VSL sklep Cst 72/2013

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog stečajnega upravitelja za izdajo soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka, navedenih v predlogu z dne 23. 1. 2013 (red. št. 2795).

2Iz izpodbijanega sklepa je razvidno,

- da sta upnik in dolžnik 25. 5. 2010 sklenila podizvajalsko pogodbo Cp – 212/2010-K, s katero je dolžnik upniku naročil izvedbo meritev, analiz in izdelavo poročil pri izvedbi monitoringa v času izgradnje predora M.,

- da so bile do začetka stečajnega postopka v zvezi z opravljenimi deli izdane štiri začasne situacije, ki jih je dolžnik v celoti potrdil,

- da je stečajni upravitelj 30. 5. 2011 sodišču predlagal izdajo soglasja za uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjenih pogodb (red. št. 936),

- da je stečajni upravitelj odstopil od skupno 99 neizpolnjenih dvostransko obveznih pogodb,

- da je sodišče podalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice stečajnega dolžnika s sklepoma z dne 1. 6. 2011 (red. št. 1175) ter z dne 6. 6. 2011 (red. št. 1442).

3Upoštevajoč zgornja dejstva je sodišče prve stopnje presodilo, da upraviteljev predlog, ki ga opira na določilo četrtega odstavka 268. člena ZFPPIPP, ni utemeljen. Od citirane pogodbe je namreč stečajni dolžnik odstopil kot naročnik posla, pri tovrstnih odstopih pa ima zahtevek izvajalca za plačilo del, opravljenih do začetka učinkovanja razveze pogodbe, značilnost izpolnitvenega zahtevka, ne pa povračilnega. Za izpolnitveni zahtevek pa se uporabljajo splošna pravila o prijavi in plačilu terjatev upnikov v stečajnem postopku.

Pritožba

4Proti temu sklepu se je upnik pravočasno pritožil. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče poda soglasje k plačilu stroška stečajnega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

Odstopno upravičenje po OZ

6Pacta sunt servanda je eno temeljnih načel obligacijskega prava. Uzakonjeno je že v splošnem delu obligacijskega zakonika. Tako je v 9. členu OZ predpisano, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in zanjo odgovarjajo in da obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju. Tako kot lahko pogodba nastane samo na podlagi sporazuma pogodbenih strank (15. člen OZ), lahko tudi preneha zgolj na podlagi njune volje. Izjema od tega načela je odstopna pravica (oblikovalna pravica), ki daje odstopnemu upravičencu v točno določenih pravnih situacijah možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljene na sopogodbenika, povzroči prenehanje pogodbe. Za odstopno pravico se lahko pravdni stranki dogovorita s pogodbo, v posameznih pravnih situacijah pa je predvidena v zakonu; npr. pri zamudi z izpolnitvijo (primerjaj 103. člen OZ); če je očitno, da podjemnik v pogodbenem roku pogodbe ne bo izpolnil (628. člen OZ); pri izpolnitvi z napakami (primerjaj 638. člen OZ) in tako dalje.

Odstopno upravičenje po ZFPPIPP

Določilo 267. člena ZFPPIPP pa stečajnemu upravitelju v nasprotju s splošnim pravilom iz 9. člena OZ (da od pogodbe ni mogoče odstopiti) in izven zgoraj navedenih primerov daje možnost, da z enostransko izjavo volje odstopi od vzajemno neizpolnjene pogodbe. Namen te odstopne pravice je omogočiti, da se dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov v skladu z namenom stečajnega postopka (četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP, tako tudi dr. Nina Plavšak, Zbornik 2012, GV, str. 39).

Eno temeljnih načel stečajnega postopka je zagotavljanje najboljšega poplačila terjatev upnikov v čim večjem obsegu ob hkratnem enakopravnem obravnavanju upnikov, kar pomeni, da je treba vse upnike dolžnika obravnavati pravično, torej na enak način. V skladu s tem načelom je treba enako obravnavati upnike, ki so v razmerju do dolžnika v enakem pravnem položaju.

