditev glede krivdne odgovornosti drugega toženca ni bilo. Ta je krivdno odgovoren tudi zato, ker vozila ni začasno zavaroval v skladu s 186. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Sodba sodišča druge stopnje pa je tudi v tem delu brez ustrezne obrazložitve in obremenjena s procesno kršitvijo. Revidenti zatrjujejo, da je bila obveznost avtomobilskega zavarovanja spornega vozila določena v 1. in 15. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki le-te ne omejuje na cestni promet, temveč na uporabo vozila. To potrjuje tudi sprememba ZOZP-A, ki je iz obveznega avtomobilskega zavarovanja izključila škode zaradi uporabe vozila na športnih prireditvah. Pasivna legitimacija tretje toženke temelji na 27. in 29. členu ZOZP, saj je bilo udeleženo tuje vozilo. Raba tujega vozila pa je bila ravno udeležba na gorski hitrostni dirki in bi takšno vozilo moralo biti začasno registrirano, kot določa 186. člen ZVCP in zavarovano. Iz določbe 186. člena ZVCP ne sledi, da bi se obveznost začasne registracije vozil, ki so namenjena za športna tekmovanja, obravnavala drugače kot začasna registracija drugih vozil, ki so navedena v tem členu in še manj, da bi bila dana le možnost, ne pa obveznost začasne registracije. Ker se začasna registracija lahko opravi le ob predložitvi dokazila o sklenjenem zavarovanju. Akt carinske uprave nima nikakršnega vpliva na veljavnost zakona, carinski zakon pa ni lex specialis glede na ZVCP. Vsa tuja vozila ne glede na njihov namen, morajo biti zavarovana, bodisi v RS ali v tujini, tudi če se uporabljajo izključno za tekmovanje ali pa za prezentacijo na sejmih. Predmetno vozilo pa ni bilo zavarovano in je zato odgovorna tretja toženka. Revidenti zatrjujejo, da je odškodninska odgovornost četrte toženke podana, ker je upravna enota izdala dovoljenje za dirko, čeprav zaščitna ograja ni bila postavljena v skladu s standardi. Postavljena zaščitna ograja zaradi preslabe bočne opore ni omogočala zadostne varnosti niti v okviru hitrosti v rednem prometu. Če bi delavci upravne enote pred izdajo dovoljenja pravilno opravili ogled, bi navedene pomanjkljivosti morali zaznati in dovoljenja ne izdati. Sodišče napačno zaključuje, da delavcem upravne enote ni moč očitati neskrbnosti pri delu. Delavci upravne enote so zadolženi tudi za inšpekcijski nadzor v gradbenih zadevah, zato bi morali pravila o postavitvi zaščitnih ograj poznati. Če pa so pregled zaupali policistom in odločili zgolj a podlagi njihovih strokovnih ugotovitev, je toliko bolj podana njihova odgovornost. Zaključek pritožbenega sodišča, da ugotavljanje ustreznosti postavljene zaščitne ograje ne spada v strokovno pristojnost upravnega organa, je napačen in v nasprotju z listinsko dokumentacijo. V skladu z Zakonom o graditvi objektov upravna enota izda uporabno dovoljenje za objekte in ceste. Zato je le upravna enota tista, ki lahko ugotavlja nepravilnosti in zahteva njihovo odpravo. Upravna enota je strokovno usposobljena in pristojna za ugotavljanje ustreznosti zaščitene ograje. Glede na lastnosti zaščitne ograje je očitno, da je ogled predstavnika policije I. B. opravljen malomarno. Prometna signalizacija in oprema na cestišču namreč ni bila postavljena in vzdrževana v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa in JUS standardi za varovalne ograje. Zaščitna ograja bi morala biti odmaknjena vsaj 0,5 metra od cestišča in ni imela ustrezne bočne opore. Dolžnost države je, da skrbno pretehta vsako zahteva s strani organizatorja, še posebej glede varnosti za morebitne gledalce takšne prireditve in da soglasje le v tistih primeri, ko je takšna varnost dejansko zagotovljena. Drugi očitek četrti toženki je, da je zaradi navedene pomanjkljivosti zaščitne ograje regionalna cesta, katere upravljavka je država, postala nevarna stvar. O teh pritožbenih trditvah se pritožbeno sodišče ni izreklo.

5Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

6Revizija je delno utemeljena.

7Ne drži revizijski očitek, da sodišče pri presoji odgovornosti drugega toženca ni razločevalo med njegovo vlogo imetnika nevarne stvari oz. obratovalca in vlogo tekmovalca ter da se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v tej zvezi ni opredelilo. Obstoj oprostitvenih razlog je sodišče na podlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) utemeljilo z izključnostjo ravnanja organizatorja in ne z ravnanjem drugega toženca kot tekmovalca.

