89. člen ZGO-1-UPB1

Ker je pričakovanje kupca, da bo hiša imela uporabno dovoljenje, utemeljeno pričakovanje, se tudi kupcu nalaga, da ob sklenitvi pogodbe oziroma v razumnem času po sklenitvi pogodbe (slednje le v primeru, če za to obstajajo utemeljeni razlogi), zahteva od prodajalca, da pridobi uporabno dovoljenje oziroma krije stroške pridobitve takega dovoljenja. Nobenega utemeljenega razloga ni, da je tožnik šele po desetih letih zahteval od tožnikov, da pridobita uporabno dovoljenje oziroma plačata strošek pridobitve tega mnenja. Nenazadnje je tožnik nepremičnino kupil od tožencev za 180.000,00 EUR, prodal jo je za 320.000,00 EUR, ni pa izkazano, da bi okoliščina, da je moral naknadno pridobiti uporabno dovoljenje, vplivala na višino kupnine. Z odločitvijo ni bilo poseženo v konkretno upravičenje tožnika, določeno je bilo le do kod sega svoboda njegovega ravnanja v zvezi z upravičenjem zahtevati od tožencev kot prodajalcev, da pridobita in mu izročita uporabno dovoljenje oziroma krijeta stroške pridobitve takega mnenja. Tožniku ni bilo odvzeto upravičenje, ki mu pripada na podlagi splošnih in abstraktnih pravnih pravil - vrednotenje in tehtanje izvrševanja pravice tožnika kot celote v l

Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku. Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj. Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in

Toženec, ki se je v skladu z zakonskimi določbami na podlagi pogodbe zavezal, da bo za objekt pridobil uporabno dovoljenje, se neutemeljeno sklicuje na nemožnost izpolnitve. Ker je njegovo pogodbeno zavezo treba razumeti kot zavezo, da sproži postopek za izdajo uporabnega dovoljenja oziroma pridobi uporabno dovoljenje v imenu in za račun tožnikov kot novih lastnikov, ni ovire za izpolnitev dogovorjene obveznosti.

Za presojo protipravnosti ravnanja upravnega organa je bistvena ugotovitev pravnomočne sodbe, da je investitor objekta izjavo le podpisal, ker je kot investitor objekta moral sodelovati do konca upravnega postopka, ugotovljenih pomanjkljivosti na tehničnem pregledu pa ni odpravil. Uradna oseba upravnega organa, ki je vodila postopek izdaje uporabnega dovoljenja, se s tako vsebinsko prazno izjavo ne bi smela zadovoljiti, najmanj kar bi se od nje pričakovalo je, da bi ugotovila, katere pomanjkljivosti so bile odpravljene, kdaj in na kakšen način.

Toženkino ravnanje je bilo protipravno, ker je ob plačilih glavnemu izvajalcu (in prevzemniku njegove terjatve), že razpolagala z zahtevkom tožnice za neposredno plačilo računa, za plačilo katerega so bili izpolnjeni pogoji 631. člena OZ.

Lokal vsaj glede gradbenih del za izvedbo okenskih odprtin ni v skladu s predloženimi listinami, zato je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da gre za neskladno gradnjo, zaradi neizkazane zakonitosti obstoječe gradnje pa ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja.

Sodišče se sicer strinja z razlogi upravnega organa druge stopnje, s katerimi utemeljuje, zakaj gre pri predmetni dozidavi objekta za novo stavbo. Nima pa izpodbijana odločba razlogov, ali ne bi zahteva po izvedbi gradnje v skladu z določbami pravilnika pripeljala do tega, da bi se od tožnika zahtevalo nekaj, kar gradbeno dovoljenje ne določa oziroma je celo v izrecnem nasprotju z njim, kar ves čas postopka zatrjuje tožnik.

Sodišče se strinja s stališčem pritožbenega organa, da poziv upravnega organa prve stopnje, naj tožnica predloži izjavo o odpravi pomanjkljivosti iz odločbe z dne 28. 2. 1985, ki se nanašajo na tisti del programa, ki je bil dejansko spremenjen, ni imel smisla. Moral pa bi se opredeliti do tega, ali omenjena sprememba vpliva na presojo skladnosti z izdanim gradbenim dovoljenjem, in to na podlagi ponovnega tehničnega pregleda. Prvostopenjski upravni organ sicer navaja, da sprememba tehnologije posega v pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje za že zgrajeni objekt za izdelavo letev in izolacijskih stekel, ne pove pa, v katerem delu oz. kateri pogoji izdanega gradbenega dovoljenja se ukvarjajo s tehnologijo proizvodnje in na kakšen način. Zato ni mogoč niti preizkus, ali gre dejansko za tako spremembo, ki bi zaradi narave stvari morala biti preizkušena v postopku za izdajo novega gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil objekt, v katerem se nahaja tožnikov poslovni prostor, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 15. 1. 1997 in dopolnilnega gradbenega dovoljenja z dne 8. 4. 1999, in da je bilo za objekt, zgrajen na njuni podlagi, izdano uporabno dovoljenje z dne 15. 10. 2004. To pomeni, da tožnik s sklicevanjem na omenjeni gradbeni dovoljenji ni mogel zahtevati izdaje novega uporabnega dovoljenja, ampak bi moral zaradi gradbenih del, zaradi katerih je menil, da potrebuje novo uporabno dovoljenje, pred tem pridobiti gradbeno dovoljenje. Kot ugotavlja prvostopenjski organ, tožnik pa tega ne izpodbija, tega dovoljenja ni pridobil.

