VSRS Sodba I Ips 16880/2011-1615

I. Zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega V. B. in zagovornikov obsojenih A. D. in M. D. se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 3. 2012 obsojene A. D., V. B. in M. D. spoznalo za krive kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega M. D. pa še kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojenemu A. D. je izreklo kazen pet let zapora, obsojenemu V. B. kazen pet let in deset mesecev zapora, obsojenemu M. D. je določilo kazni pet let in šest mesecev zapora in šest mesecev zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen pet let in osem mesecev zapora. Obsojencem je v izrečene kazni vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi določbe petega odstavka 186. člena KZ-1 je odločilo, da se zasežene prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje odvzamejo. Odvzelo je tudi zaseženi osebni avtomobil znamke BMW, reg. št. LJ ..., ki je bil uporabljen za prevoz droge. Obsojencem je na podlagi določbe drugega odstavka 74. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Obsojenemu A. D. je na podlagi določbe prvega odstavka 97. člena ZKP naložilo v plačilo tudi nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbam obsojenega M. D. in zagovornikov ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o pravni opredelitvi kaznivega dejanja, kazenski sankciji ter odvzemu premoženjske koristi tako, da je dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter obsojencu določilo kazen treh let zapora in mu ob upoštevanju že določene kazni šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Odločilo je, da se premoženjska korist obsojencu ne odvzame. V ostalem je pritožbo obsojenca in njegovih zagovornikov ter v celoti pritožbe obsojenih A. D. in V. B. ter njunih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

obsojeni B. V. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP; predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da ga oprosti obtožbe, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje;

zagovornik obsojenega A. D. iz vseh zakonskih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP; vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče „pritožbi“ ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za spremembo sodbe, da naj se obsojencu izrečena kazen ustrezno zniža, pod mejo zagrožene kazni;

zagovorniki obsojenega M. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; vložniki predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahteve, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteve zavrnejo kot neutemeljene. Kršitve zakona niso podane, zahteve uveljavljajo tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Obsojenci in zagovorniki se o odgovoru državnega tožilca niso izjavili.

5Sodišče prve stopnje je kot zahtevo za varstvo zakonitosti predložilo tudi vlogo K. B. (žene obsojenega B. D.), v kateri predlaga, da se ji vrne zaseženi osebni avtomobil. Vloga ne predstavlja zahteve za varstvo zakonitosti, ampak predlog, o katerem odloči sodišče prve stopnje, zato je Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

6Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

K zahtevi obsojenega B. V.:

8Obsojeni B. V. v obširnih navedbah zahteve nakazuje kršitve zakona, ki jih ne konkretizira. Trdi, da ne obstaja identiteta med obtožbo in sodbo. Navaja, da ga je sodišče spoznalo za krivega v večjem kriminalnem obsegu, saj ni bil član hudodelske združbe in da dejanj ni storil, s čimer kršitve, ki jo nakazuje (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ne uveljavlja. Trdi, da so bili tajni ukrepi „absolutno nezakoniti“, da ni bil v nikakršnem stiku s sostorilci. Ne pojasni pa, kateri ukrep je bil nezakonito odrejen, tako da se navedb ne da preizkusiti. Nekonkretizirane so tudi navedbe, da se je sodišče oprlo na avstrijsko zakonodajo, določbe 131. člena StPO (Strafprozessordnung) in člen 54/2 in 4 a SPG (Sicherheitspolizeigesetz), saj gre za zakone, ki se uporabljajo v Avstriji in bi se sodišče moralo nasloniti zgolj na našo kazensko in procesno zakonodajo. Vpliva na zakonitost sodbe obsojenec ne pojasni (o presoji dejanj v Republiki Avstriji po avstrijski zakonodaji bo obrazloženo v nadaljevanju). Zatrjuje, da je bila prekršena pravica do obrambe, zaradi zavrnitve predlaganih dokazov. Tudi te trditve ne obrazloži, tako da bi jo lahko Vrhovno sodišče preizkusilo.

