UPRS Sodba in sklep U 117/2003

1. Tožba se zavrne.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Inšpektorat RS za šolstvo in šport je z odločbo št. 6463-67/98 z dne 19. 2. 1999 razveljavil oceno splošnega uspeha za sedmi razred v šolskem letu 1997/98 za učenca Osnovne šole B. A.A. in Osnovni šoli B. naložil, da mora v določenem roku ponovno oceniti splošni uspeh za omenjenega učenca in da je o izvršitvi ukrepa Osnovna šola B. dolžna obvestiti prvostopenjski organ.

Tožnica je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 19. 2. 1999 poleg pritožbe v upravnem postopku vložila tudi tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče v zadevi U ... zavrglo s sklepom z dne 4. 9. 2002, ker se v upravnem sporu lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti, zoper katere ni možno vložiti pritožbe v upravnem postopku.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 2. 1999 je tožnica navedla, da zahteva razveljavitev 3 ocen, četudi ve, da je Osnova šola B. popravila oceno splošnega uspeha iz prav dobro na odlično in sicer zato, ker kriteriji za ocenjevanje niso bili zapisani in ker organ ni odločal o kršitvah človekovih pravic.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 2. 1999 kot neutemeljeno z odločbo št. ... z dne 11. 6. 1999 in sicer z obrazložitvijo, da je po ustreznem postopku OŠ B. spremenila oceno splošnega uspeha in je zato pritožba postala brezpredmetna in ker navedb tožnice glede ocene treh predmetov, postavljene na mnenje inšpektorata, ni mogoče obravnavati kot pritožbo. Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 25. 11. 2002 pa je tožena stranka na podlagi 25. člena Zakona o upravi, 14. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev in v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča v zadevi U ... z dne 4. 9. 2002 zavrgla pritožbo tožnice zoper odločbo Inšpektorata RS za šolstvo in šport št. ... z dne 19. 2. 1999.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se je tožnica pritožila zoper omenjeno odločbo z dne 19. 2. 1999 in je tožena stranka o pritožbi odločila z odločbo št. ... z dne 11. 6. 1999 tako, da je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Upravno sodišče pa je odločbo št. ... z dne 11. 6. 1999 v upravnem sporu odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, kar pomeni, da tožena stranka o pritožbi tožnice odloča ponovno.

Tožena stranka se sklicuje na določilo 20. in 21. člena Zakon o šolski inšpekciji (ZSolI) in je pritožbo zavrgla, ker jo ni vložila upravičena oseba, saj tožnica nima pravice zahtevati uvedbe inšpekcijskega postopka.

V tožbi tožnica pravi, da je tožena stranka na podlagi pravnomočne odločbe Upravnega sodišča v zadevi U ... z dne 4. 9. 2002 ponovno sklepala o pravici do pritožbe in posledično do tožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 2. 1999. Pravi, da je vložila pobudo za spremembo ZSolI. Opozarja na kršitve človekovih pravic (23. in 25. člen Ustave, 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravic in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) v šolskem sistemu Republike Slovenije. Pravi, da je treba ob neusklajenosti domače zakonodaje z mednarodnim pravom neposredno uporabljati mednarodne pogodbe. Meni, da je izključitev pritožnika iz postopka, ki ga je on sprožil, nezakonita in pomeni kršitev človekovih pravic. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, izpelje postopek za zaščito človekovih pravic, razpiše obravnavo in pozove predlagane priče na zaslišanje glede kriterijev za ocenjevanje in glede kršitev človekovih pravic, o katerih se inšpektorat ni izrekel. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks in da sodišče odloči o primerni odškodnini na podlagi določila 26. člena Ustave.

Tožnica je s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 19. 2. 2003 (U ...), pritožbo zoper ta sklep pa je kot neutemeljeno zavrnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up ... z dne 20. 3. 2003, ker začasne ustavitve zakona ni mogoče zahtevati z začasno odredbo po Zakonu o upravnem sporu (ZUS).