8Revizijska zatrjevanja o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti drugega toženca niso utemeljena. V pravni teoriji in sodni praksi ni dvoma, da motorno vozilo predstavlja nevarno stvar, njegova (profesionalna) uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost. To pa seveda ne pomeni, da za vsak škodni dogodek, pri katerem je sestavni življenjskega dogodka tudi avtomobil, avtomatično podvržen pravilom objektivne odgovornosti.(1) Bistvo pravil o odgovornosti za škodo nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo ali nevarno stvarjo je, da se uresniči (konkretizira) tista vrsta (ali ena izmed vrst) abstraktne nevarnosti, zaradi katere neko stvar ali dejavnost že na abstraktni ravni sploh opredelimo za nevarno. V konkretnem primeru ni šlo za uresničitev tiste abstraktne nevarnosti, zaradi katere je v pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, saj vozilo ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v (cestnem) prometu,(2) temveč je bilo uporabljeno zgolj kot športni rekvizit pri izvajanju športne aktivnosti hitrostnega dirkanja na dirkališčih, izključenih iz cestnega prometa. Neka stvar ali dejavnost sta namreč nevarni tedaj, kadar gre za sicer koristno dejavnost ali stvar, ki pa ob svojem obstoju ali obratovanju vsebuje povečano nevarnost nastanka škode (to pomeni, da škoda navkljub ustrezni skrbnosti v določenem statističnem odstotku vseeno nastane). Škodi se statistično torej ni mogoče ogniti. Skozi razvoj odškodninskega prava se je uveljavilo stališče, da naj riziko takšne škode nosi tisti, ki ima od takšne stvari ali dejavnosti korist. V obravnavani zadevi pa bi se bilo nastanku škode s skrbnim ravnanjem organizatorja mogoče zanesljivo izogniti. Če bi bila ograja pričvrščena, kot se v skladu z veljavnimi standardi zahteva, in bi imela tudi dodatno bočno oporo, potem bi vozilo drugega toženca lahko zadržala oz. preusmerila ob trčenju z njo. Ugotovljeno je bilo namreč, da ob ustrezni varnostni zaščiti (ograji) ni povečane nevarnosti za gledalce. Tako ni mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti in torej ni vzpostavljena domneva vzročnosti po 173. členu ZOR.

9Pravilni so tudi razlogi nižjih sodišč o neobstoju krivde odgovornosti drugega toženca. Na podlagi dejanskih ugotovitev ni mogoče skleniti, da toženec ni ravnal v skladu s športnimi pravili, kot trdijo revidenti. Ker dirkanje pomeni tekmovanje v hitrostni vožnji, visoka hitrost drugega toženca sama po sebi ne more predstavljati kršitve športnih pravil. Morebitne druge kršitve pa tožniki niso konkretizirali. Za predmetno vozilo ni veljala dolžnost začasne registracije. ZVCP namreč predpisuje, da morajo biti registrirana motorna vozila, ki so v cestnem prometu (174. člen ZVCP). Konkretno vozilo, kot že navedeno, ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v (cestnem) prometu. Kot športni rekvizit je bilo uporabljeno zgolj za dirkanje na za cestni promet izključenih namenskih dirkališčih, na tekmovanja in s tekmovanj pa se ga je prevažalo z drugimi vozili. Tudi na podlagi 2., 15. in 16. člena ZOZP ni mogoče zaključiti, da bi za tekmovalno vozilo veljala dolžnost obveznega zavarovanja. Lastnik motornega vozila je dolžan skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki je posledica uporabe motornega vozila. Pojma uporabe vozila ZOZP ne definira. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Res je, da ga ta ne omejuje na uporabo vozila na javnih cestah oziroma na prometnih površinah, pač pa poudarja, da je škoda krita, če jo predstavlja posledica, ki pride v poštev po teoriji o adekvatni vzročnosti in jo je mogoče pripisati uporabi oziroma delovanju motornega vozila. Do obravnavanega škodnega dogodka pa iz že navedenih razlogov ni prišlo ob opravljanju bistvene funkcije vozila - prevoza v prometu.

10Slovensko zavarovalno združenje je dolžno odškodnino plačati pod dvema predpostavkama, da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta in da škoda izvira iz uporabe v tujini registriranega in v Sloveniji nezavarovanega vozila (prometnega sredstva). Ker za predmetno vozilo ni bilo obveznosti sklenitve obveznega zavarovanja oz. škoda ni nastala pri uporabi motornega vozila prav takrat, ko je bilo to v funkciji prometnega sredstva, je pravilna presoja nižjih sodišč, da pasivna stvarna legitimacija tretje toženke ni podana.

