VSC sodba Cpg 96/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izreklo: “I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “Toženi stranki sta kot solidarna dolžnika dolžna tožeči stranki plačati 1,240.455,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2010 dalje do plačila. Toženi stranki sta kot solidarna dolžnika dolžna tožeči stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.” II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 10.744,02 EUR, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za plačilo, pa do plačila, da ne bo izvršbe.”

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v celoti ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo uveljavlja plačilo škode, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila s svojim ravnanjem prvotoženi kot njen likvidacijski upravitelj in drugotoženi kot predsednik nadzornega sveta, s sklenitvijo za tožečo stranko škodljive pogodbe o prodaji lesa, sklenjeni z družbo M. d.o.o. L. kot prodajalcem in tožečo stranko kot kupcem, kot tretji pa je pogodbo podpisal tudi predstavnik N. L. Pogodba je bila sklenjena za določen čas za dobo desetih let. S to pogodbo se je družba M. zavezala tožeči stranki dobavljati les, bistveno za tožečo stranko v tem postopku pa je, da se je tožeča stranka zavezala umakniti vsa pravna sredstva in zahteve v vseh postopkih, ki jih ima glede denacionalizacije nadškofijskih gozdov vložene pri pristojnih organih. Zavezala se je tudi v sedmih delovnih dneh od podpisa pogodbe obvestiti pristojni organ o umiku zahtevkov ter o tem obvestiti prodajalca. Na podlagi predloga za ustavitev postopkov vloženega s strani N. L. je U. e. M. izdala sklep, s katerim je ustavila postopek v zvezi z zahtevo tožeče stranke za plačilo odškodnin zaradi povečane vrednosti nepremičnin vrnjenih denacionalizacijskemu upravičencu N. L. Zaradi tega dogovora in njene realizacije, je po trditvah tožeče stranke, tožeči stranki nastala premoženjska škoda, katere povrnitev zahteva od toženih strank. Pri tem se sklicuje na določbe o skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja in nadzora (prvi odstavek 263. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1), določila Obligacijskega zakonika (OZ) o mandatni pogodbi in odškodninski odgovornosti, določila člena 413 in 419 ZGD-1 o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Meni, da sta prvotoženi kot likvidacijski upravitelj in drugotoženi kot predsednik nadzornega sveta tožeči stranki odgovorna za škodo, ker sta kot člana organa vodenja in nadzora kršila obveznosti ravnanja v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in s tem povzročila tožeči stranki škodo. Tožeči stranki naj bi zaradi ravnanja toženih strank nastala škoda kot posledica umika zahtevkov za izplačilo odškodnine zaradi povečanja vrednosti podržavljenih nepremičnin vrnjenih v denacionalizacijskih postopkih, do katere naj bi bila tožeča stranka upravičena po 25. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in naj bi bilo potrebno zgolj še ugotoviti njeno višino. Zatrjevala je vlaganja v gozdne ceste in vlake na gozdovih oziroma nepremičninah, ki so bile podržavljene in prenesene v upravljanje in razpolaganje Republiki Sloveniji oziroma Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov s pogodbo sklenjeno s tožečo stranko in skladom 26. 6. 1997.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Zatrjevala je, da toženi stranki pravnih sredstev v postopku denacionalizacije nista umaknili, niti se nista odpovedali odškodninskim zahtevkom iz naslova denacionalizacije. Zatrjevali sta, da je do sklenitve pogodbe prišlo iz razloga zapolnitve žagarskih kapacitet tožeče stranke, za katere tožeča stranka zaradi vrnitve gozdov v denacionalizacijskih postopkih ni imela zagotovljene surovine in s ciljem ohraniti delovna mesta ter tako zagotoviti obratovanje žage in možnost sanacije tožeče stranke. Zatrjevali sta, da tožeča stranka do kakršnekoli odškodnine ni bila upravičena, niti po določbi 25. člena ZDen ni bila upravičena postaviti takega zahtevka, saj ni bila niti najemojemalec niti zavezanec po ZDen. Tak zahtevek bi po njunem mnenju lahko postavil le sklad. Toženi stranki sta zatrjevali, da s tem svojim ravnanjem nista povzročili tožeči stranki nobene škode. Pri tem pa sta pojasnili, da je določilo o umiku vsebovano v pogodbi iz razloga, ker je bilo takrat na podlagi znanih podatkov preverjenih pri pravnih strokovnjakih ocenjeno, da zahtevki za povrnitev vlaganj ne bodo priznani in tudi po višini niso takšni kot je tožeča stranka sprva mislila tako, da je ob majhni verjetnosti uspeha z zahtevki pretehtala možnost ugodne prodaje žage, za katero je bilo s tem več izgledov.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) s sklepom z dne 16. 2. 2006 sprejetim na skupščini delničarjev je bila začeta redna likvidacija družbe (tožeče stranke) in prvotožena stranka je bila na isti skupščini imenovana za likvidacijskega upravitelja tožeče stranke, (-) prvotožena stranka je to funkcijo opravljala od imenovanja do začetka stečajnega postopka 25. 4. 2008, (-) drugotožena stranka je bila pri tožeči stranki v tem obdobju predsednik nadzornega sveta, (-) nad tožečo stranko je bil 25. 4. 2008 začet stečajni postopek, ki še teče, (-) 26. 4. 2007 je bila sklenjena pogodba o prodaji lesa, ki sta jo sklenili družba M. d.o.o. kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec, pogodbo pa je sopodpisala tudi N. L., (-) za tožečo stranko sta pogodbo podpisala prvo in drugotožena stranka, (-) U. e. M. je 31. 3. 2008 izdala sklep, s katerim je ustavila postopek v zvezi z zahtevo za izplačilo odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnin bivša last ljubljanske nadškofije, ki ga je 6. 12. 1994 vložila v postopku denacionalizacije tožeča stranka, (-) sklep je upravna enota izdala na podlagi vloge pooblaščenca denacionalizacijskega upravičenca N. L. z 19. 3. 2008, (-) upravni postopek glede tega zahtevka tožeče stranke je že pravnomočno končan, (-) tožeča stranka je neuspešno uveljavljala izredna pravna sredstva, s katerimi ni bila uspešna, (-) pravnomočno je končan tudi postopek v gospodarskem sporu, ki se je pred tem sodiščem vodil pod opr. št. I Pg 685/2008 in v katerem je bila zavržena tožba tožeče stranke zaradi ugotovitve neveljavnosti pogodbe oziroma dela pogodbe in ugotovitve neučinka te pogodbe do stečajne mase, gre pa za v tem postopku obravnavano pogodbo o prodaji lesa z dne 26. 4. 2007, (-) sklad je v postopku denacionalizacije kot zavezanec zahteval plačilo odškodnine za povečano vrednost vrnjenih nepremičnin, ki so bile prenesene nanj s strani tožeče stranke, (-) dokazni postopek ni potrdil očitkov tožeče stranke o namerni nevložitvi pritožbe likvidacijskega upravitelja zoper sklep upravne enote, (-) tožeča stranka ob sklepanju pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jo je s skladom sklenila 26. 6. 1997, ni uredila razmerij glede vlaganj in si s to pogodbo ni izgovorila ali pridržala kakršnekoli pravice z gozdovi, ki so prešli v last Republike Slovenije, (-) pred letom 1991 tudi ni bilo izvedenih nobenih prekategorizacij teh nepremičnin. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je materialna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku v splošnih določbah OZ o odškodninski odgovornosti ter v določbah ZGD-1, ki urejajo odškodninsko odgovornost likvidacijskega upravitelja za škodo povzročeno med likvidacijskim postopkom (člen 413 in 412 ZGD) in v določbah, ki urejajo dolžnosti nadzornega sveta (člen 281 ZGD-1) ter splošno pravilo o odškodninski odgovornosti članov organov vodenja in nadzora, vsebovano v 263. členu ZGD-1, ki določa dolžnost teh organov za ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

