VSRS Sodba I Kp 61829/2011-319

Pritožbe obtoženega J. K. in njegovih zagovornikov B. G. ter B. C. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.
Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženi J. K. oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, na podlagi prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku pa potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem (četrtem) sojenju s sodbo I K 61829/2011-252 z dne 12. 9. 2012 spoznalo J. K. za krivega kaznivega dejanja umora po 1. in 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in v zvezi s 25. členom KZ; obtožena Z. V. in M. O. pa vsakega enega kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 25. členom KZ. Obtoženemu J. K. je za to kaznivo dejanje določilo kazen 30 let zapora, nato pa mu je, upoštevaje enotno kazen 20 let zapora, ki mu je bila izrečena za tri kazniva dejanja ugrabitve po prvem odstavku 144. člena KZ in eno kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ, za katera je bil spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 293/2000 z dne 24. 12. 2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 461/2002 z dne 22. 8. 2002 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 187/2007 z dne 13. 12. 2011, in kazni, določene iz te sodbe, izreklo enotno kazen 30 let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, in že prestano kazen od 21. 3. 2000 od 07.00 ure dalje. Obtoženima Z. V. in M. K. je za to kaznivo dejanje določilo vsakemu kazen 15 let zapora. Obtoženemu Z. V. je, upoštevaje enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 144. člena KZ, in kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 293/2000 z dne 24. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 461/2002 z dne 22. 8. 2002, in kazni, določene po tej sodbi, izreklo enotno kazen 18 let zapora. Obtoženemu M. O. pa je, upoštevaje enotno kazen pet let zapora, za dve kaznivi dejanji ugrabitve po prvem odstavku 144. člena KZ, izrečeno z isto sodbo, kot obtoženemu Z. V., in kazni, določene po tej sodbi, izreklo enotno kazen 18 let zapora. Obema obtožencema je v izrečeno kazen vštelo pripor in že prestano kazen od 21. 3. 2000 od 07.00 ure do 30. 12. 2011 do 15.00 ure. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je vse tri obtožence oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo ob ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženega M. O. in delni ugoditvi pritožbama obtoženega Z. V. in njegovega zagovornika izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah glede teh dveh obtožencev spremenilo tako, da je obema obtožencema za to kaznivo dejanje kazni znižalo na 13 let zapora, enotni kazni pa znižalo na 16 let zapora. V ostalem je pritožbe obtoženega Z. V. in njegovega zagovornika ter v celoti obtoženega J. K. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženega J. K. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa odločilo, da potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.

3Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- zagovornik obtoženega J. K., postavljen po uradni dolžnosti, B. C., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in kršitve ustavnih pravic po 22., 25. in 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki je predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje;

- zagovornik obtoženega J. K. na podlagi pooblastila, odvetnik B. G., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 14., 22., 25. in 29. člena Ustave v zvezi s 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 1. členom Protokola št. 12 K Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju Protokol), predlagal pa je, da sodišče njegovih pritožbi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter;

- obtoženi J. K. iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve 29. člena Ustave ter tretjega odstavka 6. člena EKČP. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovni državni tožilec na pritožbe ni podal odgovora.

5Zagovornik B. C. je v pritožbi predlagal, da se njega in obtoženega J. K. obvesti o seji senata. Vrhovno sodišče je o seji senata obvestilo obtoženca, oba zagovornika ter vrhovnega državnega tožilca (prvi odstavek 378. člena ZKP). Seje senata se ni udeležil zagovornik po pooblastilu B. G., ki je bil o njej pravilno obveščen, kar pa ni bila ovira, da senat ne bi opravil seje (četrti odstavek 378. člena ZKP). Po opravljeni seji je senat svojo odločitev razglasil (peti odstavek 378. člena ZKP).

B-1.

6Iz pritožb obtoženca ter njegovih zagovornikov je mogoče razbrati, da zatrjujejo naslednje kršitve:

- bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so bili naroki za glavno obravnavo opravljeni brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna (odvetnika B. G., ki mu funkcija zagovornika po uradni dolžnosti ni prenehala, ter obtoženega, ki je zaradi nestrinjanja s procesnim vodstvom glavne obravnave zapuščal razpravno dvorano);

- kršitev načela enakosti po 22. členu Ustave v povezavi s kršitvijo pravice do obrambe po 29. členu Ustave, ker obdolženec v primerih obvezne obrambe po določbah ZKP nima pravice do izbire zagovornika po njegovi želji, v primeru postavitve zagovornika po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa to možnost ima;

- kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave v povezavi s pravico do pritožbe po 25. členu Ustave, ker sodišče prve stopnje v primerih, ko je obtoženec zapustil glavno obravnavo, formalno na zapisnik ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti;

- kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave ter d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker obtoženec in njegov zagovornik nista imela možnosti zaslišanja soobdolžencev, ki obtoženca s svojima izjavama obremenjujeta, sodba pa temelji na njunih izjavah;

- bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotavljanje dejstev, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja umora na grozovit način;

- kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave v povezavi z načelom enakosti orožij iz tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker obrambi ni bilo omogočeno doseči zaslišanja osebe, s katero je kriminalist S. opravil razgovor, njegovo izjavo pa povzel v uradnem zaznamku na list. št. 57, in ker sodišče prve stopnje za pritožnika razbremenilne izjave iz uradnega zaznamka na list. št. 57 ni uporabilo kot dokaz;

- kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, ker se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, ali je obtoženec pokojnega zvezal sam ter za postopek vezanja in obtežitve potreboval približno pet minut;

- zaradi odločbe o kazenski sankciji.

