149. člen ZPP

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine,

Zakonsko domnevo o pravilni vročitvi je mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost vročilnice. Tožnica (pravna oseba) v predlogu za taksno oprostitev ni navedla in izkazala nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da denarnih sredstev na transakcijskem računu brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more porabiti v višini, ki bi zadostovala za plačilo sodne takse. Ob odsotnosti takih trditev in dokazov pa tožnica s predlogom za taksno oprostitev ne more uspeti.

Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.

Ker pritožnik ni osebno odgovorni družbenik, se zanj ne more uporabiti drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo. Tudi po tretjem odstavku 234. člena ZFPPIPP lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik. Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka. Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu vročitve temelji na vsebini obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (vročilnici). Vročilnica je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje oziroma kar je v njej določeno (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 149. člena ZPP).

Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev kot tudi datum vročitve (149. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj z zanikanjem prejema pošiljke (dolžnica v pritožbi smiselno zatrjuje, da ji je bila pošiljka vročena dan kasneje), zakonske domneve o vročitvi iz prvega odstavka 224. člena ZPP ni mogoče izpodbiti. Ker je dolžnica pritožbo po pošti priporočeno vložila po izteku pritožbenega roka, je njena pritožba prepozno in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ).

Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja. Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dn

Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Sodna praksa, ki jo v pritožbi citira družbenica dolžnika (VSL sklepi Cst 247/2021, Cst 358/2019, Cst 313/2022, US RS odločba Up-386/15-26, U-I-179/15-8), se nanaša na ZFPPIPP pred uveljavitvijo Novele ZFPPIPP-H in ne upošteva sprememb v citirani noveli. Pritožba družbenice dolžnika, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), je torej nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pravilno izpolnjena vročilnica dokazuje vročitev in datum vročitve. Ustvarja izpodbojno domnevo, da je naslovnik prejel sodno pisanje takrat, kot je navedeno v vročilnici. Kljub temu je dovoljeno dokazovati, da so v njej ugotovljena dejstva neresnična. Če je v vročilnici netočno zapisan dan vročitve, se po šestem odstavku 149. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno. Za vzpostavitev te domneve je treba najprej dokazati, da datum prejema, zapisan na povratnici, ni točen. Tožnik ne poda niti trditev v tej smeri in ne pojasni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na morebiten napačen zapis datuma na vročilnici.

Dolžnik zgolj s posplošenimi in dokazno nepodprtimi navedbami, da ni prejel nobene pošte za plačilo sodne takse in da še nima uradnega naslova oziroma je v fazi pridobivanja uporabnega dovoljenja za objekt, v katerem stanuje, domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more izpodbiti. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse. Vročilnico kot dokaz o pravilni vročitvi pošiljke je mogoče ovreči le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Prav tako dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o kasnejšem plačilu sodne takse. Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in kasnejše plačilo sodne takse posledic domneve umika ne more več odpraviti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bil dolžnik v plačilnem nalogu na posledice neplačila sodne takse v določenem roku izrecno opozorjen.

Sodišče druge stopnje še dodaja, da institut taksne omilitve premoženjsko šibkim strankam omogoča dostop do pravnega varstva, pri čemer strankam nalaga določeno aktivnost glede vsebine predloga za taksno omilitev. V kolikor stranka dejansko zasleduje namen tega instituta, je pričakovano strankino ravnanje v skladu s pozivom sodišča. Opustitev ne izkazuje interesa, ki se zasleduje s predlogom in ob večkratnem ponavljanju takšnega ravnanja stranke lahko kaže tudi na zlorabo procesnih pravic. V primeru, ko sodišče zazna takšno ravnanje, ima možnost denarnega kaznovanja oziroma drugih ukrepov.

Ena od posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti je fikcija pripoznave zahtevka, ki nastopi, kadar je tožencu tožba pravilno vročena, a nanjo ne odgovori. Sodbo, izdano na podlagi fingirane pripoznave, je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Ker je bila vročitev opravljena na naslovu, kjer prva tožnica tudi po lastni navedbi (v pritožbi) živi, (sicer z ničemer izkazano) dejstvo, da je v naselju več oseb s priimkom A., na presojo ne more vplivati. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je prva toženka sporno vročilnico podpisala in da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

Glede na okoliščine konkretnega primera je bila vročitev drugemu dolžniku pravilno opravljena na naslovu njegovega stalnega prebivališča. Ni odločilno, kje je imel drugi dolžnik prijavljeno začasno prebivališče, ampak je bistveno, da je pošto še vedno prejemal na naslovu stalnega prebivališča.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka sodne takse za pritožbo ni plačala, niti ni dala predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, zato je njeno pritožbo pravilno štelo za umaknjeno.

Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti (torej s potekom zadnjega, to je petnajstega dne), in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Pri tem ni odločilno, da je bila dne 5. 2. 2022, ko je nastopila fikcija vročitve, sobota, ko naj bi bila pošta, na kateri je tožnico čakalo pisanje, zaprta. Tožnica je bila na podlagi puščenega obvestila seznanjena s tem, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na pošti v roku 15 dni), kasneje (dne 7. 2. 2022, z vložitvijo v hišni predalčnik) pa je bila seznanjena tudi s samim pisanjem. Če je zaradi njene neaktivnosti nastopila fikcija vročitve, ni izgubila pravice do vložitve tožbe niti se ji rok za vložitev tožbe ni skrajšal, zato ni poseženo v njeno ustavno pravico do pravnega sredstva.