VSRS Sodba II Ips 812/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2006 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v zavrnilnem tako, da je tožbenemu zahtevku (za plačilo 11.497,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2006 do plačila) v celoti ugodilo, toženčevo pritožbo pa je zavrnilo.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče vezano na trditveno podlago spora in ne sme samo širiti navedb in samo izvajati dokazov v smeri nezatrjevanih dejstev. Po navedbah tožbe je bilo predmet spora izključno vprašanje, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji). Vsako širjenje pravde s strani sodišča na Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in 7. člen ZOZP presega s strani tožeče stranke začrtan obseg pravde. Sodišče bi moralo zgolj presojati, ali je toženec vozil pod vplivom alkohola in obstoj pravne domneve, po kateri se šteje, da je vozil pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola ali če se je glede na količino alkohola v krvi ugotovilo, da je kazal znake alkoholiziranosti. Tožeča stranka vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nezgodo ni navajala, tožbo je gradila samo na pravni domnevi. Sodišče prve stopnje je samoiniciativno razširilo obseg naloge izvedencu in mu naložilo, da presodi psihofizične sposobnosti v trenutku trčenja, čeprav takšnih navedb ni bilo v trditvenem gradivu strank. Izvedenka je zaključila, da je bila stopnja alkohola v krvi od najmanjše 0,36 g/kg do najverjetnejše 0,47 g/kg in najvišje 0,59 g/kg. Ob neizpodbitem mnenju, da je najverjetnejša stopnja alkohola v krvi 0,47 g/kg, je pravna domneva o vožnji pod vplivom alkohola izpodbita. Drugačen zaključek sodišča druge stopnje je protispisen. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi tudi nižja stopnja alkoholiziranosti vplivala na prometno nezgodo, in ker tudi ni zatrjevala, da naj bi toženec kazal znake alkoholiziranosti, so vsi zaključki sodišča o učinku koncentracije alkohola v krvi, povzeti po izvedenskem mnenju, neutemeljeni in procesno nepravilni. Tožeča stranka ni zatrjevala vpliva alkohola po drugi možni varianti 4a. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, to je v primeru izkazovanja znakov alkoholiziranosti. Sodišče je tako prekoračilo obseg spornega predmeta in kršilo 2. člen ZPP, ki nalaga sojenje v mejah zahtevka, 7. člen ZPP o obveznosti stranke navesti vsa dejstva in dokaze, na katere opira zahtevek, 8. člen ZPP, ki terja tehtanje in presojo samo s strani stranke predlaganih dokazov, 180. člen v zvezi s 286. in 324. členom ZPP. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je ključno vplivala na izdajo nezakonite sodbe, podana pa je tudi kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno okvalificirali spor, ker ga nista prepoznali samo kot spor iz pogodbenega razmerja med zavarovalnico in zavarovancem. Postavili sta se v vlogo tožnika in namesto njega podali trditveno in dokazno podlago za zaključke o dejstvih, ki niso navedena. Kvalificiranje vsebine spora s stališča zakonov in obsodba na tej podlagi je materialnopravno zmotna. Tožeča stranka tudi ni podala nobenih navedb glede obresti, začetka teka obresti, obračuna glavnice, zamudnih in procesnih obresti. Prve navedbe je dala v pritožbi, ko je bila prekludirana. Sodišče druge stopnje se ne bi smelo nasloniti na določbo 381. člena OZ in ZOZP. Sprememba od 8.345,85 EUR na 11.497,20 EUR je zato nepravilna. Gre za dejansko prekoračitev zahtevka na drugi stopnji. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in potrjeno v pritožbenem postopku. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je vezano tudi na dejansko ugotovitev, da je bila toženčeva stopnja alkoholiziranosti v času nesreče nad 0,5 g/kg alkohola v krvi. Ta ugotovitev jasno izhaja iz obrazložitve sodbe prve stopnje, ki le pogojno in pod predpostavko, da del popitega vina še ni bil absorbiran, govori samo o možnosti 0,47 g/kg alkohola v krvi (zaključek osrednjega odstavka na 3. strani), in iz obrazložitve sodbe druge stopnje, ki pritožbeno trditev o tem, da naj bi izvedenka kot najverjetnejše izračunala stanje 0,47 g/kg alkohola v krvi, oceni za neresnično, in potrjuje domnevo alkoholiziranosti (prvi odstavek na 3. strani). Po 4.a točki 3. člena Splošnih pogojev se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 10,855 milimalov alkohola v litru krvi oziroma če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola ali če se ne glede na količino alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti. Slednjega (znakov alkoholiziranosti ne glede na količino alkohola v krvi) sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, torej njun zaključek o alkoholiziranosti ne temelji na tem delu določbe, kar izrecno pojasni sodišče druge stopnje v drugem odstavku na 3. strani obrazložitve. Ker je zaključek o stopnji alkoholiziranosti oziroma o tem, da je izpolnjena tista stopnja alkoholiziranosti, ki ima za posledico nastop domneve, dejanski zaključek, v revizijskem postopku glede na prej navedeni tretji odstavek 370. člena ZPP ne more biti več predmet izpodbijanja.