Izhajajoč iz teh določb je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prvotožena stranka kot likvidacijski upravitelj imela pravico (in dolžnost) sklepanja pravnih poslov v imenu in za račun tožeče stranke, saj je tožečo stranko kot njen zakoniti zastopnik zastopala in predstavljala. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da četudi bi tožeča stranka morala imeti za sklenitev sporne pogodbe o prodaji lesa soglasje skupščine, kar pa po njenem mnenju ni bilo potrebno, za umik odškodninskega zahtevka v denacionalizacijskem poslu takšnega soglasja ni potrebovala. Sama izjava o umiku, vsebovana v obravnavani pogodbi, pa bi po stališču sodišča prve stopnje lahko bila škodljiva za tožečo stranko in bi jo lahko v primeru verjetnega uspeha tožeče stranke z odškodninskim zahtevkom v postopku denacionalizacije šteli kot delovanje v nasprotju z interesi tožeče stranke, pa tudi kot resno kršitev dolžnosti ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je odločitev v tej zadevi odvisna od odgovora na vprašanje pravilnosti presoje prvotožene stranke glede možnega uspeha z odškodninskim zahtevkom tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku, glede česar sta stranki imeli nasprotna stališča. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju (v točki 15 obrazložitve) ugotavljalo ali je imela tožeča stranka možnost uspeha z odškodninskim zahtevkom, ki ga je vložila v postopku denacionalizacije 15. 12. 1994. Ker je ugotovilo, da je tožena stranka priložnost unovčenja svojega zahtevka zamudila in da ni imela več realne možnosti z zahtevkom uspeti, je nato zaključilo, da izjava toženih strank o umiku zahtevkov vsebovana v sporni pogodbi ni mogla biti škodljiva v smislu izgube zahtevka in posledično tudi nevložitev pritožb zoper sklep upravne enote ni mogla imeti škodljivih posledic za tožečo stranko. Ob ugotovljeni nerealni možnosti uspeha tožeče stranke z odškodninskim zahtevkom je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka v zameno za sporno izjavo o umiku zahtevka za katero sicer ni bilo realne možnosti uspeha, dejansko za tožečo stranko s sporno pogodbo pridobila korist v obliki zagotovljene vsaj osnovne možnosti odkupa neke količine lesa za obratovanje žage, kar je za tožečo stranko korist, ki bi jo tožeča stranka lahko unovčila pri prodaji oziroma unovčenju premoženja, s čemer bi lahko zagotovila bistveno boljšo unovčitev ostalega premoženja in s tem uspešen zaključek likvidacije. To pa je bil tudi razlog za sprejem sklepa nadzornega sveta glede sklenitve pogodb po dobavi lesa.

