VSL sodba II Cp 157/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodbi sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 25.000,00 EUR od dne 16. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 35.000,00 EUR od dne 16. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 45.000,00 EUR od dne 16. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska 75.000,00 EUR od dne 16. 1. 2011 dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo. Z izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave pa je razsodilo, da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 19. 6. 2007 dalje do plačila.

2Zoper sodbi se pravočasno pritožujeta toženi stranki.

3Toženi stranki se po svojem pooblaščencu pritožujeta v celoti zoper navedeni sodbi iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži toženima strankama povrniti vse stroške postopka. Prvotožena stranka v pritožbi zoper zamudno sodbo navaja, da ne zna slovenskega jezika, saj je slovensko državljanstvo pridobila zgolj na podlagi športnih dosežkov in omogočanja igranja košarke v Sloveniji, kar je splošno znano dejstvo, sicer pa je bosanske narodnosti in tudi bosanski državljan in je tudi ves čas prijavljen na naslovu M., BiH. Iz istih razlogov je prvotožena stranka sprejela tudi turško državljanstvo. Gre torej le za tehnična državljanstva za potrebe opravljanja dejavnosti, v tem primeru igranja vrhunske košarke. Prvotožena stranka razume zgolj bosanski jezik, ne pa tudi slovenskega, kaj šele turškega. Glede na to, da je sodišče drugotoženi stranki vročalo pisanja z bosanskim prevodom, bi moralo na enak način vročati tudi prvotoženi stranki, iz listin spisa pa izhaja, da je bilo pisanje prvotoženi stranki vročeno zgolj s turškim prevodom, ki pa ga stranka ne razume. Prvotožena stranka naj bi sicer podpisala vročilnico, vendar pa vsebine pošiljke v nobenem primeru ni mogla razumeti in zato tudi ni mogla razumeti pravnega pouka, da mora na tožbo odgovoriti v 30 dneh in sankcij iz tega naslova. Ker prvotožena stranka ne ve, katere listine je podpisovala, predlaga postavitev izvedenca grafologa, ki naj ugotovi ali je podpisnik dejansko prvotožena stranka. Tudi sicer je bila vročitev opravljena nepravilno, saj se je v konkretnem primeru vročala tožba, za katero v skladu s 142. členom ZPP veljajo pravila vsebne vročitve, kar pomeni, da je treba sodno pisanje vročiti stranki osebno ali njenemu pooblaščencu. V konkretnem primeru pa je bila pošiljka naslovljena na naslov košarkaškega kluba F. in vročena preko predstavnikov kluba, kar pa je v nasprotju z zakonskimi določili o osebni vročitvi in je zato vročitev že iz tega razloga nezakonita. Nadalje 149. člen ZPP izrecno določa bistveno vsebino vročilnice in sicer, da potrdilo o vročitvi podpišeta prejemnik in vročevalec, prejemnik pa mora pri tem sam z besedo na vročilnico napisati dan vročitve. Za vročilnico, ki se nahaja v spisu velja ugotoviti, da prejemnik datuma ni zapisal z besedo, zato je vročilnica neveljavna oziroma datum, ki je naveden zgolj številčno, ne more ustvarjati pravnih posledic za prejemnika. Sodišče torej ni pravilno opravilo vročitve zato prvotožena stranka ne sme trpeti negativnih posledic iz tega naslova, sploh pa na tej podlagi ni mogoče izdati zamudne sodbe, saj je ena od predpostavk za izdajo zamudne sodbe poleg same vročitve tudi, da je tožena stranka razumela pravni pouk, da je dolžna na tožbo odgovoriti v roku 30 dni, prav tako pa, da razume pravno posledico v primeru, da je na tožbo odgovorila. Nobeden izmed teh pogojev v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Poleg tega je bila sodna pošiljka vročena preko turškega košarkaškega kluba F., ki je delodajalec prvotožene stranke, zato je ta pošiljko prejela v dobri veri od svojega delodajalca, pošiljke niti ni mogla prosto zavrniti, saj je utemeljeno mislila, da gre za pošiljko, ki jo je od delodajalca dolžna sprejeti. Poleg tega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določil postopka, saj je pričelo postopek določitve pooblaščenca za sprejemanje pisanj, v skladu s tem je pozvalo toženi stranki naj si postavijo pooblaščenca za vročanje pisanj in ker toženi stranki tega nista storili, je bilo to dolžno storiti sodišče, česar pa ni storilo. Prav tako je sodišče začelo postopek določitve začasnega zastopnika po 82. členu ZPP, pa tega ni določilo, pač pa v nasprotju s svojimi prejšnjimi ravnanji, ponovno pričelo postopek neposrednega vročanja strankam, kljub temu, da bi moralo tožbo zavreči, ker tožeča stranka v večkrat podaljšanih postavljenih rokih niso sporočile naslova toženih strank, niti niso plačale predujma za začasnega zastopnika. Nadalje je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določil postopka tudi v delu, ko je razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega je poleg drugotožene stranke vabilo tudi prvotoženo stranko in ji s tem podelilo status aktivne pravdne stranke. Sodišče je očitno menilo, da je dovolj, da je na tožbo odgovorila drugotožena stranka in je status aktivnih strank podelilo obama strankama, kot enotnima sospornikoma, zato zoper prvotoženo stranko nikakor ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Prvotožena stranka na narok ni pristopila, vendar ji vabilo ni bilo vročeno, prav tako pa je imela za izostanek upravičen razlog, saj ni imela možnosti zapustiti svojega kluba F., česar pa sodišče ni upoštevalo in narok kljub temu opravilo. Zamudna sodba je tudi iz tega razloga nezakonita.

