UPRS sodba I U 166/2013

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo istega organa št. 351-1764/2011-11 z dne 22. 2. 2012.

Iz obrazložitve izhaja, da je bila z omenjeno odločbo zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja. Odločba mu je bila vročena 28. 2. 2012, 2. 3. 2012 pa je upravnemu organu posredoval dopis, v katerem navaja podatke glede opornega zidu na južni strani, glede izhoda objekta na južni del dvorišča, medtem ko glede ostalih odstopanj od izdanega gradbenega dovoljenja z dne 18. 7. 2012, ki so konstruktivnega značaja, pojasnjuje, da bo zanje dostavil vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja. Upoštevaje slednje je upravni organ zavzel stališče, da besedilo dopisa ne kaže, da bi šlo za pritožbo, poleg tega pa za vlogo ni bila plačana upravna taksa za pritožbo, kljub temu da je bil tožnik v pravnem pouku o tem poučen. Zato je 15. 3. 2012 potrdil pravnomočnost zavrnilne odločbe. Tožnik je nato 30. 8. 2012 vložil dopis, poimenovan kot dopolnitev pritožbe, vložene 1. 3. 2012, in plačal upravno takso za pritožbo. Ker torej dopisa z dne 2. 3. 2012 ni bilo mogoče šteti za pritožbo, dopis z dne 30. 8. 2012 pa je bil vložen prepozno, je upravni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbo kot prepozno zavrgel.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je tožnikova navedba, da bo za ostala odstopanja dostavil vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, odpravila morebitne nejasnosti omenjene vloge. Prvostopenjski organ zato ni imel podlage, da bi ga pozival na izjasnitev, ali gre za pritožbo ali zgolj za obvestilo upravnemu organu. Ker je tožnik nato zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja, vendar pa zahtevi ni bilo ugodeno, je vložil vlogo z dne 30. 8. 2012 in jo, zavedajoč se, da je rok za vložitev pritožbe zamujen, naslovil kot „dopolnitev pritožbe“. Ker pa vloga z dne 1. 3. 2012 ni bila pritožba, pomeni, da vloga z dne 30. 8. 2012 ni bila vložena pravočasno.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil dopis, vložen v roku za vložitev pritožbe zoper zavrnilno odločbo za izdajo uporabnega dovoljenja, dejansko pritožba glede na navedbe o lokaciji opornega zidu in s tem v zvezi priloženega novega geodetskega načrta ter glede navedb o izhodu iz objekta na južnem delu dvorišča. To pomeni, da se tožnik ni strinjal z ugotovitvami iz izpodbijane odločbe, pri čemer je treba upoštevati, da gre za prava neuko stranko. Če upravni organ ni bil prepričan, ali gre za pritožbo, bi moral tožnika pozvati, naj se o tem izjasni. Da je šlo za pritožbo, pa je postalo popolnoma jasno z vložitvijo dopolnitve pritožbe z dne 30. 8. 2012. Ne strinja se niti s stališčem drugostopenjskega organa, da vloga z dne 1. 3. 2012 ni bila nejasna, saj tudi sam navaja, da je šlo dejansko za „nekoliko nejasno vlogo“. Ker prvostopenjski organ zadeve ni razčistil, ampak je štel, da tožnik v roku ni vložil pritožbe, je kršil načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP. ZUP tudi nikjer ne določa, da je treba vlogo, če ta ni naslovljena kot pritožba, zavreči, niti to, da jo je treba zavreči brez poziva za plačilo takse za pritožbo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna pravočasnost tožnikove vloge z dne 30. 8. 2012, ki jo je prvostopenjski organ obravnaval kot pritožbo, medtem ko tožnik meni, da je šlo zgolj za dopolnitev pravočasno vložene pritožbe z dne 1. 3. 2012, zato je organ ne bi smel zavreči.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila z odločbo z dne 22. 2. 2012, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, zavrnjena zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja za večstanovanjski objekt na tam navedenih zemljiščih v k.o. …. Iz obrazložitve izhaja, da izvedena gradnja odstopa od predvidene v gradbenem dovoljenju z dne 18. 7. 2000 glede opornega zidu na južni strani, ki da poteka tudi po zemljišču parc. št. 816/1 k.o. …, glede izvedenega opornega zidu na zahodni strani objekta, glede izvedenih štirih dodatnih nadkritih balkonov na južni strani objekta, povečanih okenskih odprtin in izvedbe vratnih odprtin v nadstropju ter mansardi na južni strani objekta, glede izvedenega izhoda iz objekta na južno stran dvorišča z nadstreškom, ki sega tudi na zemljišče parc. št. 816/1 k.o. …, ter glede izvedenega stopnišča, ki vodi iz kletnega prostora K3 v zgoraj ležeče priključno stanovanje. Ugotovljeno je bilo, da so vsi navedeni posegi konstruktivnega značaja, da navedena gradnja pomeni neskladno gradnjo in da so spremembe pri gradnji vplivale na spremembo lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki vplivajo na varnost objekta. Zato za izdajo uporabnega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Med strankama ni sporno, da je tožnik po prejemu omenjene odločbe v okviru roka za vložitev pritožbe upravnemu organu poslal dopis z dne 1. 3. 2012, ki ga je ta prejel 2. 3. 2012, poimenovan „Zadeva: odločba zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja, št. odločbe 351-1764/2011-11 z dne 22. 2. 2012, u.p.: MOP-UE0053-P2“. V njem navaja, da je iz geodetskega načrta, ki ga dostavlja v prilogi in ki je v drugačnem merilu, kot v postopku predloženi, razvidno, da oporni zid na južni strani ne poteka po parc. št. 816/1 k.o. …, nadalje, da je bil izhod iz objekta na južni del dvorišča predviden v načrtu arhitekture in da bo za ostala odstopanja izvedenega stanja glede na izdano gradbeno dovoljenje dostavil vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja.