V dopolnitvi tožbe z dne 13. 2. 2003 tožnica opozarja, da se je srž tožbe oziroma njena vsebina v postopku izgubila, saj noben organ še ni odločal o jedru tožbe, to je o kršitvah otrokovih pravic do pritožbe in sodne obravnave. Od sodišča pričakuje zadoščenje za preganjanje in grobe kršitve njegovih otrokovih pravic v osnovni šoli na podlagi 26. člena Ustave. Jasno je, da njegove tožbe in pritožbe zoper ocene 7. razreda danes nimajo nobenega smisla in da tudi ob vložitvi niso bile srž zadeve. Zato vztraja, da se obravnavajo kršitve njegovih pravic iz prvotne tožbe s prilogami. Sodišče sprašuje, ali je v tej tožbi treba ponovno navesti vsebino tožbe, ki je bila dana v ponovno obravnavo, saj gre za en in isti predmet. Prosi za pojasnilo in za morebitno odreditev roka za dopolnitev tožbe.

Sodišče je na podlagi dopolnitve tožbe z dne 13. 2. 2003 tožeči stranki poslalo poziv, da zaradi potreb razumljivosti in določnosti tožbe v smislu določila 29. člena ZUS odpravi pomanjkljivosti v tožbi in sicer naj točno navede, kdo naj bi kršil človekove pravice A.A., s katerim konkretnim dejanjem ali aktom je bilo poseženo v človekove pravice, varstvo katerih pravic uveljavlja v upravnem sporu in kaj tožeča stranka zahteva od sodišča, da odloči v zvezi z odpravo kršitev človekovih pravic.