B-2.

7Vse tri pritožbe izpostavljajo kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem (tokrat četrtem) sojenju obtoženemu J. K. postavilo drugega zagovornika po uradni dolžnosti (odvetnika B. C. s sklepom z dne 27. 12. 2011), čeprav dotedanjemu zagovorniku po uradni dolžnosti, odvetniku B. G. iz Sežane, ki je bil postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti s sklepom z dne 4. 4. 2003, vloga zagovornika po uradni dolžnosti ni prenehala, saj nikoli ni bil razrešen.

8Pritrditi je stališčem višjega sodišča pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, da si je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo četrtega odstavka 70. člena ZKP, ko je štelo, da je odvetniku B. G. prenehala funkcija zagovornika po uradni dolžnosti s pravnomočnostjo sodbe. Po navedeni zakonski določbi predsednik sodišča v primerih obvezne obrambe (če si obdolženec zagovornika ne vzame sam), postavi obdolžencu zagovornika po uradni dolžnosti za nadaljnji potek postopka do pravnomočnosti; če pa je obdolžencu izrečena kazen 30 let zapora (kot v obravnavanem primeru), pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker je v obravnavanem primeru odvetnik B. G. z izrednim pravnim sredstvom (zahtevo za varstvo zakonitosti) uspel, saj je bila pravnomočna sodba razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 187/2007 z dne 13. 12. 2011 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, se je kazenski postopek zoper obtoženca nadaljeval, zato zagovorniku po uradni dolžnosti, odvetniku B. G., ni prenehala vloga zagovornika po uradni dolžnosti, kot je pritožnikom pravilno pojasnilo že višje sodišče.

9Pritožniki v zvezi z kršitvijo četrtega odstavka 70. člena ZKP primarno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajajo, da so bili naroki za glavno obravnavo opravljeni brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna. Zatrjevano procesno kršitev utemeljujejo z navajanji, da je sodišče prve stopnje vabila za naroke za glavno obravnavo pošiljalo le odvetniku B. C., ne pa (tudi) odvetniku B. G., kateremu funkcija zagovornika po uradni dolžnosti ni prenehala (niti ex lege niti z razrešitvijo).

10V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je prav tako pritrditi stališčem in argumentaciji višjega sodišča pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. S sklepom z dne 27. 12. 2011 je bil obtožencu za zagovornika po uradni dolžnosti postavljen odvetnik B. C., katerega je sodišče vabilo na naroke za glavno obravnavo, ki se jih je ta tudi udeleževal. Ker je v postopku sodeloval odvetnik B. C. (kot eden izmed dveh zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti), glavna obravnava ni bila opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Čeprav v primeru obvezne obrambe sodišče (praviloma) ne more enemu obdolžencu postaviti dveh ali več zagovornikov po uradni dolžnosti, pa gre po stališču Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru za položaj, primerljiv s položajem, ki ga ureja določba drugega odstavka 68. člena ZKP, po kateri se v primeru, ko ima obdolženec več zagovornikov, šteje, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje eden izmed zagovornikov. Procesni zakon pa sodišča, ki vodi postopek, ne omejuje pri izbiri, kateremu od zagovornikov bo pošiljalo pošiljke oziroma vročalo vabila.

11Podrejeno pritožniki uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP vplivala oziroma mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, kar izkazujejo oziroma utemeljujejo s konfliktnim odnosom med obtožencem in odvetnikom B. C., ki nista vzpostavila razmerja zaupanja, zaradi česar posledično obramba ni bila (tako) učinkovita, kot bi bila v primeru, če bi bil obtožencu postavljen odvetnik, ki mu zaupa, to je odvetnik B. G. Ta je v zadevi, ki se vleče že dobrih 10 let, sojenja pa so bila ponovljena že trikrat, obtožencu nudil učinkovito obrambo, saj je dosegel razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe, prav tako pa bi mu učinkovito obrambo nudil v obravnavanem četrtem sojenju. Po mnenju pritožnikov (zlasti odvetnika G.) naj bi bila s tem ravnanjem sodišča obtožencu kršena tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave v povezavi s pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, saj pri dodeljevanju zagovornika po uradni dolžnosti sodišče ni upoštevalo želje obtoženega J. K., da se mu dodeli prejšnji zagovornik B. G., to pa naj bi bilo tudi v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP; zadeva Croissant V. Germany).

12V zvezi z zatrjevano relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka je pritrditi stališčem in argumentaciji višjega sodišča pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obdolžencu ni zagotovljena pravica do določenega zagovornika v primeru, ko mu je zagovornik postavljen po uradni dolžnosti. Višje sodišče utemeljuje pravilnost svojega stališča s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002, v kateri je slednje zapisalo, da niti Ustava niti EKČP (točka c tretjega odstavka 6. člena) niti Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju MPDPP; točka d tretjega odstavka 14. člena) obdolžencu ne dajejo pravice izbirati zagovornika v primeru, ko mu je ta postavljen po uradni dolžnosti. MPDPP namreč jasno ločuje med pravico do obrambe z zagovornikom in pravico do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti. Le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom si lahko obdolženec sam izbere zagovornika. Tudi ESČP razlaga točko c tretjega odstavka 6. člena EKČP tako, da je pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, in to je, da ga dobi brezplačno, samostojna pravica. Niti iz besedila navedenih določb EKČP, niti iz prakse ESČP ne izhaja, da bi morala biti obdolžencu pravica do določenega zagovornika zagotovljena v primeru, ko mu je postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Tudi odločba ESČP, na katero se sklicuje odvetnik B. G. v zvezi s trditvijo, da mora sodišče pri postavljanju zagovornika po uradni dolžnosti upoštevati željo obdolženca (Croissant V. Germany), se ne nanaša na situacijo, kot je obravnavana, kar je pod točko 8 obrazložitve izčrpno in logično pojasnilo že višje sodišče.