9Navedbe, da se je branil z molkom, da bi bila sodba drugačna, če bi se zagovarjal, da podatki, ki so bili zbrani s prikritimi in tajnimi ukrepi, ne dokazujejo njegove vloge v hudodelski združbi, da ni nobenih konkretnih dokazov, ne predstavljajo uveljavljane kršitve zakona, ampak navedbe, s katerimi obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, da je bil v prodajo droge „primoran“, saj je bil sam odvisnik od kokaina, da je s preprodajo pridobival sredstva za nakup droge za lastne potrebe, da se ne bi znašel v sodnem postopku, če ne bi bilo kokaina in da je dejanja izvršil zaradi popolne naivnosti in mladostniške razvajenosti.

10Pravnomočno sodbo obsojenec izpodbija tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je dovoljeno odločbo o kazenski sankciji izpodbijati zaradi kršitve zakona, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Obsojenec se ne strinja z odmero kazni in ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razloge, s katerimi se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP).

K zahtevama zagovornikov obsojenih A. D. in M. D.:

11Zagovorniki navajajo, da pravnomočna sodba temelji na nezakonitih dokazih, pridobljenih pri izvedbi prikritih preiskovalnih ukrepov. Uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Menijo, da je bil angažma avstrijskega tajnega policijskega delavca v nasprotju s slovensko zakonodajo, saj je le ta začel delovati na podlagi ene nepreverjene informacije domnevnega informatorja, pa še ta informacija je bila posredna. Informator informacije ni podal na podlagi lastnih zaznav, ampak na podlagi tega, kar je slišal od tretjih. Zagovorniki obsojenega M. D. se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 78/2008, da zgolj informacije informatorja policiji, o tem kar naj bi slišal ali izvedel od nekih tretjih oseb, ne zadostujejo za dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Trdijo, da dokazni standard, sledeč tudi citirani odločbi Vrhovnega sodišča, ni bil podan. Na podlagi takšnih informacij slovenski tožilec oziroma sodnik ne bi mogla odrediti tajnih preiskovalnih ukrepov, zaradi česar je bil angažma avstrijskega tajnega delavca z vidika naše zakonodaje nezakonit in je predstavljal nedopusten poseg v pravico do zasebnosti prvoobsojenega A. D. Navajajo, da odredbi (državnega tožilca in preiskovalnega sodnika) temeljita samo na listini, ki so jo posredovali avstrijski varnostni organi (AVO), ki se nahaja na list. št. 651. spisa. Slovenska policija navedb te listine ni preverjala in je niti ni mogla preverjati. Tudi odredbodajalca nista mogla listine preizkusiti, saj listini ni bil priložen noben uradni zaznamek, nobeno poročilo o tajnem delovanju itd. Iz obeh spornih odredb izhaja, da so navedbe policije samo povzete, nikjer pa ni navedeno, na podlagi katerih listin so se preizkušale in preverjale ter morebiti izkazale za resnične. Preiskovalni sodnik in državni tožilec pri izdaji odredb z dne 18. in 19. 8. 2010 nista razpolagala s toliko in tako kvalitetnimi informacijami, da bi zadostile kriteriju utemeljenih razlogov za sum. Zagovornik obsojenega A. D. meni, da sodišči zmotno ugotavljata, da je avstrijski tajni delavec deloval v skladu z avstrijskim zakonom o kazenskem postopku (Strafprozessordnung – v nadaljevanju StPO). Zmotno je stališče sodišča, da je potrebno iskati podlago v določbi paragrafa 131. StPO, saj paragraf 91 in naslednji pojasnjujejo, v kakšnih primerih lahko pride do tajnega delovanja policije in tako zakon ne omogoča avstrijski policiji tajnega delovanja vsevprek in na podlagi nepreverjenih ter posrednih informacij. Sodišče ni razpolagalo z uradnim prevodom zakonov. Kakovost prevoda, s katerim je razpolagalo sodišče, je vprašljiva. Ocenjuje, da so izsledki in angažma avstrijskega tajnega delavca pridobljeni nezakonito in na podlagi kršitev avstrijske pozitivne zakonodaje, saj bi moral avstrijski policist pridobljeno, posredno in nepreverjeno informacijo ustrezno in kvalitativno preveriti z ustreznimi klasičnimi policijskimi metodami. Če pa mu to ne bi uspelo, je imel na voljo pravno podlago v pogodbi med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o policijskem sodelovanju, da bi za preverjanje informacij prosil slovensko policijo. Tudi zagovornik obsojenega A. D. meni, da državni tožilec in preiskovalni sodnik pri izdaji odredb (na list št. 666. in 667. kazenskega spisa) nista razpolagala z zadostno kakovostnimi informacijami, da bi bilo mogoče govoriti o tem, da so razlogi za sum obstajali. Do izdaje odredb je prišlo na podlagi nezakonitega delovanja tajnih avstrijskih delavcev.