Tožeča stranka je tožbo dopolnila z vlogo z dne 16. 7. 2004 in v njej med drugim navedla, da je po mnenju tožeče stranke A.A. kršena pravica do pritožbe (25. člen Ustave), ker mu je tožena stranka (Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS) z izpodbijanim aktom št. 712-29/2002 z dne 25. 11. 2002 zavrgla pravico do pritožbe in tožbe zoper sklep inšpektorata, kamor se je A.A. pritožil zaradi varstva človekovih pravic, ki naj bi mu jih kršila Osnovna šola B. Poleg pravice iz 23. in 25. člena Ustave naj bi bilo kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom oziroma nediskriminacije po 14. členu Ustave in 14. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/1994, MP-Uradni list RS, št. 33/94). Z izključitvijo tožnika iz inšpekcijskega postopka naj bi bile kršene tudi določbe 8. člena Ustave in 22. člena Ustave. Temu tožeča stranka dodaja tudi pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen MKVČP). Zahteva, da sodišče prekine navedene kršitve pravic s tem, da napadeni sklep, ki onemogoča pritožbo in sodno zaščito, razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče tudi opozarja, da se ni izreklo o njegovem predlogu za javen postopek z razpravami.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča je dopolnitev tožbe z dne 13. 2. 2003 kazala na to, da je tožeča stranka spremenila tožbo v tem smislu, da je tožila zaradi neenakega obravnavanja A.A. v izobraževalnem in ocenjevalnem procesu v osnovni šoli v šolskem letu 1997/98 in zaradi "izključitve pritožnika iz postopka" na podlagi prvostopenjskega upravnega akta šolskega inšpektorja z dne 19. 2. 1999, kar naj bi po mnenju tožnice pomenilo kršitev ustavnih pravic oziroma pravic iz mednarodnih pogodb do pritožbe (25. člen Ustave, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), sodne obravnave (23. člen Ustave) in zaradi pravice po 26. členu Ustave, in da ne toži več zaradi ocenjevanja A.A. v 7. razredu osnovne šole. Sodišče je zaradi popolne razjasnitve vsebine tožbe in tožbenega predloga pozvalo tožnico, da odpravi pomanjkljivosti tožbe v smislu določila 29. člena ZUS. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 16. 7. 2004 med drugim navedla, da "naj sodišče prebere do sedaj vložene tožbe, pritožbe in številne od sodišča zahtevane dopolnitve in naj preneha kršiti pravico tožnika do obravnave v razumnem roku." Tožeča stranka ne more pravilno odpraviti pomanjkljivosti v tožbi s tem, da sodišče napoti, naj si prebere listine iz drugih upravnih sporov, kajti sodišče stranko ni pozvalo naj pojasni dejstva, katerih resničnost oziroma dokazovanje se izvaja na podlagi vpogleda v listine zato, da bi sodišče presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, ampak gre za dejstva, ki predstavljajo sam tožbeni zahtevek in jih mora vsebovati tožba v upravnem sporu, da je sposobna za obravnavanje (2. in 3. odstavek 28. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). S pozivom naj sodišče preneha kršiti pravico tožnika do obravnave v razumnem roku pa tožeča stranka tudi ni dopolnila oziroma odpravila pomanjkljivosti tožbe, tako kot je to zahtevalo sodišče. Sodišče tudi ne more šteti stališča tožeče stranke, da je sodišče krivo za netransparentnost tožbe, za pravilno dopolnitev tožbe. Enako velja za tožničino opozorilo sodišču, da je sodišče s pozivom za dopolnitev tožbe, kar je sicer tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 13. 2. 2003 sama navedla kot možnost, zlorabilo pravo z namenom zavreči tožnikovo tožbo. V preostalem delu vloge z dne 16. 7. 2004 pa je tožeča stranka dopolnila tožbo v skladu z pozivom sodišča, tako da je sodišče lahko po vsebini vzelo tožbo v obravnavanje in bo v nadaljevanju obrazložitve argumente za zavrnitev tožbe navedlo po vrsti za vsako zatrjevano kršitev pravice posebej. Glede kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave tožeča stranka po mnenju sodišča nima prav. Po ZSolI (Uradni list RS, št. 29/96) prizadeti učenec v inšpekcijskem postopku ni stranka v smislu upravnega postopka. Šolska inšpekcija sicer v okviru svojih pristojnosti tudi lahko skrbi za zaščito pravic učencev (1. člen ZSolI) in uresničevanje pravic učencev (2. alineja 1. odstavka 12. člena ZSolI), kamor spadajo tudi vse univerzalne iztožljive človekove pravice, in ima v zvezi z zaščito pravic otrok možnost sprejeti več ukrepov, na primer tudi suspenz (16. člen ZSolI) ali začasno prepoved opravljanja dejavnosti (18. člen ZSolI).Vendar pa je zakonodajalec procesno vlogo udeleženca v izobraževalnem procesu omejil na to, da ima možnost vložiti pobudo za izredni nadzor (3. odstavek 11. člena ZSolI). Inšpektor je dolžan pobudnika obvestiti o dejanjih, ki jih je opravil v zvezi s pobudo in o izvršenih ukrepih, če pobudnik to zahteva. Da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno interpretirala ZSolI, nedvomno kaže tudi določilo 20. člena ZSolI, ki ne predvideva, da se odločba šolskega inšpektorja vroči tudi pobudniku izrednega nadzora; to pa tudi pomeni, da pobudnik nima možnosti pritožbe zoper odločbo šolskega inšpektorja (21. člen ZSolI). Ker je ZSolI tako po jezikovni in sistematični metodi glede obravnavanega vprašanja jasen, je naslednje pravno relevantno vprašanje, ali je po mnenju sodišča opisana ureditev procesnih pravic pobudnika pri izrednem nadzoru v ZSolI skladna z Ustavo, to je z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave). Sodišče meni, da takšna ureditev v ZSolI ni v nasprotju z določilom 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave), razen kolikor v konkretnem primeru inšpektorat ne bi z upravno odločbo odločil o pravici ali pravni koristi udeleženca izobraževanja, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Odločitev prvostopenjskega upravnega organa v odločbi z dne 19. 2. 1999, da se ocena splošnega uspeha za sedmi razred razveljavi, kar je A.A. tudi zahteval v pobudi, ne pomeni odločitve o iztožljivi pravici, dolžnosti ali pravni koristi; odločitev v drugi točki izreka, da je potrebno ponovno oceniti splošni uspeh pa je nujna posledica odločitve iz prve točke izreka in jo je A.A. tudi sam zahteval, zato tudi ne gre za odločanje o iztožljivi pravici, dolžnosti ali pravni koristi iz 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave). Enako velja tudi za tretjo točko izreka prvostopenjske odločbe, ki zadeva razmerje med osnovno šolo in inšpektoratom. Zaradi tega sodišče ni mnenja, da je ZSolI za obravnavani primer v nasprotju z Ustavo in postopka ni prekinilo v skladu z določilom 156. člena Ustave.