13Višje sodišče ni pritrdilo pritožbenim navedbam, da obdolženec ni vzpostavil razmerja zaupanja z zagovornikom po uradni dolžnosti B. C., kar v nespremenjeni vsebini ponavljajo pritožniki tudi v pritožbah zoper sodbo sodišča druge stopnje, čeprav je obtoženec na narokih za glavno obravnavo večkrat zahteval zagovornikovo razrešitev z utemeljevanji, da gre za odvetnika, ki je začetnik, brez prakse, brez izkušenj in ga v tako zahtevni zadevi zato ne more z uspehom zastopati, enako pa je zatrjeval tudi v pritožbah zoper odločitve predsednika okrožnega sodišča, ki je dvakrat zavrnil njegovo zahtevo po razrešitvi odvetnika B. C.

14Pod točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je višje sodišče obrazložilo, zakaj ocenjuje, da so pritožbeni očitki o neprofesionalnosti, nezainteresiranosti in pasivnosti odvetnika C. neutemeljeni ter v nasprotju s spisovnimi podatki, ter navedlo dejstva in okoliščine, iz katerih je sklepalo na aktivno delovanje imenovanega odvetnika (način postavljanja vprašanj soobtožencema, vsebina dokaznih predlogov, ki jih je skrbno obrazložil in v pisni obliki predložil sodišču, pregled in fotokopiranje kazenskega spisa itd.) oziroma, da je odvetnik v redu opravljal svoje dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče se glede na navedeno strinja s presojo višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da niso bili podani upravičeni razlogi za razrešitev odvetnika, saj se je nezaupanje v njegovo delo izkazalo za neutemeljeno, zato je bila odločitev o zavrnitvi predlogov za razrešitev pravilna in utemeljena. Pritožbene navedbe zagovornika G., s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer, ali je zagovornik C. pregledal in preštudiral celotni obsežni kazenski spis oziroma fotokopiral tiste strani, ki zagotavljajo učinkovito obrambo, pa zavrača kot neutemeljene, saj ne gre za dejstva, ki bi se nanašala na predmet obtožbe.

15Iz razlogov, ki jih navaja višje sodišče pod točko 17 obrazložitve, tudi Vrhovno sodišče zavrača očitek, da gre v obravnavani zadevi za situacijo, ki jo obravnava odločba ESČP v zadevi Artico proti Italiji z dne 13. 5. 1980, v kateri je bilo ugotovljeno, da Artico v postopku pred pritožbenim sodiščem ni imel učinkovite pravne pomoči. V tem postopku pa je izkazano, da je imel obtoženec zagotovljeno dejansko obrambo oziroma, da sodišče s postavitvijo odvetnika B. C. za zagovornika po uradni dolžnosti ni zgolj ustvarilo videza, da je obtožencu zagotovilo obrambo v tem kazenskem postopku in da bi bila obramba zgolj formalna.

16Iz spisovnih podatkov, ki jih izpodbijana sodba povzema pod točko 10 obrazložitve, izhaja, da se obtoženec že v prejšnjih postopkih ni strinjal z načinom vodenja obrambe po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, odvetnika mag. M. J., zato sta oba (po podanih zagovorih obtoženega K. ter V. v prvem sojenju) predlagala razrešitev odvetnika. Za zagovornika je bil nato obtožencu postavljen odvetnik Z. D. (sklep z dne 13. 2. 2001), njegovo razrešitev pa je iz istih razlogov, kot v obravnavanem primeru, zahteval obtoženi K. na glavni obravnavi 14. 4. 2001, vendar je bil njegov predlog zavrnjen, odvetnik D. pa je bil razrešen, ko je odvetnik B. G. predložil pooblastilo za zastopanje obtoženca. Da ne gre slediti navedbam, da je bila razlog za obtoženčevo zapuščanje glavne obravnave odločitev sodišča o postavitvi odvetnika C. za zagovornika po uradni dolžnosti, obtoženec pa zaupa samo odvetniku B. G., kaže tudi obtoženčevo ravnanje v prejšnjih postopkih, ko je na glavni obravnavi 6. 5. 2005 njegov zagovornik odvetnik G. začel s podajanjem dokaznih predlogov, obtoženec pa je napovedal, da bo razpravno dvorano zapustil. Tudi na glavnih obravnavah 15. 4. 2005 in 22. 4. 2005 je obtoženi med izvajanjem dokazov napovedal, da bo zapustil razpravno dvorano, v nadaljevanju motil red na obravnavi, zaradi česar je bil obakrat odstranjen. Takšno postopanje obtoženca v preteklosti tudi po mnenju Vrhovnega sodišča kaže na obtoženčevo procesno zlorabo pravic v tem postopku, ko izraža nestrinjanje s postavljenim zagovornikom s trditvijo, da mu ne zaupa. Zato pritožniki z navajanji, da obtoženec ni vzpostavil razmerja zaupanja z odvetnikom B. C. oziroma da slednji ne zasluži njegovega zaupanja, niso izkazali, da je na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe vplivala oziroma bi lahko vplivala kršitev četrtega odstavka 70. člena ZKP. Prav tako tega niso izkazali z navajanji, da je odvetnik G. poznal zadevo in obtoženca doslej uspešno branil, ne da bi pri tem navajali, v kateri smeri naj bi ob zastopanju tega odvetnika drugače potekala obramba oziroma kateri dokazi naj bi bili v tem primeru predlagani. Zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem, da si mora tudi zagovornik prizadevati za vzpostavitev zaupnega odnosa, ob ugotovljeni procesni zlorabi pravic v postopku, Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen, pa tudi sicer ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.