8Glede na to nadaljnja revizijska izvajanja o prekoračitvi trditvene podlage in samoiniciativni presoji spora na podlagi nezatrjevanih dejstev niti ne terjajo odgovora, saj niso relevantna za odločitev. Z uporabo določb OZ in ZOZP oziroma drugega materialnega prava, kot ga navajajo in ponujajo stranke, pa sodišče tožbenega zahtevka ne (more) prekorači(ti), saj sodišče na morebiti ponujeno pravno podlago ni vezano, tožbo pa vzame v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), sodišče druge stopnje in (upoštevajoč ZPP pred novelo ZPP-D) tudi revizijsko sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava pazita po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 371. člen ZPP). Prav tako posebnega odgovora ne terjajo trditve o izostanku tožbene trditvene podlage o obstoju vzročne zveze, saj je tu glede na s Splošnimi pogoji vzpostavljeno domnevo dokazno breme na strani toženca in ne tožeče stranke. Tudi trditve o protispisnosti niso utemeljene, saj jih toženec gradi na predpostavki o ugotovitvi 0,47 g/kg alkohola v krvi, pri čemer pa povzema in se sklicuje le na tisti del izvedenskega mnenja, ki je zanj najugodnejši, tistega dela, ki sta ga (korektno) povzeli sodišči prve in druge stopnje in ki je podlaga njuni odločitvi, pa ne. Protispisnost torej ni podana, toženec pa pravzaprav tudi z zatrjevanjem njenega obstoja prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

9Končno pa so neutemeljene revizijske trditve, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala navedb o obrestih, začetku njihovega teka, obračunu glavnice, zamudnih in procesnih obrestih, pač pa šele v pritožbi. Tožeča stranka je v tožbi navedla, kolikšno odškodnino in kdaj jo je kateremu oškodovancu iz škodnega dogodka plačala. Toženec je vtoževanemu znesku v odgovoru na tožbo ugovarjal s trditvijo, da seštevek izplačanih odškodnin znaša manj, kot s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka, ter se skliceval na zakonsko omejitev višine odškodnine. Na prvem naroku za glavno obravnavo mu je tožeča stranka na to odgovorila, da iz obračuna na dan 30. 11. 2006 (vložitev tožbe priporočeno na pošti) izhaja glavnica (po ugotovitvah sodišča druge stopnje z revalorizacijskimi obrestmi) 2.004.195,60 SIT in do takrat natekle zamudne obresti 750.994,50 SIT, zato je vztrajala pri zahtevku 2.755.190,30 SIT oziroma 11.497,20 EUR. Tožena stranka na te navedbe ni odgovorila in višini tožbenega zahtevka v nadaljevanju postopka ni (več) oporekala. V pritožbi pa je tožeča stranka, ki je izpodbijala zavrnilni del sodbe prve stopnje, (ponovno) pojasnila, da vtoževana glavnica vsebuje le zakonsko določen maksimum odškodnine in pripadajoče obresti od dne, ko je tožeči stranki škoda nastala, do vložitve tožbe, od tedaj dalje pa procesne obresti. Glede na to da toženec v postopku glavnici razen s trditvijo, na katero je dobil pojasnilo na prvem naroku, ni opredeljeno ugovarjal, čeprav je že skupaj s tožbo tožeča stranka priložila tudi obračun zamudnih obresti, iz katerega je razvidno, kako je prišla do vtoževane glavnice, je sodišče druge stopnje ob izostanku konkretnih, substanciranih ugovorov te navedbe in pojasnila upravičeno sprejelo. V čem naj bi bila prekoračitev na drugi stopnji, ki je s spremembo sodbe prve stopnje ugodila (le) celotnemu tožbenemu zahtevku, zato ni jasno.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.