12Zagovorniki obsojenega M. D. trdijo, da ni relevantno, po kateri zakonodaji je bil angažma tajnega delavca dopusten, saj je pomembno samo vprašanje, če je bil dopusten po naši zakonodaji in po njihovem mnenju je odgovor na to vprašanje nikalen. Ne strinjajo se z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, da ni šlo za poseg v zasebnost prvoobsojenega, ker ni šlo za snemanje s tehničnimi sredstvi. Slednje za poseg v pravico ni pomembno, saj se v zasebnost lahko poseže tudi tedaj, ko nekdo tretji vzpostavi stik z drugo osebo z namenom, da od nje izve njegove zasebne stvari oziroma, kaj iz njegove zasebne sfere, kar je avstrijski tajni delavec zapisal oziroma zabeležil v listini na list. št. 651 spisa in tako posegel v zasebnost obsojenca. Navajajo, da so bili ukrepi odrejeni nezakonito glede na časovno sosledje odrejanja, saj je državni tožilec 18. 8. 2009 dovolil tri ukrepe tajnega preiskovanja, katere ne navajajo (državni tožilec je odredil zoper A. D. ukrep tajnega delovanja po 155. a členu ZKP, ukrep tajnega opazovanja na podlagi prvega odstavka 149. a člena ZKP in ukrep navideznega odkupa na podlagi 155. člena ZKP). Sodišče pa je dne 19. 8. 2010 in ne 19. 7. 2010 kot navajajo vložniki, odredilo še en ukrep (nadzor komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenaša v elektronskem komunikacijskem omrežju na podlagi drugega odstavka 150. člena v zvezi s prvim, četrtim in petim odstavkom 152. člena ZKP). Listina AVO je prispela v Slovenijo dne 13. 8. 2012 in do izdaje odredb policija ni poskušala odkrivati kaznivega dejanja in zbirati informacij. Zagovorniki ocenjujejo, da to dokazuje, da so bili ukrepi s časovnega vidika in po številčnosti odrejeni na pamet, ne da bi odredbodajalca preverjala, kaj so policisti poskušali odkriti.

13Zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti ponavljajo navedbe in trditve, ki so jih predstavili v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje in do katerih sta se sodišči opredelili. Ne strinjajo se z ugotovitvama obeh sodišč, da je bil podan dokazni standard utemeljeni razlogi za sum pri odreditvi posebnih ukrepov, da je bilo delovanje avstrijskega tajnega delavca zakonito, ter ocenjujejo, da so dokazi, pridobljeni na podlagi izvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov, nezakoniti.