17Oba zagovornika uveljavljata kršitev ustavnega načela enakosti po 22. členu Ustave ter posledično kršitve pravice do obrambe po 29. členu Ustave z navajanjem, da si lahko obtoženec v primeru postavitve zagovornika po ZBPP sam izbere zagovornika, po določbah ZKP pa ne, čeprav gre običajno pri postavitvi zagovornika po ZKP za hujša kazniva dejanja. Opozarjata na drugačno prakso v zadevah brezplačne pravne pomoči, ki jo utemeljujeta z odločbo Bpp 1869/2009 z dne 20. 3. 2012, ko je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani konflikt prosilke z odvetnikom, postavljenim na podlagi ZBPP, ocenil kot razlog za razrešitev oziroma kot razlog, zaradi katerega odvetnik ne more opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi ter da učinkovito nadaljnje zastopanje prosilca ni več mogoče.

18Višje sodišče je pod točko 19 obrazložitve pritožbeni očitek, ki ga je odvetnik B. G. v nespremenjenem obsegu uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot neutemeljen zavrnilo. Argumentaciji višjega sodišča, s katero je utemeljilo svojo odločitev, je pritrditi. Zgolj na podlagi vsebine odločbe Bpp 1869/2009 z dne 20. 3. 2012, s katero je predsednik sodišča ugodil predlogu za razrešitev zagovornika z argumentacijo, da konflikt prosilke z odvetnikom nedvomno prestavlja razloge, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi, ter da učinkovito nadaljnje zastopanje prosilke ni več mogoče, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče podati ocene, ali je šlo za povsem enako dejansko stanje oziroma za kakšen konflikt med odvetnikom in prosilko naj bi šlo. Zato ni utemeljen očitek, da naj bi predsednik prvostopnega sodišča o enakem primeru brez utemeljenega razloga odločil drugače. Pritožbeni ugovor, da višje sodišče ne obrazloži, zakaj bi moralo biti dejansko stanje v obravnavanem primeru povsem enako tistemu v primerjalnem primeru, s katerim zagovornik G. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave pa je kot neutemeljen zavrniti iz razloga, ker ustavna pravica do enakega varstva pravic med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako oziroma da ob povsem enakem dejanskem stanju ne sme priti do različnih odločitev.

B-3.

19Zagovornik B. C. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navajanji, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je obtoženec (večkrat) zapustil razpravno dvorano zaradi nestrinjanja z načinom procesnega vodenja glavne obravnave (oziroma nepostavitve odvetnika B. G. za zagovornika po uradni dolžnosti), s sojenjem nadaljevalo, ne da bi ugotavljalo, ali so za sojenje v nenavzočnosti obtoženca izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Ker pa je to storilo šele višje sodišče v izpodbijani sodbi, naj bi s tem poseglo v obtoženčevo pravico do obrambe (29. člen Ustave) v povezavi s pravico do pritožbe (25. člen Ustave).

20Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje kršilo četrti odstavek 307. člena ZKP, ker o sojenju v nenavzočnosti ni odločilo s posebnim sklepom (zoper katerega je dopustna pritožba), niti ni formalno na zapisnik ugotavljalo, ali so podani pogoji za sojenje obtoženca v nenavzočnosti, ampak je po tem, ko je obtoženec po obsežnih uvodnih izvajanjih na naroku dne 27. 3. 2012 in nato še na narokih dne 3. 4. 2012, 10. 4. 2012, 17. 4. 2012, 24. 4. 2012, 22. 5. 2012, 29. 5. 2012, 5. 6. 2012 ter 12. 6. 2012 zapustil razpravno dvorano v spremstvu pravosodnih policistov, z izvajanjem dokazov nadaljevalo.

21Spisovni podatki, ki jih povzemata sodbi sodišč prve in druge stopnje, potrjujejo ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje obtožencu dalo možnost aktivnega sodelovanja v postopku, vendar pa se je ta, s tem ko je zapustil razpravno dvorano in med potekom kazenskega postopka čakal na hodniku, zavestno odločil, da v postopku ne bo sodeloval kot aktivni subjekt, s tem pa se je tudi zavestno odpovedal postavljati vprašanja pričam, izvedencem itd.

