VSRS Sodba IV Ips 119/2013

Z
ahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je storilki B. K. s sklepom EPVD 76/2013-4504 z dne 21. 6. 2013 na podlagi drugega odstavka 202. e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zoper sklep je storilka vložila pritožbo, kateri je Višje sodišče v Mariboru s sklepom EPVDp 92/2013 z dne 12. 7. 2013 ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

2Zoper pravnomočni sklep je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z osmim odstavkom 202. d člena ZP-1 in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom kršilo določbo osmega odstavka 202. d člena v storilkino korist. Opozarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper drugo odločbo, vendar se od odločitve Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4

Vrhovni državni tožilec sme v prekrškovnem postopku po izrecni določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1, zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper

vsako odločbo izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Skladno z določilom 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar le glede tistih vprašanj, ki v ZP-1 niso urejena. Ker je vprašanje dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v ZP-1 izrecno urejeno, smiselna uporaba 420. člena ZKP, ki določa, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti zoper drugo odločbo vložiti

le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, s čimer dovoljenost zahteve v konkretnem primeru utemeljuje vrhovni državni tožilec, ne pride v poštev.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje storilki na podlagi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 preklicalo odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker sodišču v roku 15 dni od prejema sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni predložila potrdila o

vpisu v program edukacijskih delavnic v obsegu šestih pedagoških ur, z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je storilka sklep sodišča prejela 29. 5. 2013, zato se je 15-dnevni rok za predložitev dokazila iztekel 13. 6. 2013. Zoper ta sklep je storilka vložila pritožbo, v kateri je pojasnila, da se je v času od 9. 6. 2013 do 13. 6. 2013, tj. v zadnjih dneh teka 15-dnevnega roka, nahajala v bolnišnici in v dokaz predložila tudi odpustno pismo Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. V rehabilitacijski program se je prijavila takoj po odpustu, tj. 14. 6. 2013 ter še isti dan sodišču s priporočeno pošiljko posredovala tudi dokazilo izvajalske organizacije. Višje sodišče je sledilo njeni pritožbi in v razlogih sklepa, s katerim je sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu razveljavilo, pojasnilo, da je bil namen vključitve storilke v rehabilitacijski program, kljub temu, da se je prijavila z enodnevno zamudo, saj je bila v bolnišnici, dosežen, ker iz podatkov spisa izhaja, da je edukacijske delavnice v zahtevanem obsegu tudi že opravila.

6Stališču vrhovne državne tožilke, da je Višje sodišče odločilo v nasprotju z določilom osmega odstavka 202. člena ZP-1, v konkretnem primeru ni moč povsem pritrditi. Res je, da je določba osmega odstavka 202. d člena ZP-1 jasna. Sodišče storilcu v sklepu, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloži tudi obveznost, da v izpolnitvenem roku (paricijskem) roku, ki ni daljši od 15 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova izvajalca pooblaščenega po Zakonu o voznikih. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej tudi, če v 15-dnevnem roku od prejema sklepa sodišču ne predloži zahtevanega dokazila. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 zavzelo stališče, da je (materialnopravni) 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok) prekluzivne narave, zato je ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da storilka v postavljenem roku zahtevanega potrdila sodišču ni predložila in glede na citirane določbe ZP-1 odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo, povsem zakonito. Vendar pa, po presoji Vrhovnega sodišča, tudi odločitvi Višjega

sodišča v obravnavanem konkretnem primeru ni mogoče očitati nezakonitosti, saj

je pri odločitvi o razveljavitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja povsem utemeljeno upoštevalo razloge zamude roka za predložitev dokazila, ki v konkretnem primeru niso izhajali iz sfere storilkinega delovanja, dejstvo, da se je prijavila takoj, ko je to bilo mogoče in se, v času do odločanja o pritožbi rehabilitacijskega programa tudi že udeležila.

7

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).