4Drugotožena stranka pa izpodbija sodbo v delu glede katerega je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, saj je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj drugotožena stranka kot prava neuka ni razumela instituta pripoznave in je sodišče napačno sklepalo, da je bila volja drugotožne stranke pripoznati zahteve tožeče stranke v znesku 27.000,00 EUR. Drugotožena stranka je namreč plačilo tega zneska pogojevala s tem, da tožeča stranka umakne tožbeni zahtevek in se pri tem ni zavedala, da pogojne pripoznave naše pravo ne pozna, zato njena volja ni bila, da se stranke zedinijo glede nespornega dela, za presežek pa nadaljuje tožba, pač pa je šlo vsebinsko za poravnalni predlog drugotožene stranke, ki jo sodišče ne bi smelo obravnavati kot pripoznavo. O tem priča tudi zadnji odstavek odgovora na tožbo drugotožene stranke in sicer »Oziroma na navedeno predlagam, da sodišče odbije tožbeni zahtevek tožeče stranke do mene v znesku od čez 27.000,00 EUR, in da jo odveže na plačevanje stroškov pravdnega postopka«. Navedeno jasno priča, da tožena stranka ni pripoznala zahtevka v tej višini, pač pa gre za poravnalni predlog, da se s tem zaključi sodni postopek in se ga ne bremeni stroškov postopka, vsekakor pa ne da plača 27.000,00 EUR in se potem pravda še za preostanek, kar je namreč s svojo sodbo zmotno ocenilo sodišče. Pritožbene navedbe drugotožene stranke še toliko bolj veljajo, ker je bil ta brez ustreznega pravnega pooblaščenca, prav tako pa ne govori dobro slovensko, zato bi moralo sodišče njegove navedbe še toliko bolj skrbno in previdno presojati. Prav tako je zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo in drugotoženo stranko povezan, zato drugotožena stranka gotovo ne bi pristala na plačilo zneska, v kolikor bi vedela, da prvotožena stranka zaradi nepravilne vročitve tožbe, sploh ne bo odgovorila na tožbo in mu bo tožeča stranka naprtila precej večjo terjatev, kot ji sicer pripada. Sodišče bi tako moralo upoštevati, da je bila pripoznava dana v zmoti, zaradi nerazumevanja procesnih pravil in nepoznavanja dejanskega stanja. Toženi stranki zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrže kot prepozno, podredno pa da pritožbo zavrne in potrdi Zamudno sodbo in delno sodbo na podlagi pripoznave ter toženima strankama naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bila tožba prvotoženi stranki pravilno vročena, saj je prvotožena stranka slovenski, bosanski in turški državljan, v času vročitve se je nahajala v Turčiji, zato ji je bilo pravilno vročeno v turškem jeziku. Drugotožena stranka je podala odgovor na tožbo v slovenskem jeziku, v katerem je pripoznala tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa je v preostanku tožbeni zahtevek tudi umaknila, kar pomeni, da soglaša s pripoznavo terjatve drugotožene stranke tako po vsebini kot tudi po višini. Glede datuma vročitve tožbe prvotoženi stranki navaja, da je v 3. odstavku 149. člena ZPP navedeno, da če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec na vročilnici datum vročitve, s tem pa se šteje vročitev za opravljeno. Nadalje prereka tudi navedbe toženih strank glede postavitve začasnega zastopnika ter trditve glede nerazumevanja slovenskega jezika.

6Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo:

7Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena citiranega zakona ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Toženec v pritožbi trdi, da mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor (pogoj iz 1. točke 1. odst. 318. člena ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prvo in drugo toženi stranki po diplomatski poti preko Ministrstva za pravosodje opravilo vročanje tožbe z dne 9. 7. 2009, skupaj s prilogami ter poziv na odgovor. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje Bosne in Hercegovine izhaja, da listin ni bilo mogoče vročiti prvo toženi stranki, ker se ni nahajala na naslovu navedenem v tožbi (M., BiH), drugotoženi stranki pa so bila navedena pisanja vročena dne 1. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom tožeči stranki odredilo, da je dolžna sporočiti pravilen naslov oz. dejansko prebivališče prvotožene stranke (1. odstavek 108. člena ZPP). Nadalje iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče na podlagi izvedenih poizvedb tožeče stranke nato opravilo vročanje prvotoženi stranki po resorni poti v skladu s Konvencijo o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, podpisani v Haagu 15. 11. 1965 (Uradni list RS, št. 76/00-Mednarodne pogodbe, št. 19/00; v nadaljevanju Konvencija) na naslov Y. S. , Turčija. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje Turčije 12. 7. 2011 izhaja, da je pristojni organ zavrnil sprejem sodnih pisanj zaradi pomanjkanja turškega prevoda celotnega besedila sodnih listin. Nato pa je sodišče preko Ministrstva za pravosodje dne 21. 3. 2012 prejelo dopis Ministrstva za pravosodje Turčije, da je bila vročitev tožbe s prilogami, dopolnitev tožbe s prilogami in pozivom na odgovor, skupaj s prevodom v turški jezik, prvotoženi stranki uspešno opravljena dne 27. 2. 2012. Po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev odgovora na tožbo je sodišče z zamudno sodbo z dne 15.5.2012 delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vročanje v obravnavanem primeru pravilno opravljena v skladu 5. členom Konvencije, po katerem osrednji organ zaprošene države vroči listino a) na način, ki je po njenem notranjem pravu predpisan za vročanje listin osebam, ki prebivajo na njenem ozemlju ali b) na poseben način, ki ga zahteva prosilec, če ta ni v nasprotju s pravom zaprošene države. V zvezi s pododstavkom b) se lahko listina vedno vroči z dostavo naslovniku, ki jo prostovoljno sprejme. Da je tožba prvotoženi stranki pravilno vročena, tako izhaja iz zgoraj navedenih podatkov spisa (l.št. 139-142) kot tudi iz samih navedb prvotožene stranke, saj v pritožbi navaja, da je sodna pisanja prejela, vendar jih ni razumela, saj so bila napisana v slovenskem in turškem jeziku. Na podlagi navedenega so tako povsem neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi tožbe v odgovor. Glede pritožbenih navedb, s katerimi prvotožna stranka izpodbija verodostojnost vročilnice pa pritožbeno sodišče poudarja, da je vročilnica, na kateri je datum prejema pošiljke s podpisom prejemnika, kar je brez pripomb s svojim podpisom potrdil vročevalec, javna listina (1. odstavek 230. člena ZPP), ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (prejem sodnega pisanja). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 230. člena ZPP), vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje, česar pa prvotožena stranka s svojimi zgolj pavšalnimi navedbami o nepopolnosti oziroma neresničnosti vročilnice ni izpolnila.