14V obravnavani zadevi je za presojo pridobljenih dokazov iz tujine oziroma podatkov, ki so podlaga za ukrepanje organov v naši državi, pomembno, da se je postopek začel neodvisno od sodelovanja naših organov oziroma naše države v Republiki Avstriji na podlagi zakonov te države. Iz ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da je avstrijski tajni delavec začel delovati na podlagi informacije preverjenega policijskega informatorja (stran 8 sodbe sodišča druge stopnje – informator enote za tajno delovanje), kar je navedeno v poročilu AVO. Delovanje se je začelo na podlagi informacije, da želi moški z imenom S. prodati na območju Republike Avstrije do 1 kg mamila kokain. Sodišči prve in druge stopnje sta preverili tudi, ali je bilo delovanje tajnega policijskega delavca v skladu z avstrijsko zakonodajo. Pri tem sta presojali ali je bilo ravnanje v skladu z določbami 131. člena StPO in drugega ter četrtega odstavka 54. člena Sicherheitpolizeigesetz (v nadaljevanju SPG). Sodišče druge stopnje je pridobilo uradna prevoda navedenih zakonov ter pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bilo delovanje avstrijskega tajnega delavca dovoljeno in v skladu z določbami 131. člena StPO in 54. člena SPG. Opozorilo je tudi na omejitve, ki izhajajo iz 54. člena SPG o nedopustnih posegih v zasebnost in tudi o sorazmernosti. Odgovorilo pa tudi na očitek, ki ga ponavlja zagovornik obsojenega A. D. v zahtevi, da zakonska ureditev v Avstriji, to je določbe 54. člena SPG, onemogočajo avstrijski policiji tajno delovanje vsevprek. Zato zagovornikove ponovne trditve, da je avstrijski tajni delavec ravnal v nasprotju z avstrijsko zakonodajo, ne vnašajo dvomov v zaključke v pravnomočni sodbi. S trditvami, ki so bile že presojene v postopku pred sodiščem druge stopnje, tako ne morejo uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi presodili, da so bile ugotovitve AVO, ki se niso nanašale le na posredovanje podatka informatorja, preverjene z drugimi podatki in dokazi, ki sta jih navedli na straneh 41. in 42. sodbe sodišča prve stopnje in 6. ter 7. sodbe sodišča druge stopnje. Presodili sta, da so bili podatki, ki so jih posredovali avstrijski varnostni organi, iz katerih je izhajalo, da A. D. ponuja v nakup mamilo kokain, takšni, da zadostujejo dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. V obravnavanem primeru ne gre za presojo, kar je tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje, o skladnosti avstrijske in slovenske zakonodaje in tudi ne za presojo skladnosti ravnanja avstrijskega policista s slovensko zakonodajo na področju Republike Avstrije (str. 43 sodbe sodišča prve stopnje), saj je bilo to ravnanje v skladu z avstrijskimi zakoni, kot sta to ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ob začetem postopku v Republiki Avstriji, neodvisno od sodelovanja naših organov oziroma naše države. Zato navedbe zagovornika obtoženega M. D., da ni bil dosežen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum in da je bilo ravnanje avstrijskega tajnega delavca, ki naj bi deloval le na podlagi nepreverjene informacije neimenovanega informatorja, v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 78/2008 in s slovensko sodno prakso niso relevantne.

15Neutemeljeno vložniki tako zatrjujejo, da sta odredbi državnega tožilca in preiskovalnega sodnika nezakoniti, ker sodišče in državni tožilec v trenutku izdaje odredb nista razpolagala z dovolj kvalitetnimi podatki, da bi bilo mogoče govoriti o tem, da so razlogi za sum obstajali. Poročilo AVO je bilo lahko vir informacij slovenskim organom in tudi državnemu tožilcu in preiskovalnemu sodniku za sklep, da je podan dovolj visok dokazni standard, to je utemeljen razlog za sum, da se konkretna oseba A. D. ukvarja s ponujanjem mamila kokain naprodaj. Preverjena je bila tudi telefonska številka, na kateri je komuniciral obsojenec in prav tako so bile preverjene registrske številke avtomobila. Ob dejstvu, da je bilo ugotovljeno, da je obsojenec ponujal mamilo naprodaj, sta tako preiskovalni sodnik in državni tožilec, kot pravilno ugotavljata že sodišči prve in druge stopnje, razpolagala z zadostnim številom kvalitetnih informacij za sklep, da dokazni standard, potreben za odreditev ukrepov obstaja. Vložniki zahtev se s takšnimi zaključki ne strinjajo, s čimer pa le drugače vrednotijo podatke, s katerimi sta razpolagala sodišče in tožilstvo ob izdaji odredb za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov. Ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak ostajajo na ravni zatrjevanja, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso pravilno ugotovljena in se ne strinjajo z zaključki v pravnomočni sodbi, da so dokazi zbrani na podlagi izdanih odredb, pridobljeni zakonito.

16Pravilna je tudi presoja obeh sodišč, da ravnanje tajnega policijskega delavca ni pomenilo nedopustnega posega v zasebnost obsojenega A. D. Sodišči sta ugotovili, da avstrijski tajni sodelavec pri svojem ravnanju na področju Republike Avstrije ni posegal v zasebnost obsojenca z uporabo tehničnih naprav za zvočno ali slikovno snemanje. Ni mogoče sprejeti teze zagovornikov, da je tajni policijski delavec, ko je vzpostavil stik z obsojencem, očitno posegel v njegovo zasebnost. Obsojeni A. D., kot je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, je na javnem kraju ponujal na prodaj mamilo kokain, zato njegova pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave, ki postavlja splošno pravilo, da ima vsak pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, ni bila z ničemer kršena. Da pa ni šlo za poseg v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost iz 37. člena Ustave, saj ni bilo odrejeno tajno snemanje pogovorov, je sodišče utemeljeno ugotovilo. Presoja sodišč, da je bilo ravnanje tajnega policijskega delavca v skladu z našimi ustavnimi standardi, je tudi pravilna in utemeljena.