22Sodišče prve stopnje formalno na zapisnik sicer ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Glede formalnih pogojev je potrebno pojasniti, da gre za podatke procesne narave, razvidne iz spisa (znane tako strankam kot sodišču), glede materialnega pogoja pa je pritrditi stališču višjega sodišča pod točko 15 sodbe, da je iz ravnanj sodišča prve stopnje, ko je z izvajanjem dokazov nadaljevalo, razvidno, da je po načelo proste presoje dokazov ocenilo, da obtoženčeva navzočnost ni nujna. Sojenje obtožencu je, kot navaja sodišče prve stopnje pod točko 13 obrazložitve, potekalo že četrtič, zato je bil nedvomno seznanjen z vsebino dokazov, ki so ga obremenjevali. Prejel je fotokopije zapisnikov o glavni obravnavi in prepise zvočnih snemanj glavnih obravnav, predsednica senata pa je na koncu vsakega naroka za glavno obravnavo stranke seznanila (v navzočnosti obtoženca), kateri dokazi se bodo izvajali na naslednjem naroku. Šlo je za zaslišanje prič, ki so bile že zaslišane v prejšnjih postopkih, in izvedbo drugih dokazov, ki so bili prav tako izvedeni že prej in je torej obtoženec njihovo vsebino poznal. Višje sodišče je pod točko 15 obrazložitve navedene ugotovitve povzelo in z njimi utemeljilo svoje stališče, da je bila obtožencu dana možnost aktivnega sodelovanja oziroma možnost izjaviti se o vseh dokazih, izvedenih tudi v tem postopku, pa se je obtoženec očitno odločil, da te pravice ne bo uveljavljal.

23Ker so bili po stališču Vrhovnega sodišča ves čas sojenja v nenavzočnosti podani formalni pogoji (obtoženec je bil seznanjen z naroki za glavno obravnavo, naroke je samovoljno zapuščal, ves čas glavne obravnave pa je bil navzoč njegov zagovornik po uradni dolžnosti), izpolnjen pa je bil tudi materialni pogoj, to je, da navzočnost obtoženega ni bila nujno potrebna, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je obtoženec zavestno in hote tvegal sojenje v nenavzočnosti oziroma se je pravici biti sojen v navzočnosti odpovedal. Zato zatrjevana kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni izkazana. Enako stališče je glede sojenja v nenavzočnosti v primeru zlorabe pravic Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi I Ips 422/2007.

24Glede na to, da je v obravnavanem primeru obtoženec poznal vsa procesno relevantna dejstva, ki so jasno razvidna iz spisovnih podatkov, obtoženec v svojih pravicah ni bil prikrajšan (kot bi bil v primeru, če bi mu šele obrazložitev, ki bi vsebovala neke nove, njemu dotlej nepoznane okoliščine oziroma ugotovitve sodišča, omogočila pravico do pritožbe). Zato obramba neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 29. člena v povezavi s 25. členom Ustave.

B-4.

25Zagovornik obtoženega B. G. uveljavlja, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave v povezavi s točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker soobtožena Z. V. in M. O. na vprašanja obtoženca ter obtoženčevega zagovornika nista hotela odgovarjati, sodišče prve stopnje pa je krivdo za obtoženca oprlo izključno na obremenilni izjavi soobtožencev.

26Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013, upoštevaje stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba Up-719/03-18 z dne 9. 3. 2006) ter ESČP (sodba v zadeva Kostovski proti Nizozemski, Luca proti Italiji, Štefančič proti Sloveniji) presodilo, da je potrebno v okviru pravice do poštenega postopka (fair trial) v primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje.

27V obravnavanem primeru je trditev, da soobtoženca Z. V. in M. O. na vprašanja pritožnika in njegovega zagovornika nista hotela odgovarjati, v nasprotju s spisovnimi podatki. Po podatkih spisa, ki jih povzema sodba višjega sodišča (točka 34 obrazložitve), sta oba soobtožena na vprašanja zagovornika obtoženega K. na glavni obravnavi na prvem sojenju odgovarjala (list. št. 1430 ter 1543), tudi na tem (četrtem) sojenju sta odgovarjala na vprašanja obtoženčevega zagovornika B. C. Iz zapisnika za glavno obravnavo oziroma zvočnih prepisov pa izhaja, da je soobtoženi V. odgovarjal na zadnjem (četrtem) sojenju tudi na vprašanja obtoženega K. (zapisnik z dne 13. 3. 2012, str. 14-17), soobtoženemu O. pa obtoženi K. vprašanj na zadnjem četrtem sojenju ni postavljal, čeprav mu je sodišče oziroma predsednica senata to možnost dala (zapisnik z dne 27. 3. 2012, str. 6-7). Obtoženec je torej možnost zaslišanja soobtožencev, ki sta ga s svojima izjavama obremenjevala, imel, zadostuje pa že, kot pravilno navaja višje sodišče pod točko 34 obrazložitve, če ga zasliši obtoženčev zagovornik, zato v pritožbi zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Tudi sicer izpodbijana sodba ne temelji izključno na obremenilnih izjavah soobtožencev, pač pa tudi na izpovedbi kot priče zaslišane V. P. in predvsem njene „kronologije“.

B-5.

28Pritožniki v nadaljevanju uveljavljajo kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave v povezavi z načelom enakosti orožij iz tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker v dosedanjih postopkih obtoženemu J. K. ni bila dana možnost doseči zaslišanja razbremenilne priče, s katero je kriminalist B. S. v predkazenskem postopku opravil neformalen razgovor in njeno izjavo povzel v uradnem zaznamku na list. št. 57 spisa. Pritožniki še navajajo, da je za obtoženčevo obrambo bistvena navedba v tem uradnem zaznamku, da je eden od soobtožencev, Z. V., na kraj, kjer je bilo odvrženo, pripeljal truplo M. T., kar naj bi potrjevalo obrambno tezo, da M. T. ni bil usmrčen z utopitvijo v Savi.

