27. člen ZOZP

Primeri katastrofalnih škod so zelo različni, je pa zanje značilno prelivanje (prepletanje) posameznih oblik nepremoženjske škode, tako da je te oblike nemogoče točno razmejiti drugo od druge. Zato v takšnih primerih pri odmeri odškodnine ni toliko pomembno, koliko znaša priznani znesek odškodnine za posamezno obliko škode, temveč je bistveno, kolikšen je skupni znesek odškodnine za vse priznane oblike škode. Ni moteče, da zvišanje tožbenega zahtevka s strani posrednih oškodovancev na naroku 13. 11. 2019 ni bilo posebej utemeljeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da so posredni oškodovanci tožbeni zahtevek zvišali po podaji mnenj obeh sodnih izvedencev, ker so očitno presodili, da jim glede na vsebino teh mnenj pripada višja odškodnina od prvotno zahtevane. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ne gre le za vprašanje dejanske narave, temveč tudi za pravno vprašanje oziroma za pravilno uporabo materialnega prava (zapolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine). Zato posebna utemeljitev zvišanja tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni bila nujna.

Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode. Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.

Regresni zahtevek enega dolžnika do drugega ni samoumevna posledica solidarne odgovornosti, je posledica konkretnega pravnega razmerja med dolžnikoma. Kadar pa tega razmerja ni oziroma je solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika (drugi odstavek 405. člena OZ), je ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je poplačal upnika (kar seveda pomeni tudi, da v primeru, ko sam plača celoten znesek, tega ne more zahtevati od drugega dolžnika). Predlagatelj stranske intervencije, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni podal trditev, ki bi utemeljile regresni zahtevek tožene stranke.

Določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP res predvideva, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. Vendar pa je navedena določba stopila v veljavo šele z novelo ZOZP-D in se glede na njen 38. člen uporablja le za škodne dogodke, ki so se pripetili po njeni uveljavitvi. Ker je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 31.7.2004, se določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP nanj (oziroma iz njega izvirajoče zahtevke) ne more nanašati.

Odškodnina za duševne bolečine polnoletnega otroka za smrt roditelja v višini približno štirinajstih plač v času sojenja je upoštevajoč, da sta bila tožnika v času škodnega dogodka že odrasla, stara 31 in 33 let, samostojna, ekonomsko neodvisna in z lastno zaposlitvijo, previsoka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo glede presoje pasivne legitimacije tožene stranke pravilno uporabljeno.

Tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v prometni nesreči na območju Republike Slovenije, pri čemer pa je škoda povzročena z vozilom, ki izvira iz tujine in zanjo odgovarja Slovensko zavarovalno združenje na podlagi prvega odstavka 26. člena ZOZP. V skladu s to določbo lahko odškodninski zahtevek oškodovanca Združenje obravnava sámo, ali pa pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic. Tožena stranka je zavarovalnica, ki jo je združenje pooblastilo za obravnavanje odškodninskega zahtevka, zato ni pasivno legitimirana v primeru sodnega spora.

Podani so razlogi za oprostitev odgovornosti voznika motornega vozila, ki je tekmoval na cestno hitrostni dirki, saj kot tekmovalec ni mogel vplivati na sam potek dirke in stanje okoli nje, saj je bilo to v pristojnosti organizatorja, torej ni mogel vplivati na to, da bi škodo preprečil (izključnost vzroka), prav tako tudi ni mogel pričakovati, da varovalna ograja ni bila zadosti pričvrščena v cestišče in da ni imela dodatne bočne opore, da bi lahko zadržala oziroma preusmerila vozila ob trčenju vanjo. Odgovornost za škodo je na organizatorju cestno hitrostne dirke kot nevarne dejavnosti. Če je bilo motorno vozilo uporabljeno kot tekmovalno vozilo (športni rekvizit), ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva. Če je bila cesta, po kateri je potekalo tekmovanje, v času tekmovanja za promet povsem zaprta in je kot taka imela lastnost dirkališča, vozilo v času škodnega dogodka tudi ni bilo uporabljeno v prometu.