17Na navedbe zagovornikov obsojenega M. D., da listine, ki so jih poslali avstrijski varnostni organi, niso bile podpisane in tudi na njih ni bilo žiga, zaradi česar naj ne bi bilo jasno, s kakšnim namenom in kdo ter kdaj je informacijo podal, je odgovorilo že sodišče druge stopnje pri presoji enakih navedb. Zagovorniki pa tudi ne pojasnijo, kako naj bi navedeno vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, tako da se teh navedb v zvezi s kršitvami zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče, ne da preizkusiti.

18Zagovorniki še zatrjujejo, da so bili ukrepi nezakoniti tudi zato, ker niso bili sorazmerni in iz časovnega vidika ter po številčnosti odrejeni na pamet. Na enake navedbe je že odgovorilo sodišče druge stopnje na strani 8 sodbe. Zagovorniki tako z navedbami, ki so bile že presojene, ne morejo omajati razlogov, s katerimi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili ukrepi zakoniti in odrejeni ne glede na njihovo številčnost sorazmerno in v skladu z zakonom.

19Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

20Zagovornik obsojenega A. D. še navaja, da izvedeni dokazni postopek zoper obsojenca ni pokazal, da je deloval v hudodelski združbi. Povezanosti med storilci ni bilo in ni obstajala strukturiranost značilna za združbo. Dokazni postopek je pokazal, da obsojenci niso delovali po vnaprej dogovorjenem načrtu. Obsodba za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 je materialnopravno zmotna. Zagovornik, kot je razumeti ta del zahteve, nakazuje kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Z navedbami pa ne uveljavlja citirane kršitve, ampak trdi, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

21Tudi z navedbami, da prav stiki med obsojencem in avstrijskim tajnim delavcem kažejo na nezakonitost izdanih odredb tožilstva in sodišča, saj je tajni avstrijski delavec obsojencu večkrat dajal manjše zneske, ker je bil v težki finančni situaciji ter da ni zanemarljivo, da je moral preživljati nezaposleno ženo in dva šoloobvezna otroka, kar ga je gotovo gnalo v nerazumna in protipravna ravnanja, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

22Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s posnetkom povzelo pogovor PIZZA-1, tarča 2697 z dne 16. 10. 2011 in zapisalo, da je iz tega pogovora razvidno, da je obsojenec že večkrat deloval kriminalno v smislu preprodaje drog. Obsojenec je povedal V. B., da D. B. ni dolžan in da mu je le ta samo enkrat dal 100,00 EUR, ko je za njega delal v kiosku na Železniški postaji v Ljubljani. Tako je interpretacija sodišča v nasprotju z objektivnim dokazom. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi tega pogovora ocenilo, da je obsojenec podoben posel izpeljal že sedem mesecev prej. Gre za zaključek sodišča. Sodišče ni v nasprotju z dokazom navedlo njegove vsebine in na tej podlagi napravilo dokaznega zaključka. Vložnik zahteve pa prezre, da je pritožbeno sodišče, ko je odgovarjalo na enake navedbe v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zapisalo, da je obsojenec v telefonski komunikaciji z B. povedal tudi, da je že pred dvema mesecema dvakrat ali trikrat izpeljal tovrstni posel, da je lahko poplačal dolgove (str. 13 sodbe sodišča druge stopnje).

23Zagovornik izpodbija tudi odločbo o izrečeni kazni. Navaja, da je obsojenec zaradi eksistenčne stiske pristal na kriminalno dejavnost, da ga je avstrijski tajni delavec vlekel v vrtinec kriminalnih dejanj, da je obsojenec priznal kontakte z avstrijskim tajnim delavcem, da je nekaznovan, kar vse prestavlja posebne olajševalne okoliščine, ki narekujejo izrek omiljene kazni, s čimer ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), ampak izraža nestrinjanje s presojo okoliščin o odmeri izrečene kazni.

24Ker kršitve zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zahtevi zagovornika obsojenega A. D. in obsojenega V. B. uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

25Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.