29Spisovni podatki potrjujejo navedbe, da si je obramba tekom dosedanjih sojenj prizadevala pridobiti podatek o identiteti osebe - informatorja, ki je dala izjavo kriminalistu B. S. V ta namen je sodišče v dosedanjih sojenjih (trikrat) zaslišalo imenovanega kriminalista ter (štirikrat) opravilo poizvedbe na PU, vendar so bile zahteve sodišča po razkritju identitete informatorja vsakič zavrnjene s sklicevanjem na 56. člen Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol).

30Po razveljavitvi 56. člena ZPol (odločba Ustavnega sodišča U-I-271/08-19 z dne 24. 3. 2011) je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 187/2007 z dne 13. 12. 2011 razveljavilo pravnomočno izpodbijano sodbo III K 141/2004 z dne 3. 6. 2004 Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbama I Kp 1240/2005 z dne 10. 2. 2006 Višjega sodišča v Ljubljani in Kp 6/2006 z dne 15. 11. 2006 Vrhovnega sodišča ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani iz razloga, ker je temeljila na zakonski ureditvi, ki je bila v nasprotju z 29. členom Ustave.

31Ker v ponovnem postopku ponovno zaslišani kriminalist S. ni hotel izpovedati o identiteti osebe, katere izjavo je zapisal v predmetni uradni zaznamek in se pri tem skliceval na njeno ogroženost ter dolžnost varovanja tajnosti podatkov, minister za notranje zadeve pa ga ni odvezal dolžnosti varovanja tajnosti podatkov, je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani uvedel poseben postopek odločanja o odvezi varovanja tajnih podatkov, predviden v odločbi Ustavnega sodišča U-I-271/2008, v okviru katerega se je na Generalni policijski upravi seznanil s tajnimi podatki, katerih razkritje se je zahtevalo. Na podlagi dokumentacije, ki mu je bila predložena, je odredil, da se kriminalista ne odveže dolžnosti varovanja tajnih podatkov o identiteti osebe, ki mu je dala v uradnem zaznamku z dne 13. 1. 2000 zapisano izjavo, ter tudi ugotovil, da je ta oseba umrla. Ker torej priče, ki je dala izjavo kriminalistu, ni bilo mogoče zaslišati, saj je že umrla, s strani obrambe predlaganega razbremenilnega dokaza ni mogoče izvesti. Če pa določenega dokaza ni mogoče izvesti, sta obe nižji sodišči (sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča - sodba I Ips 294/2006 z dne 22. 2. 2007) pravilno zaključili, da niso kršene pravice obtoženca do zaslišanja priče ter je zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča pritožbeni očitek neutemeljen.

B-6.

32Pritožniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave v povezavi z načelom enakosti orožij iz tretjega odstavka 6. člena EKČP tudi zato, ker sodišče prve stopnje, po tem, ko obrambi ni bila dana možnost zaslišanja razbremenilne priče (ker je ta že umrla), uradnega zaznamka z dne 13. 1. 2000, v katerem je kriminalist S. zapisal pričino (razbremenilno) izjavo, ni upoštevalo kot dokaz oziroma se do njegove dokazne vrednosti ni opredelilo.

33V zvezi z neupoštevanjem uradnega zaznamka kot dokaza je višje sodišče pod točko 37 obrazložitve sodbe zapisalo, da je ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 65/2005), po kateri se sodba ne sme opirati na izjave, ki jih dajo občani policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, sprejemljivo stališče prvostopenjske sodbe v točki 11 glede dokaznega predloga obrambe, da se kot dokaz upošteva uradni zaznamek z dne 13. 1. 2000.

34V zvezi s pritožbenimi navajanji obeh zagovornikov, da bi sodišče moralo kot razbremenilni dokaz v korist obtoženca upoštevati vsebino izjave tega uradnega zaznamka, je višje sodišče zavzelo pravilno stališče, da bi bilo to izjavo potrebno presojati kot vsak drug dokaz, vendar da je sama po sebi šibkejše dokazne vrednosti, ker ni mogoče preveriti njene vsebine. Opredelilo se je tudi do dokazne vrednosti vsebine uradnega zaznamka, ko je pod točko 39 obrazložitve zapisalo, da vsebina uradnega zaznamka v povezavi z izpovedbami oseb, ki so izpovedovale v tem postopku o lastnih zaznavah v zvezi z dogodkom in ga opisale kot očividec oziroma sostorilec, ter ostalih v dokaznem postopku izvedenih in v sodbi ocenjenih dokazih, ni takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve sodišča prve stopnje o vlogi obtoženega pri kaznivem dejanju umora T.

35Ker v ponovnem postopku, glede na navedeno, ni bilo mogoče izvesti s strani obrambe predlaganega dokaza z zaslišanjem osebe - informatorja, ki je dal izjavo kriminalistu S., saj je bilo zanj ugotovljeno, da je že umrl, višje sodišče pa je obravnavano izjavo oziroma uradni zaznamek štelo za dokaz ter se je do njegove dokazne vrednosti tudi opredelilo, je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do obrambe (29. člen Ustave) neutemeljen. Zagovornik C. s tem v zvezi uveljavlja tudi kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, ker se je do dokazne vrednosti uradnega zaznamka opredelilo šele sodišče druge stopnje in s tem nadomeščalo pomanjkljivost prvostopenjske sodbe. Ker pa je zoper stališča sodišča druge stopnje v zvezi z uradnim zaznamkom kot dokazom ter v zvezi z njegovo dokazno vrednostjo, ki jih je zapisalo in obrazložilo v izpodbijani sodbi, zagovornik C. vložil pravno sredstvo - pritožbo, ki je predmet tega postopka, ustavna določba o pravici do pravnega varstva (25. člen) ne more biti kršena.