Glede na vsebino dopolnjenega tožbenega zahtevka je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe naslednje vprašanje, ali je prvostopenjski upravni organ z določbo z dne 19. 2. 1999 s tem, ko ni odločal o kršitvah ustavnih pravic AA v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja, kršil določilo 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave). Inšpekcijski organ o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v zvezi z učnim procesom in postopki ocenjevanja ni odločal v smislu določila 25. člena Ustave zaradi tega, ker ni imel zakonske obveznosti odločanja bodisi za ugoditev, vsebinsko zavrnitev ali zavrženje ugovora glede varstva človekovih pravic. V konkretnem primeru torej ni mogoče uporabiti določila 25. člena Ustave (ali 22. člena Ustave) oziroma v to pravico sploh ni bilo poseženo z upravnim aktom z dne 19. 2. 1999 in s tem tudi ne z izpodbijano odločbo. Če je bil torej A.A. v učnem procesu in postopku ocenjevanja v šolskem letu 1997/98 diskriminiran v smislu določila 14. člena Ustave, potem ima stranka možnost za varstvo te pravice neposredno pred sodiščem splošne pristojnosti. Kajti univerzalne iztožljive ustavne pravice se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (1. odstavek 15. člena Ustave), zaščito zoper kršitve pa zagotavljajo sodišča (4. odstavek 15. člena Ustave). Ker za sodno varstvo pravic v upravnem sporu velja klavzula subsidiarnosti, se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (157. člen Ustave in 3. odstavek 1. člena ZUS); v konkretnem primeru, ki se nanaša na okoliščine diskriminacije v smislu 14. člena Ustave ali procesnega vidika diskriminacije v smislu 22. člena Ustave iz obdobja šolskega leta 1997/98, pa je bilo zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Z vidika varstva človekovih pravic bi sicer bilo bolje, če bi se inšpekcijski organ v odločbi, izdani na pobudo udeleženca izobraževanja, v obrazložitvi izrekel tudi o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic oziroma da bi po potrebi v izreku odločil, kar je smiselno in potrebno za varstvo človekovih pravic v konkretnem spornem primeru. Vendar pa neobravnavanje tega dela pobude s strani prvostopenjskega organa, v povezavi z dejstvom, da zakonodajalec ni predvidel pravnega sredstva udeleženca izobraževanja zoper odločbo šolskega inšpektorja v postopku izrednega nadzora, pomeni, da odločitev tožene stranke ni nezakonita, čeprav ni vsebovala zgoraj opisane utemeljitve v zvezi z varstvom pravic za zavrženje pritožbe. Vendar tudi v primeru, če bi tožena stranka vključila to v obrazložitev izpodbijane odločbe, to ne bi moglo vplivati na presojo njene zakonitosti in pravilnosti v upravnem sporu (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).

Tožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na uveljavljanje kršitve pravice iz 14. člena MKVČP. To določilo se namreč ne uporablja samostojno, ampak vedno samo v povezavi s katero izmed civilnih pravic iz MKVČP. Tožeča stranka pa ne navaja, da bi ji bila kršena katera civilna pravica iz MKVČP. Tožeča stranka se sklicuje tudi na mednarodno pravo v povezavi z določilom 8. člena Ustave. Vendar tožeča stranka ne konkretizira za kršitev katere iztožljive pravice iz mednarodne konvencije gre oziroma kršitev določene iztožljive pravice iz mednarodne pogodbe očitno ne izhaja iz podatkov v spisu. Zato je sodišče tudi ta tožbeni argument štelo za neutemeljen. O kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku v postopku pred Upravnim sodiščem ne odloča Upravno sodišče, zato je tudi ta del tožbenega zahtevka neutemeljen. Tožeča stranka je imela dostop do sodne obravnave (23. člen Ustave) na podlagi tožbe zoper izpodbijano odločbo, zato sodišče tudi v tem delu ne vidi utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je sicer v tožbi predlagala razpis glavne obravnave in zaslišanje prič glede kriterijev za ocenjevanje in kršitev pravic, v dopolnitvi tožbe z dne 16. 7. 2004 pa pravi, da se sodišče ni izreklo o predlogu za javen postopek z razpravami.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za razpis glavne obravnave in zaslišanje prič iz naslednjih razlogov: Javnost sojenja je splošno načelo demokratičnega sojenja in tudi procesna pravica strank (23. člen Ustave in 6. člen MKVČ, 2. odstavek 50. člena ZUS), vendar pa to ni absolutno načelo in absolutna pravica. Ker po presoji sodišča spor, tako kot ga argumentira tožeča stranka, ne odpira pomembnih vprašanj javnega pomena, ki bi zahtevale javno zaslišanje strank (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Zumbotel v. Avstrija z dne 21. 9. 1993), ker zavrnitev predloga za zaslišanje na javni glavni obravnavi ne pomeni, da zaradi tega tožeča stranka ni mogla učinkovito zavarovati svojih pravic in pravnih interesov, saj je imela možnost odgovoriti na vse navedbe tožene stranke in je bil kontradiktoren postopek zagotovljen in je sodišče presojalo tako materialno-pravna vprašanja kot tudi pravilnost ter celovitost ugotovljenih dejstev (sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Potocka in drugi v. Poljska z dne 4. 10. 2001, Kaplan v. Združeno kraljestvo št. 7598/76, Bryan v. Združeno kraljestvo z dne 22. 11. 1995), ker mora sodišče pri odločanju o tem, ali bo razpisalo glavno obravnavo ali ne upoštevati tudi, ali bi razpis glavne obravnave po nepotrebnem podaljšal postopek sojenja in tako vplival na uresničevanje pravice do sojenja v razumnem roku tudi v drugih primerih upravnih sporov (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Schuler-Zgraggen v. Švica z dne 24. 6. 1993) in ker zaslišanje strank ali prič ne bi moglo vplivati na odločitev glede na to, da dejstva v predmetnem sporu niso sporna, ampak gre samo za procesna in materialno-pravna vprašanja, zato razpis glavne obravnave ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 70. člena ZUS), je sodišče štelo, da so to utemeljeni razlogi, zaradi katerih sodišče ni zaslišalo stranke na glavni obravnavi. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Fischer v. Avstrija z dne 26. 4. 1995) zaradi posebnih okoliščin, ki jih je Upravno sodišče v konkretnem primeru zgoraj navedlo, sodišču ni treba zaslišati stranke, če za to govorijo posebne okoliščine. Citirane standarde pa je mogoče prenesti tudi na uporabo določila 23. člena Ustave glede na to, da se Ustavno sodišče RS pri uporabi določila 23. člena Ustave redno sklicuje na standarde iz določila 6. člena MKVČP. Načelo in pravica do javnega sojenja pa sta v konkretnem primeru po mnenju sodišča v zadostni meri izpolnjena z dejstvom, da je bila na oglasni deski sodišča objavljena napoved seje senata v predmetni zadevi in da je bila opravljena javna razglasitev sodbe neposredno po seji senata.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena ZUS.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) s sklepom ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da mu plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, glede na to, da je bil ob vložitvi tožbe mladoleten.