VSRS Sodba in sklep VIII Ips 125/2013

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca I. D., razen v delu za plačilo 3.451,18 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje, zoper drugega toženca G. L. je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti in prav tako zoper tretjo toženko A. S. Zavrglo pa je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca I. D. in drugega toženca G. L. za plačilo odškodnine v višini 192.283,00 EUR. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je bila tožba za povračilo škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi vložena prepozno, po poteku treh mesecev iz drugega odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in je zato tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi bodočih izgubljenih poslov oziroma povračilo škode zaradi izgubljenega dobička v smislu določbe 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji) je zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka tožencem ni izplačala nobenega nadomestila za spoštovanje pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, čeprav je na drugi strani zahtevala njeno spoštovanje. Tožeča stranka glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube ugleda ni podala zadostne trditvene podlage in kot dokaz predlagala zgolj zaslišanje strank. V zvezi s povračilom škode zaradi namenoma izdane previsoke ponudbe je sodišče ugotovilo, da prvi toženec in drugi toženec za škodo iz tega naslova ne moreta odgovarjati, saj nista sodelovala pri sestavljanju ponudbe. Pri tretji toženki pa tožeča stranka ni uspela dokazati namena ali hude malomarnosti. Tožeča stranka tudi ni upravičena do odškodnine zaradi neoperativnosti laboratorija, saj ni uspela dokazati škode, ki naj bi nastala, poleg tega drugi toženec pri tem ni deloval namenoma ali iz hude malomarnosti.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega toženca in deloma pritožbi tožeče stranke in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. V preostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožeča stranka ni mogla veljavno uveljaviti konkurenčne klavzule. Vendar je zavrnitev zahtevka iz tega naslova pravilna, saj tožeča stranka v zvezi s tem ni podala zadostnih trditev o obstoju škodnih ravnanj in škodi, ki naj bi ji nastala in njeni višini. Trditve tožeče stranke so presplošne in na njihovi podlagi ni mogoče sklepati o obstoju škode, zaradi česar tudi predlaganih dokazov ni bilo mogoče izvesti. V ostalem nerazveljavljenem delu se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča.

3Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo drugi odstavek 37. člena ZDR. Glede na listine v spisu je očitno, da so toženci v času trajanja zaposlitve kršili konkurenčno prepoved, tožeči stranki pa je zaradi tega nastala s tožbo uveljavljana škoda. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer, da v ravnanju tožencev ni znakov protipravnosti. Zato preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni ugotavljalo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni ugotavljajo pravnorelevantnih dejstev. Če bi sodišče predpostavke odškodninske odgovornosti ugotavljalo, bi se zavrnitev zahtevka kot prepoznega izkazala za zmotno. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je tožeča stranka že dne 16. 1. 2006 in 17. 1. 2006 vedela za obstoj škodljivih ravnanj tožencev iz naslova konkurenčne prepovedi. Takrat ji obseg kršitve konkurenčne prepovedi in obseg poslov še ni bil znan, ugotovila je le, da so toženci ustanovili konkurenčno podjetje. Šele 9. 2. 2006 ob vročitvi sklepov o redni odpovedi se je seznanila s konkretnimi kršitvami in pridobila podrobnejše podatke, kar pomeni, da je zahtevek pravočasen. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov kot nedovoljenih informativnih dokazov zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji), saj ni dokazno presojalo trditev in onemogočilo dokazovanje. Hkrati je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 213. člena ZPP, ker ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev. Predlagane dokaze je bilo dolžno izvesti in na podlagi 228. člena ZPP družbenike družbe S. d.o.o. E. d.o.o., E. o. d.o.o. in J. D. – V. s.p. pozvati k predložitvi ustrezne poslovne dokumentacije. Ker tožeča stranka s to dokumentacijo ne razpolaga, pride v poštev edicijska dolžnost. Tožeča stranka je v okviru svojih trditev navedla, da ji je zaradi protipravnih ravnanj tožencev nastala škoda in višina škode in je s tem podala zadostno trditveno in dokazno podlago, postavitev izvedenca pa bi potrdila zgolj vzročno zvezo med ravnanji tožencev in škodo. Izvedensko mnenje ne bi nadomeščalo trditvene podlage, pač pa bi potrdilo ali ovrglo trditve tožeče stranke in zato ne gre za informativni dokaz. Toženci niso podali ugovora zastaranja terjatve iz naslova odškodnine v zvezi z delom tožencev za družbo T.-T. d.o.o., zato sodišče ne bi smelo uporabiti določbe drugega odstavka 37. člena ZDR, upoštevaje da je ta rok materialni zastaralni rok. Sodba sodišča druge stopnje o tem ne vsebuje ničesar in je zato podana bistvena kršitev določb postopka in hkrati zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče tudi ni presojalo teh ravnanj z vidika kršitve delovnih obveznosti in jih ni pravno ovrednotilo skozi določbo 182. člena ZDR. Tudi v zvezi s kršitvijo konkurenčne klavzule je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago in bi postavitev izvedenca in izdelava izvedenskega mnenja pomenila zgolj potrditev teh navedb. Toženci so specifično znanje in delovne izkušnje pridobili z delom pri toženi stranki, opravili pa so tudi ustrezne strokovne izpite. Zato so lahko ustanovili svojo družbo, ki je bila registrirana za opravljanje konkurenčno dejavnost in že to samo po sebi pomeni kršitev konkurenčne klavzule. Sodišče v zvezi s tem ni dokazno ovrednotilo listin v spisu in je zavrnilo zahtevek, ker naj konkurenčna klavzula ne bi učinkovala in ni ugotavljalo višine škode. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj škode, dokazovanje pa je mogoče samo z vpogledom v poslovno dokumentacijo družbe S. d.o.o. V zvezi s povračilom škode zaradi namenoma izdane previsoke ponudbe, št. 3282 se sodišče ni opredelilo do navedb, da je bil pri tem namen tožencev oškodovati tožečo stranko, da ta ne bi pridobila posla in pridobitev naročnikov za novoustanovljeno družbo. Zaradi skupnega delovanja in interesa je podana tudi solidarna odgovornost prvega in drugega toženca. Že izpovedba tretje toženke potrjuje, da je dana ponudba odstopala od primerljivih ponudb na trgu po višini in je tako povsem očitna njena namera pri sestavi takšne ponudbe, v dvomu pa bi se lahko obrnila na direktorja. Poleg tega je razpolagala z ustreznim strokovnim znanjem za sestavo ustrezne ponudbe. Sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov. Nepremoženjsko škodo zaradi izgube ugleda je utrpela z izgubo poslovnih partnerjev, kar je razvidno iz ponudbe, št. 3282 in seznama poslovnih partnerjev tožeče stranke. Navedeno je v postopku zatrjevala in kot dokaz predlagala vpogled v poslovno dokumentacijo družbe S. d.o.o. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka drugemu tožencu prepovedala opravljati delo zaradi preprečitve nastanka škode, ker je ta kršil konkurenčno prepoved. Za suspenz je torej v celoti odgovoren drugi toženec in posledično tudi za škodo zaradi nedelovanja laboratorija.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6Revizija izpodbija med drugim odločitev o stroških postopka tožene stranke, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in jih naložilo v plačilo tožeči stranki. Ker je sodišče druge stopnje sodbo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in 384. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

7V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9Revizija smiselno uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Na navedbe, ki niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje obrazložilo, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevkov. Iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo.

10Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka najkasneje 16. 1. 2006 in za tretjo toženko 17. 1. 2006 izvedela za kršitev konkurenčne prepovedi, in sicer, da so toženci ustanovili gospodarsko družbo, ki na trgu opravlja konkurenčno dejavnost. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke in vsebine obdolžilnih pisem, v katerih je tožeča stranka tožencem že očitala ustanovitev konkurenčnega podjetja. V obravnavanem primeru je ravnanje tožencev mogoče šteti za škodljivo ravnanje, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR, čeprav ugotovitev o tem, da so toženci opravljali konkretna dela in sklepali posle, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke (prvi odstavek 37. člena ZDR), ni. Vendar že sama ustanovitev konkurenčnega podjetja za tožečo stranko lahko pomeni konkurenco v smislu 37. člena ZDR, glede na to, da gre za dejavnost, s katero se na trgu ukvarja malo gospodarskih subjektov in so za opravljanje dejavnosti predpisani posebni, strožji pogoji. Zato ni bistveno, da tožeči stranki 16. 1. 2006 in 17. 1. 2006 podrobnosti oziroma razsežnosti kršitve še niso bile znane, saj za začetek teka roka v obravnavanem primeru zadošča že informacija o ustanovitvi podjetja (tožeča stranka v reviziji sama navaja, da je bil to zanjo alarmantni podatek za ukrepanje). Ker je bila tožba vložena 20. 4. 2006, torej po poteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR (in so toženci podali ugovor zamude roka), je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine za škodo zaradi kršitve konkurenčne prepovedi kot prepozen.

11Navedbe tožeče stranke, da je sodišče zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi zavrnilo, ker ravnanje tožencev ni bilo protipravno, nimajo podlage v obrazložitvi nižjih sodišč. Sodišče je zahtevek zavrnilo kot prepozen in zato ni bilo dolžno in tudi ni presojalo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti. Posledično ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, saj prav tako ni bilo dolžno izvajati dokazov v tej smeri. Zato navedbe, da so toženci kršili delovne obveznosti in je s tem podana protipravnost, niso pomembne.

12Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da zahtevek za plačilo odškodnine zaradi bodočih izgubljenih poslov v posledici kršitve konkurenčne klavzule (38. člen ZDR) ni utemeljen. Bistveno za odločitev je, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka škode pomanjkljiva in presplošna in samo navedba oziroma ocena tožeče stranke, da ji je škoda nastala, ne zadošča. Tožeča stranka bi namreč morala v tem delu natančno opredeliti izgubljeni dobiček kot dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi ravnanja tožencev ni bilo mogoče doseči (prim. tretji odstavek 168. člena OZ). Tožeča stranka pa ni navedla ničesar v utemeljitev zaključka, da ji je škoda res nastala v zatrjevani višini. Poimensko ni navedla strank, ki naj bi jih izgubila (1), navedla pa ni niti drugih predpostavk za izračun zatrjevane izgube dobička oziroma kategorij, ki vplivajo na izid poslovanja (npr. natančne cene ponudb strankam, stroškov, ki ji v zvezi s tem nastanejo, kakšen obseg poslovanja je v tem delu imela pred odhodom tožencev in kakšen je bil nadaljnji pričakovani obseg, itd.). Tožeča stranka je tista, ki bi morala ustrezno dokumentirati svoje stanje dobička ali izgube in ne zahtevati od tožencev, da predložijo listine o njihovi družbi in bi nato na podlagi teh listin šele utemeljila višino izgube. Glede na revizijske navedbe tudi revizijsko sodišče poudarja, da zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (zaslišanje direktorja), ali postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi pregledal poslovanje družbe tožencev in družb, ki naj bi prešle k novoustanovljeni družbi tožencev in na podlagi tega izračunal višino škode. V tem primeru bi šlo, kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, za t.i. (nedovoljen) dokaz informativne narave (2). Novejši pogledi (3) sicer zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar pa za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Iz navedb tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi bila dejstva v zvezi z nastalo škodo in njeno višino zunaj njenega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati (4). Ker sodišče dokazov, ki imajo naravo informativnega dokaza, ni bilo dolžno izvesti, je treba zavrniti tudi revizijski očitek o kršitvi pravice tožeče stranke do izvedbe dokaza (ki bi sicer predstavljal kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizijska navedba, da bi sodišče moralo sprva izvesti dokaze in nato presoditi, ali so informativne narave, ni smiselna.