Na podlagi navedenega se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je pojasnjeno, da vsebina omenjenega dopisa ni dajala podlage za sklepanje, da je to pritožba, oz. ni zbujala dvoma, za kakšno vlogo sploh gre, in da je zato tudi vloga z dne 30. 8. 2012, ki je bila vložena po poteku pritožbenega roka, prepozna. Sodišče se pri tem strinja zlasti z razlogi drugostopenjske odločbe, v kateri pritožbeni organ opozarja na sicer nekoliko nejasno naslovljeno vlogo (in ne na nekoliko nejasno vlogo, kot to napačno navaja tožnik), ki pa je ob upoštevanju njene vsebine – zadnjega stavka, na kar se sklicuje tudi prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu –, odpravljena. Ker torej organ ni štel, da je šlo za nejasno vlogo, je pravilno tudi nadaljnje stališče, da v tem primeru ni bilo podlage za pozivanje na odpravo pomanjkljivosti v smislu 67. člena ZUP.

V zvezi z navedenim sodišče še dodaja, da niti naslov niti nesporna vsebina dopisa z dne 1. 3. 2012 ne kažeta, da bi tožnik pisanje vložil kot pravno sredstvo, torej ker se ne bi strinjal z zavrnitvijo izdaje uporabnega dovoljenja, saj izrecno navaja, da bo za vsa odstopanja razen dveh, za katera meni, da ju ni, vložil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Zato tudi sodišče meni, da navedenega dopisa ni mogoče obravnavati drugače kot pojasnila oz. obvestila upravnemu organu o nadaljnjem tožnikovem ravnanju glede nesporno ugotovljenih neskladnosti, ki so bile razlog za negativno odločbo, ne pa kot pritožbo, s katero bi si prizadeval za drugačno odločitev. V primeru spremenjenega ali novega gradbenega dovoljenja bi moral namreč tožnik vložiti novo zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Ker je bil tožnik na možnost vložitve pritožbe izrecno opozorjen v pravnem pouku zavrnilne odločbe, se sodišče ne strinja niti s stališčem, da naj bi organ v obravnavanem primeru ravnal v nasprotju z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP.

Na omenjeno presojo ne more vplivati dejstvo, da naj bi šlo za prava neuko stranko, še zlasti ne, ker je tožnik 30. 8. 2012, prav tako brez pooblaščenca, vložil tudi „dopolnitev pritožbe“, iz katere pa povsem jasno izhaja nestrinjanje z izdano odločbo ne le zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak med drugim tudi zaradi pomanjkljive obrazložitve o tem, kako izvedene spremembe med gradnjo vplivajo na lokacijske in druge pogoje ipd. Ker ob tem ni sporno, da tožnik ni pridobil spremenjenega gradbenega dovoljenja, saj je bil postopek s sklepom z dne 29. 8. 2012 ustavljen zaradi umika zahtevka, je razumno tudi stališče pritožbenega organa, da predstavlja nato vložena „dopolnitev pritožbe“ z dne 30. 8. 2012, v kateri je prejšnja tožnikova vloga za nazaj predstavljena kot pritožba zoper zavrnilno odločbo o uporabnem dovoljenju, poskus obida zakona. Tožnik tega stališča v tožbi ne problematizira.

Upravni organ je iz navedenih razlogov ravnal pravilno, ko prve tožnikove vloge ni štel za pritožbo in je posledično pravočasnost vloge z dne 30. 8. 2012 presojal z vidika teka pritožbenega roka. Ker med strankama ni sporno, da je bila navedena vloga vložena po poteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe zoper odločbo z dne 22. 2. 2012, je upravni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pravilno izdal izpodbijani sklep o zavrženju. Ne glede na navedeno sodišče še dodaja, da bi bila vloga z dne 30. 8. 2012 prepozna tudi v primeru, če bi tožnik z njo dopolnjeval sicer pravočasno vloženo pritožbo, bi pa te dopolnitve pomenile širitev pritožbenih razlogov oziroma bi tožnik z njimi uveljavljal tudi tiste, ki jih v pritožbi ni navedel. Dopolnjevanje pravnega sredstva po poteku roka za njegovo vložitev namreč ni dopustno, kolikor ne gre zgolj za podrobnejše pojasnjevanje v pravočasno vloženi pritožbi navedenih dejstev.

Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).