Tožbene navedbe, da je treba nepodpisano odločbo šteti za neobstoječo, ki se naslanjajo na starejšo sodno prakso in del teorije se nanašajo izključno na podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala oziroma je pooblaščena za odločanje. Pravni interes stranke v postopku, ki se je začel na njeno zahtevo, je opredeljen z vsebino njenega zahtevka. Obstoj zahteve je pogoj za začetek in vodenje postopka, stranka pa lahko na obseg pravnega interesa, ki ga uveljavlja v upravnem postopku, vpliva s spremembo zahtevka ali z umikom zahteve. Če stranka svoje zahteve ni umaknila, pa je njen pravni interes opredeljen z zahtevo za izdajo ugodilne odločbe, zato za pritožbo zoper tako odločbo nima pravnega interesa.

Sanacije stanovanja po požaru ni mogoče obravnavati kot gradnjo iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ampak kot poseg, ki ga urejajo določbe o vzdrževanju objekta (če gre le za obnovo pogorelega stanovanja v smislu točke 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oziroma o rekonstrukciji objekta (če obnova presega okvire iz citirane točke). Za rekonstrukcijo mansardnega stanovanja mora revidentka pridobiti gradbeno dovoljenje, ki bo potem podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Uporabno dovoljenje je odločba, s katero upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta. Eden izmed pogojev za pridobitev uporabnega dovoljenja je ugotovitev, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem. Če investitor ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravi, pa ne gre za nepopolno vlogo, temveč za neizpolnjevanje pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja.

Niti naslov niti nesporna vsebina dopisa z dne 1. 3. 2012 ne kažeta, da bi tožnik pisanje vložil kot pravno sredstvo, torej ker se ne bi strinjal z zavrnitvijo izdaje uporabnega dovoljenja, saj izrecno navaja, da bo za vsa odstopanja razen dveh, za katera meni, da ju ni, vložil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Zato tudi sodišče meni, da navedenega dopisa ni mogoče obravnavati drugače kot pojasnila oz. obvestila upravnemu organu o nadaljnjem tožnikovem ravnanju glede nesporno ugotovljenih neskladnosti, ki so bile razlog za negativno odločbo, ne pa kot pritožbo, s katero bi si prizadeval za drugačno odločitev. Sodišče še dodaja, da bi bila vloga z dne 30. 8. 2012 prepozna tudi v primeru, če bi tožnik z njo dopolnjeval sicer pravočasno vloženo pritožbo, bi pa te dopolnitve pomenile širitev pritožbenih razlogov oziroma bi tožnik z njimi uveljavljal tudi tiste, ki jih v pritožbi ni navedel.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu. Spor o zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentova zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja, ni spor o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena. Ker vprašanje izvršljivosti gradnje objekta, kot je opredeljeno v izreku gradbenega dovoljenja, na kar s postavljenim pravnim vprašanjem in njegovo utemeljitvijo meri revident, ni predmet presoje v postopku odločanja o izdaji uporabnega dovoljenja, vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker se posledice, ki jih navaja revident, nanašajo na posledice, ki bi mu lahko nastale zaradi drugih (inšpekcijskih) postopkov, ki pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

V obravnavanem primeru gre za neskladno gradnjo in spremembe, ki so nastale med njo, so vplivale na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev. Sama notranja razporeditev prostorov res še ne pomeni spremembe pogojev gradbenega dovoljenja, vendar v primeru, če drugačna razporeditev prostorov pomeni spremembo zmogljivosti objekta (večje število enot), ima to za posledico neskladnost z izdanim gradbenim dovoljenjem.

V predmetni zadevi ni sporno, da so bila strojno inštalacijska dela izvedena po dveh izvajalcih (pogodba s prvim je bila enostransko prekinjena s strani tožeče stranke) in da so bila dokazila o zanesljivosti objekta predložena samo s strani enega izvajalca. To pa po presoji sodišča ne zadošča za izpolnitev pogojev iz 89. člena ZGO-1, ki v 3. točki petega odstavka določa obveznost predložitve dokazil o zanesljivosti objekta.

Tožnica je bila v skladu s četrtim odstavkom 45. člena in drugim odstavkom 88. člena ZGO-1 pri izvajanju gradnje objekta dolžna nadzorovati, ali se gradnja objekta izvaja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ker je s podpisom spornih izjav o skladnosti potrdila, da je gradnjo nadzorovala in se je ta izvajala v skladu s projektno dokumentacijo in izdanim gradbenim dovoljenjem, v inšpekcijskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da ni tako, kar pomeni, da je tožnica prekršila navedene določbe ZGO-1, sodišče ne dvomi v vzročno zvezo med tožničinim ravnanjem in ugotovljeno nelegalnostjo gradnje.

V izreku enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 4. 12. 1998 je jasno določeno, da je to dovoljenje izdano za gradnjo enostanovanjskega objekta s prometno in komunalno ureditvijo. Med strankama pa ni sporno, da je objekt zgrajen v dimenzijah stanovanjsko-poslovnega objekta, in ne le v dimenzijah enostanovanjskega objekta, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem, zato pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja niso izpolnjeni.

Okoliščina, da je bazna postaja postavljena brez gradbenega dovoljenja in to na mestu, kjer občinski prostorski akti tega ne dovoljujejo, ne more biti podlaga za tožnikovo udeležbo v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja, saj je ukrepanje zaradi gradnje brez gradbenega dovoljenja predmet inšpekcijskega postopka zaradi nelegalne gradnje.

Vrhovno sodišče je o tem, ali je po pravnomočni razveljavitvi gradbenega dovoljenja (še) mogoča izdaja uporabnega dovoljenja, že zavzelo stališče v sklepu I Up 419/2009 z dne 8. 12. 2010. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je obstoj gradbenega dovoljenja ključna predpostavka za izdajo uporabnega dovoljenja in da uporabno dovoljenje brez gradbenega dovoljenja niti ne more biti izdano niti ne more obsta(ja)ti; pri tem se je sklicevalo na 89. člen ZGO-1.