Posledice razveze pogodbe

Če je pogodba razvezana, ena stranka pa je izpolnila pogodbo ali jo je izpolnila deloma, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ). To je značilno za pogodbe, katerih predmet je enkratna izpolnitev. Ker razveza pogodbe učinkuje ex tunc, pogodbeni stranki, ki sta delno že izpolnili svojo obveznost, pridobita kondikcijski zahtevek na vračilo te izpolnitve (tretji odstavek 190. člena OZ). Enaka pravila veljajo tudi takrat, kadar stečajni upravitelj odstopi od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe skladno z določilom 267. člena ZFPPIPP. Pravne posledice tega odstopa ureja določilo 268. člena ZFPPIPP. Tako se po drugem in tretjem odstavku kondikcijski terjatvi upnika in stečajnega dolžnika pobotata ob smiselni uporabi pravil o pobotu zaradi začetka stečajnega postopka, določenih v 261. člena ZFPPIPP. Če kondikcijska terjatev sopogodbenika dolžnika na podlagi pobota ne preneha v celoti, ima značilnost terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka. Zato ima upnik pravico zahtevati plačilo te razlike po pravilih o stroških stečajnega postopka in mu te terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku (dr. Nina Plavšak, ibi dum, str. 42).

Prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika

Posebno pravilo obligacijskega prava pa samo za pogodbe o delu, med katere spadajo tudi gradbene pogodbe, ureja enostranski odstop od pogodbe in posledice le-tega. Gre za institut prenehanja pogodbe po volji naročnika, ki je urejen v 648. členu OZ. Po tem določilu ima vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, naročnik pravico odstopiti od pogodbe, vendar pa mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta in zaslužek, ki bi ga lahko ustvaril drugje, pa je to namenoma opustil. Iz tega določila torej izhaja, da podjemnik obdrži svoj izpolnitveni zahtevek do druge stranke, to je pravico zahtevati plačilo pogodbeno dogovorjenega zneska, zmanjšanega za toliko, kolikor je imel koristi od tega, da je prost obveznosti. Če pa je druga pogodbena stranka (naročnik posla) že opravila izpolnitev svoje obveznosti, pa ima odstop od pogodbe zanjo za posledico kondikcijske zahtevke (primerjaj dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 896 – 898). Ker ima v tem primeru naročnik odstopno pravico že na podlagi zakona, stečajni upravitelj, ki po začetku stečajnega postopka odstopi od podjemne pogodbe, ne potrebuje soglasja sodišča.

Zaključek

Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da gre v danem primeru za odstop od pogodbe po 648. členu OZ, zaradi česar tega odstopa stečajnega upravitelja ni mogoče obravnavati kot odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po 267. členu ZFPPIPP. To pa pomeni, da izvajalec (upnik) obdrži izpolnitveni zahtevek in nima zahtevkov po 268. členu ZFPPIPP. Pritožbenemu stališču, da je ZFPPIPP lex specialis in da zato odstop od kakršnekoli vzajemno neizpolnjene pogodbe v stečajnem postopku vedno povzroči zahtevek po 268. členu ZFPPIPP je pravno zmotno tudi zato, ker vodi v izrazito neenakomerno obravnavanje (poplačilo) ostalih upnikov stečajnega dolžnika.

Iz obvestila upnika stečajnemu dolžniku o obstoju terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z dne 23. 1. 2013 (redna št. 2797) je razvidno, da je prva začasna situacija upnika z dne 6.4.2010 zapadla v plačilo 11. 6. 2010, druga z dne 24.6.2010 je zapadla v plačilo 30. 9. 2010, tretja (z dne 3.9.2010) 30. 11. 2010 in četrta (z dne 17.11.2010) 8. 2. 2011. Vse štiri so torej zapadle v plačilo pred začetkom stečajnega postopka.

S sklicevanje na sodbo višjega sodišča I Cpg 495/2007 pritožnik ne more doseči drugačne odločitve že zato, ker je v tisti zadevi stečajni dolžnik nastopal kot izvajalec, ne pa kot naročnik del, kar je bil v konkretni zadevi. Citirana sodba zato v celoti podpira obrazložitev tega sklepa iz 7. in 9. točke.

Iz gornjih razlogov je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).