Po 33. členu Konvencije o socialni varnosti pride odškodninski zahtevek na nosilca zavarovanja po zanj veljavnih predpisih, kar pomeni, da je glede vprašanja obsega pravic zavoda za socialno zavarovanje in pogojev, pod katerimi lahko uveljavlja odškodnino proti tretjemu, treba uporabiti predpise države, ki veljajo za nosilca, ki uveljavlja tako pravico. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo tem napotkom pritožbenega sodišča in na podlagi poizvedb pri Zveznem Švicarskem uradu za pravosodje presodilo, da subrogacija nastopi v trenutku nastanka škodnega dogodka.

Določba tretjega odstavka 27. člena ZOZP je stopila v veljavo z novelo ZOZP-D dne 27. 6. 2007, glede na 38. člen te novele pa se uporablja le za škodne dogodke, ki se zgodijo od uveljavitve novele dalje. Obravnavana nesreča se je zgodila pred tem, zaradi česar se na odškodninski zahtevek v zvezi z njo ne more nanašati. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način (z valorizacijo) upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pojma uporabe vozila ZOZP ne definira. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Bistven pogoj za odškodninsko zavezo tožene stranke je, da je škoda nastala pri uporabi vozila prav takrat, ko je bilo to v funkciji prometnega sredstva; ko je motorno vozilo uporabljeno kot delovni stroj, ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva.

Če so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, je Slovensko zavarovalno združenje dolžno odškodnino plačati le pod nadaljnjo predpostavko: da škoda izvira iz uporabe v tujini zavarovanega vozila (prometnega sredstva). Ta predpostavka po prepričanju tožene stranke v konkretnem primeru ni izpolnjena, ker je škoda nastala na ograjenem delovišču (ne na javnem kraju) med izvajanjem gradbenih del in ne med redno, normalno uporabo tujega vozila.

27. člen ZOZP določa možnost vložitve odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zoper Slovensko zavarovalno združenje le v primeru, če je bila oškodovancu povzročena škoda v Republiki Sloveniji. Ko govori citirano določilo o kraju povzročitve škode, torej govori o kraju, kjer je nastal vzrok za nastalo škodo, torej škodni dogodek, ne pa o kraju, kjer je nastala škodljiva posledica škodnega dogodka. Nesprejemljivo je sklicevanje na 23. člen ZOZP kot podlago za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Navedeno določilo govori o obveznosti za povrnitev škode odgovornostne zavarovalnice in subsidiarne obveznosti Slovenskega zavarovalnega združenja (primerjaj 2. odstavek 4. člena ZOZP), če odgovornostna zavarovalnica svoje obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe ne bi izpolnila. Definicijo odgovornostne zavarovalnice pa podaja 1a. člen ZOZP v 6. točki 1. odstavka. To je zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je nemški nacionalni zavarovalni biro podpisnik multinacionalnega garancijskega sporaz

Glede na določbo 26. in 27. člena ZOZP je po samem zakonu za spore, kot je obravnavani, pasivno legitimirano Slovensko zavarovalno združenje. Zato ima pritožba prav, ko zatrjuje, da tožnik s tem, ko zahteva odškodnino od Z.T., s tožbenim zahtevkom zahteva posledico, na katero v zatrjevani dejanski in pravni podlagi ni osnove. Ob dejstvu, da je Slovensko zavarovalno združenje, pozvano s strani sodišča prve stopnje, naj kot tožena stranka odgovori na tožbo, to storilo, in se tudi v nadaljevanju udeleževalo postopka kot tožena stranka, tožnik pa temu ni ugovarjal in se je z Združenjem pravdal vse do konca glavne obravnave, ob tem pa tožbenega zahtevka ni spremenil, sodišče druge stopnje meni, da pritožbeni očitek, da ni šlo le za pisno pomoto pri zapisu imena tožene stranke v izreku, ni utemeljen, saj je tožeča stranka očitno sprejemala Združenje kot toženo stranko, kar dejansko kaže na to, da je šlo za pomoto v zapisu tožbenega izreka. Na tako pomoto pa bi sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva lahko opozorilo na podlagi določbe 1. odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da sodišče od vložnika, če je vloga nerazumljiva, zahteva, da nerazumljivo

Za škodo, ki jo v Sloveniji povzroči motorno vozilo s tujo registracijo, odgovarja Slovenski zavarovalni biro.