B-7.

36Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom zagovornika B. G., da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, oziroma da nižji sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih ter je zaradi tega posledično podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

37Iz pritožbe ter njenih razlogov izhaja, da je za zagovornika sporna kvalificirana oblika kaznivega dejanja umora, torej da je dejanje storjeno na grozovit način. Za odgovor na to vprašanje praviloma ni potrebno strokovno, psihološko ali medicinsko znanje, kot meni pritožnik, saj gre za razlago zakona, za kar je usposobljeno sodišče. Zato je višje sodišče utemeljeno zavrnilo pritožnikov ugovor, da je za zaključke o kvalificirani obliki umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ potrebno odrejati izvedenstvo.

38Po stališčih, izoblikovanih v dosedanji sodni praksi, je na kvalificirano obliko umora sklepati na podlagi ugotovljenih tako objektivnih okoliščin, torej samega načina izvršitve dejanja (trpljenje žrtve), kot subjektivnih okoliščin, ki se kažejo v brezčutnosti, krvoželjnosti ali izživljanju storilca.

39Sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod točko 28 pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da je bilo z načinom utopitve, kot je opisan v sodbinem izreku, M. T. povzročeno nepotrebno trpljenje, saj je glede na predhodno dogajanje, ko je bil tri dni ugrabljen in zaprt v neki hiši, nato pri polni zavesti pripeljan do reke Save, katere tok je bilo slišati, upravičeno sklepal, da se bo z njim nekaj hudega zgodilo, še toliko bolj pa takrat, ko ga je obtoženi K. zvezal, mu pritrdil dva betonska bloka ter ga porinil oziroma vrgel v vodo, kar potrjuje tudi oškodovančev krik, o katerem je izpovedoval soobtoženi O., in dejstvo, da se je po tistem, ko je bil vržen v vodo, skušal rešiti, se dvignil, nekako skušal teči oziroma se gibati po vodi, v tistem pa ga je K. ponovno porinil pod vodo in ga toliko časa tako tiščal, dokler ni utonil. Ob takšnem načinu utopitve in ob upoštevanju že prej navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje zaključilo, njegovim zaključkom pa je sodišče druge stopnje pritrdilo, da je obtoženi K. proti M. T. pokazal veliko mero brezčutnosti in izživljanja, še posebej po tistem, ko se je M. T. v agoniji hotel rešiti, pa ga je tiščal pod vodo toliko časa, da se je utopil, kar kaže na to, da je bil umor storjen na grozovit način z namenom, da se oškodovancu povzročajo bolečine (psihične in fizične), ki niso običajne oziroma ki po intenziteti in trajanju daleč presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri umoru.

40Vrhovno sodišče glede na pritožbene ugovore pritrjuje oceni obeh nižjih sodišč, da v izreku sodbe opisano dejanje obtoženega J. K., ko je po celem telesu z vrvjo prevezanega in z dvema 10-kilogramskima blokoma obteženega T. vrgel v vodo, potem pa ga, ko T. kljub temu, da je bil zvezan, ni takoj potonil in je skušal zbežati, porinil v vodo in ga tako tiščal toliko časa, da je utonil, odstopa od običajnega načina umora po objektivni plati, hkrati pa je glede na način storitve moč sklepati o brezčutnosti storilca oziroma daje vse navedeno v povezavi z ostalimi tekom dokaznega postopka ugotovljenimi okoliščinami podlago za pravilne zaključke, da je bilo dejanje storjeno na grozovit način, za kar so tako v sodbi sodišča prve stopnje (točka 57) kot sodišča druge stopnje (točka 28) navedeni prepričljivi in logični razlogi. Pritožbeni očitki, da sodišči nista ugotavljali ne objektivnih in ne subjektivnih znakov, na podlagi katerih je sklepati na kvalificirano obliko storitve obravnavanega kaznivega dejanja, so protispisni, prav tako pa tudi očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe o obtoženčevem namenu žrtvi povzročiti bolečine, tako psihične kot fizične.

B-8.

41Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami obtoženčevega zagovornika odvetnika B. C., da se višje sodišče ni opredelilo do njegovih, torej zagovornikovih, navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanašajo na način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer, da naj bi obtoženec M. T. sam zvezal in obtežil z dvema 10-kilogramskima betonskima blokoma ter porinil v vodo, za kar naj bi potreboval približno pet minut, ter da je zaradi tega podana kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave.

42Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ne konkretizira, v čem naj bi bila kršitev pravice do pravnega sredstva, temveč ponavlja pritožbene navedbe in zatrjuje, da pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

43Če bi držale pritožbene trditve, bi lahko šlo le za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP (in s tem za relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP), ki pritožbeno sodišče zavezuje, da mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno obrazložiti. Iz izpodbijane sodbe pa je po prepričanju Vrhovnega sodišča razbrati, da se je višje sodišče s pritožbenimi navedbami (tudi tistimi, ki se nanašajo na izvršitev kaznivega dejanja umora) natančno seznanilo ter presodilo, da sodbeni zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtoženi K. skupaj s soobtoženima V. in O. s kombijem, ki ga je vozil obtoženi K., pripeljal M. T. do Save, kjer sta obtožena K. in O., medtem ko je obtoženi V. pazil na okolico, da ne bo kdo prišel, zvlekla do obrežja Save, nato pa ga je obtoženi K. večkrat privezal z vrvjo po telesu, v višini prsi in nog pa mu privezal dva betonska bloka, težka 10 kilogramov, ter ga nato vrgel v vodo, temeljijo na zagovoru vseh treh obtožencev, zlasti obtoženih V. in O., izvedenskem mnenju dr. K., videoposnetku o ogledu kraja najdbe trupla M. T., izpovedbe V. P. in njene „kronologije“, ki jo je ocenilo kot verodostojen dokazni vir, čeprav se obtoženi V. ni v celoti strinjal s trditvami v njej ter na drugih dokazih. Torej je višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika C., s katerimi izraža dvom v način izvršitve kaznivega dejanja, presodilo, da je tak način umora ne le mogoč, ampak zelo verjeten in na podlagi izvedenih dokazov tudi z gotovostjo ugotovljen.

B-9.

44Obtoženi J. K. v pritožbi navaja, da naj ne bi imel dovolj časa za pripravo obrambe in sestavo dokaznih predlogov. S tem v zvezi Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je obtoženec že v prejšnjih postopkih pregledoval spis in pridobil fotokopije listin. V tem (četrtem) postopku je prvič opravil pregled spisa dne 15. 6. 2012, nato pa še desetkrat, nazadnje 7. 9. 2012, vendar v uradnih zaznamkih, ki so jih sestavili strokovni sodelavci, v prisotnosti katerih je obtoženec pregledoval spis, ni navedeno, da bi obtoženec zahteval fotokopije določenih listin, v nekaterih uradnih zaznamkih je celo izrecno navedeno, da tega ni zahteval. Zato se Vrhovno sodišče pridružuje stališču višjega sodišča pod točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obtoženec imel več kot dovolj časa za pregled spisa in tudi pripravo dokaznih predlogov ter da njegova zahteva na naroku za glavno obravnavo dne 11. 9. 2012 za dodaten čas za pripravo obrambe in sestavo dokaznih predlogov nedvomno pomeni zlorabo procesnih pravic z namenom zavlačevanja kazenskega postopka, kar je argumentirano obrazložilo višje sodišče.

45Obtoženi J. K. je pritožbi zoper sodbo višjega sodišča priložil fotokopije nekaterih listin, ki se nahajajo v spisu, nestrinjanje z oceno verodostojnosti izpovedbe V. P. pa dodatno utemeljil s fotokopijo psihiatričnega izvedenskega mnenja za obtoženo V. P. in ostalimi dokazi, ki jih je predložil na pritožbeni seji. Pritrditi je pravilni oceni višjega sodišča pod točko 40 obrazložitve, da predloženi dokazi niso takšni, da bi z njimi lahko omajal pravilno presojo sodbe. Pritožbi zoper sodbo višjega sodišča, v kateri sicer pavšalno ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, prilaga izjavo D. V. z dne 30. 3. 2007, za katero navaja, da naj bi ga razbremenila. Iz omenjene listine med drugim namreč izhaja, da naj bi pod vplivom soobtoženih V. in O. ter proti obljubi plačila v letu 2001 oziroma 2002 po krivem obremenil obtoženega K. kot ključnega akterja pri neposredni izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Omenjena listina do sedaj v postopku ni bila predložena, čeprav datira z dne 30. 3. 2007, obtoženec pa tudi ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil že prej, D. V. v postopku nikoli ni bil zaslišan kot priča in se na njegovo izjavo sodba ne opira. Vsebina listine v povezavi z v dokaznem postopku izvedenimi in v sodbi ocenjenimi dokazi po prepričanju Vrhovnega sodišča ni takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve sodišča prve stopnje o vlogi obtoženega K. pri kaznivem dejanju umora.

B-10.

46Zagovornik obtoženega J. K. - B. C. se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej iz razloga po četrtem odstavku 370. člena ZKP, ker je sodišče obtožencu izreklo najvišjo zagroženo zaporno kazen, ne da bi upoštevalo potek časa od storitve kaznivega dejanja ter starost obtoženca. Do časovne odmaknjenosti po pritožbenih navajanjih ni prišlo iz razlogov na strani obtoženca, temveč zaradi nezakonitosti v predhodnih postopkih, kazenska sankcija pa mora biti takšne narave in trajanja, da obtožencu omogoča rehabilitacijo in po prestani kazni vključitev v normalno življenje. S tem v zvezi je pritrditi stališču sodišča prve stopnje (točki 63 in 64 obrazložitve sodbe), s katerim soglaša tudi višje sodišče v izpodbijani sodbi (točka 41), da niti potek časa od storitve kaznivega dejanja niti starost obtoženca nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na odmero kazni. Drugih okoliščin, ki bi opravičevale nižjo določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje, pa pritožba ne navaja.

B-11.

47Po določbah prvega odstavka 383. člena ZKP mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo, ali so podane kršitve kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami tega zakona opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba, pa tudi, ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženega zagovornika, ter ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon. Pritožbe obtoženca in obeh zagovornikov sta neutemeljeno uveljavljali nekatere od teh kršitev kazenskega postopka, drugih kršitev kazenskega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke 383. člena ZKP, in kršitev kazenskega zakona pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

C.

48Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje ter sodišče druge stopnje, je tudi Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče obtoženega J. K. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni stroški postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ter prvim odstavkom 97. člena ZKP).