11Osrednje težišče očitkov tožnikov četrti toženki se je v postopku do izdaje pravnomočne sodbe nanašalo na protipravno delo njenih organov v upravnem postopku izdaje dovoljenja za prireditev. Vrhovno sodišče pritrjuje pravilni opredelitvi pravne podlage v izpodbijani sodbi za odgovornost toženke. Po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je država odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih funkcij s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker 26. člen Ustave določa le predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima), je treba za vsa ostala vprašanja po analogiji uporabiti določbe ZOR. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi četrta toženka odgovarjala, če bi upravni organ v postopku izdaje dovoljenja za prireditev ravnal protipravno. Pogoje in postopek za izdajo dovoljenja za športno ali drugo prireditev na cesti sta v času škodnega dogodka urejala Zakon o javnih shodih in javnih prireditvah (v nadaljevanju ZJSJP) in ZVCP. Ker je ravnanje protipravno, če je v nasprotju s kakšno pravno normo, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo, da bi upravni organ ravnal v nasprotju s kakšno od v navedenih zakonih vsebovano pravno normo, je pravilno zaključilo, da četrto tožena stranka na tej podlagi ne more biti odškodninsko odgovorna. Pravilno je namreč presojalo protipravnost in skrbnost ravnanja upravnega organa v konkretnem postopku, to je postopku izdaje dovoljenja za športno hitrostno prireditev. V tem postopku je moral upravni organ (sam ali s pomočjo policistov ali drugih - „zunanjih“ - strokovnjakov) presoditi izpolnjevanje pogojev po navedenih zakonih. Njegova dolžnost ni bila preverjanje pravilnosti izgradnje ceste, zaščitne ograje ali drugih naprav ob cesti oziroma preverjati, ali je bilo ob njihovi izgradnji zadoščeno vsem zahtevanim standardom. To tudi ne sodi med „naprave in tehnična sredstva“, ki jih uporablja organizator in za katera mora po 15. členu ZJSJP izkazati, da niso nevarna za življenje in zdravje udeležencev ali drugih oseb. Standard skrbnosti upravnega organa v upravnem postopku se tiče vsebine konkretnega upravnega postopka, v katerem pa ob presoji izkazanosti pogojev za športno hitrostno prireditev kakšnih nepravilnosti na cesti in njej pripadajočih napravah ni zaznal, tudi ne po opravljenem ogledu cestišča, za kar je zaprosil policiste. Revizija torej nima prav, ko meni, da bi bilo treba pri tem ogledu strokovno pregledati cestišče in funkcionalnost ograje, saj to presega vsebino v tem upravnem postopku obravnavanih pravnih razmerij.(3)

12Izpodbijana sodba ne daje odgovora na zatrjevanja tožnikov o odgovornosti četrte toženke, ker ni poskrbela, da bi bila zaščitna ograja pravilno nameščena tako, da vzdrži takšno trčenje, kot je bilo konkretno oz. ker ograja ni bila nameščena po predpisih (standardih) in zato ni služila namenu, zaradi katerega je bila postavljena. Sodišče prve stopnje je videlo odgovornost četrte toženke v nepravilnem ravnanju toženke v upravnem postopku izdaje dovoljenja, zato te podlage ni obravnavalo. Tudi višje sodišče na takšne pritožbene očitke ni odgovorilo. Pojasnilo je, da neustreznost zaščitne ograje v smislu pomanjkljivosti po veljavnih gradbenih standardih ne spada v strokovno področje policistov in ne upravnega organa, zato četrta tožena ne odgovarja. Ker pa tožniki v zvezi s tem ne zatrjujejo procesne kršitve (v smislu izostanka odgovora na njune bistvene navedbe ali prikrajšanja za ustrezno obrazložitev), Vrhovno sodišče tega ne more upoštevati, saj se ta pomanjkljivost ne kaže v zatrjevani materialnopravni nepravilnosti izpodbijane sodbe.

13Revidenti imajo prav, da višje sodišče ni odgovorilo na njihove pritožbene navedbe, da je četrta toženka odgovorna po pravilih o objektivni odgovornosti kot imetnica nevarne stvari, ker je regionalna cesta zaradi neustrezne zaščitne ograja postala nevarna stvar, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je bilo treba sodbo pritožbenega sodišča razveljaviti v delu, ki se nanaša nanaša četrto toženko in zadevo v tem obsegu vrniti pritožbenemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti na izpostavljene pritožbene navedbe. Sicer razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija niso podani. Zato je bilo treba revizijo v ostalem na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

14Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007 in sodbo in sklep istega sodišča II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 516/2008 z dne 1. 12. 2011.

Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 140/2010 z dne 17. 1. 2013.