13Zavzemanje tožeče stranke, da bi moralo sodišče na podlagi prvega odstavka 227. in prvega odstavka 228. člena ZPP tožence in družbenike družb pozvati na predložitev poslovnih knjig, ni utemeljeno. V obravnavani zadevi pogoji iz drugega odstavka citiranih členov niso izpolnjeni, saj ne gre za listine, ki bi jih toženci morali po zakonu pokazati ali predložiti, niti ne gre za listine, ki so po svoji vsebini skupne tožencem in tožeči stranki.

14Tožeča stranka se sklicuje na 213. člen ZPP in sodišču očita, da z neizvedbo dokazov ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče z dokazovanjem dolžno ugotavljati dejstva, pomembna za odločitev, seveda v okviru trditvene podlage.

15Zahtevek za povračilo škode zaradi namenoma izdane previsoke ponudbe, št. 3282 zoper prvega in drugega toženca je sodišče utemeljeno zavrnilo, glede na to, da pri sestavi ponudbe nista sodelovala. Zato ni jasno, kakšno naj bi bilo njuno skupno delovanje in interes pri citirani ponudbi, na katero nista imela vpliva. Določanje malo višjih cen v ponudbah zaradi kasnejših pogajanj pomeni običajno prakso v poslovnem svetu in je sodišče pravilno presodilo, da tretja toženka pri tem ni ravnala namerno ali iz hude malomarnosti. Takšne ponudbe tudi ni bila dolžna predložiti direktorju v podpis, saj je bil tak sklep sprejet šele po posredovanju ponudbe. Trditve v nasprotni smeri niso upoštevne, ker pomenijo nedovoljen poseg v dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker morajo biti predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, sodišče ni bilo dolžno presojati preostalih predpostavk.

16Tožeča stranka je zgolj pavšalno navajala, da naj bi zaradi previsokih ponudb prišli na slab glas kot drago in nekonkurenčno podjetje in posledično izgubili svoj ugled na trgu, pri čemer teh svojih trditev ni konkretizirala. To naj bi se zgodilo zaradi previsoko ovrednotene ponudbe, št. 3282, obrazložene v prejšnji točki. Pri tem ni zatrjevala niti izkazala, kako naj bi se ta izguba ugleda odražala, niti ni utemeljila višine škode. Kasnejša ponudba, št. 3282, ki jo je sestavila tožeča stranka sama, naj bi dokazovala povzročeno škodo, vendar ni mogoče pričakovati, da bo sodišče brez ustrezne trditvene podlage zgolj na podlagi te ponudbe samo sklepalo o izgubi ugleda in višini škode. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da je družba G. T. prenehala sodelovati z njo ravno zaradi izgube ugleda na trgu. Že nižji sodišči sta pravilno navedli, da trditvene podlage ne more nadomestiti izpoved direktorja.

17Zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženca za plačilo odškodnine zaradi nedelovanja laboratorija v času od 16. 1. 2006 do 26. 1. 2006, ni utemeljen. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode, niti njene višine in ob izostanku ene od predpostavk odškodninske odgovornosti ni upravičena do odškodnine.

18Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je dokaz z vpogledom v seznam poslovnih partnerjev zavrnilo, ker je bilo v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Celju K 388/2009 pravnomočno odločeno, da se te listine izločijo iz kazenskega spisa, ker so bile pridobljene s kršitvijo 37. člena Ustave RS in 44. člena ZDR.

Op. št. (2): Primerjaj zadeve VIII Ips 157/2010 z dne 3. 4. 2012 in VIII Ips 226/2010 z dne 20. 3. 2012.

Op. št. (3): Tako teorije (dr. Mile Dolenc v „Informativni dokaz v pravdnem postopku“, Pravna praksa, št. 31-32/2010 (19. 8. 2010), str. 8-10, in dr. Mile Dolenc v „O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku“, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467-1475) kot sodne prakse (sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011).

Op. št. (4): Primerjaj zadevo VS RS III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012.