8Glede pritožbenih navedb, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka s tem, ko toženi stranki ni postavilo pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj, pritožbeno sodišče ugotavlja da so povsem neutemeljene. Na podlagi 2. odstavka 146. člena ZPP naloži sodišče toženi stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, naloži ob prvi vročitvi pisanj, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter toženo stranko ali njenega zakonitega zastopnika po imenovanem začasnem zastopniku obvesti o tem imenovanju. Iz podatkov v spisu je razvidno, da so bila sodna pisanja neposredno vročena prvotoženi stranki, zato začasnega zastopnika za sprejem pošiljk ni bilo treba postaviti.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da prvotožena stranka ne razume slovenskega in turškega jezika ter zato vsebine pošiljke v nobenem primeru ni mogla razumeti in tudi ni mogla razumeti pravnega pouka, da mora na tožbo odgovoriti v 30 dneh in sankcij iz tega naslova. Po določbi 103. člena ZPP se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Iz te določbe ZPP izhaja, da sodišča niso dolžna zagotavljati prevodov vabil, odločb in drugih sodnih pisanj v tuje jezike. Podlaga za tako določbo je dana v določbi 11. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), po kateri je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, in v 62. členu URS, po katerem ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Iz 62. člena URS izhaja zahteva, da se pred sodiščem vsakomur omogoči, da spremlja (ustni) postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih. Iz 62. člena URS pa ne izhaja, da bi morala sodišča v postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume. Ker je od stranke mogoče zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča. Enako stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up-1378/06 z dne 20. 5. 2008 in odločbi z dne U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 (zadeva mednarodne zaščite) ter sklepu I Up 248/2012 z dne 16. 5. 2012.

Glede pritožbe zoper delno sodbo na podlagi pripoznave:

10Sodba na podlagi pripoznave se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (čl. 353/3 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ob preizkusu sodbe glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, pritožnik pa jih v pritožbi ne zatrjuje. Neutemeljena je pritožba drugotožene stranke, ker naj bi tožbeni zahtevek tožnika pripoznal preuranjeno oziroma v zmoti.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dala v postopku na prvi stopnji jasno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek tožeče stranke do zneska 27.000,00 EUR. Navedel je, da navedeni znesek ni sporen ter da ga je bila drugotožena stranka večkrat že pripravljena izplačati tožeči stranki, saj je popolnoma nesporno, da ima tožeča stranka pravico do 30% dela odškodnine ob prestopu prvotožene stranke. Samo s pritožbeno trditvijo, da njena volja ni bila, da se stranke zedinijo glede nespornega dela, za presežek pa nadaljuje tožba, pač pa je šlo vsebinsko za poravnalni predlog drugotožene stranke, ki jo sodišče ne bi smelo obravnavati kot pripoznavo, ne more opravičiti svoje zmote; samo če bi ravnala dovolj skrbno in se pred izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka prepričala, kaj pripoznava, bi se lahko sklicevala na zmoto (smiselno 2. odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika).

12Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi še po 2. odst. 350. člena ZPP, torej glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ker kršitev ni zasledilo, prvostopno sodišče pa je določbe materialnega prava uporabilo pravilno, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 353. členom ZPP.