Na podlagi teh dejanskih in pravnih zaključkov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

263člen ZGD-1, ki se uporablja tudi za likvidacijskega upravitelja in nadzorni svet (tako tudi za predsednika) določa: (1.) Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. (2.) Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. (3.) Članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje. […].”

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za odškodninsko odgovornost obeh toženih strank kot ta izhaja iz citirane zakonske določbe odločilnega pomena odgovor na vprašanje ali je zaradi sklenitve sporne pogodbe (torej pogodbe o prodaji lesa) toženi stranki sploh lahko nastala škoda kot to zatrjuje tožeča stranka, torej odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka sploh imela možnost uspeti z odškodninskim zahtevkom zaradi povečane vrednosti nepremičnin, v denacionalizacijskem postopku. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo najprej v tem delu in pri tem zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka priložnost unovčenja svojega zahtevka zamudila in da zato v denacionalizacijskem postopku ni imela nobene realne možnosti uspeti z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnin, pravilna.

Nepremičnine (gozdovi) s katerimi je upravljala tožeča stranka, so po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP – 5. člen) in določbah Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) po samem zakonu prešle na Republiko Slovenijo, saj so z dnem uveljavitve ZSKZ (Ur. l. RS, št. 10/93 z dne 24. 2. 1993) postale last Republike Slovenije in bile prenesene na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: sklad - člen 14/I), ki je postal pravni naslednik upravljalca, torej tožeče stranke, v delu, ki se nanaša na prenesene nepremičnine (člen 14/V istega zakona). Upravljalci so bili dolžni prenesti nepremičnine na sklad po stanju 31. decembra 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo. Po Navodilu (Ur. l. RS, št. 32/93), ki je po določbi tretjega odstavka 16. člena ZSKZ določalo dokumentacijo za prenos nepremičnin, je dokumentacija, ki jo je moral pripraviti upravljalec in predložiti skladu za preneseno nepremičnino, obsegala predlog pogodbe oziroma izjave o prenosu, kakor tudi podatke o katastrski kulturi in razredu iz uradne evidence o nepremičninah in podatke o knjižni vrednosti nepremičnine in knjižni vrednosti neamortiziranih vlaganj v nepremičnine (člen 3). Vrednost prenesenih nepremičnin, ki so prešle na sklad, je tako obsegala vsa vlaganja v te nepremičnine, tako tudi morebitna vlaganja, ki se ne amortizirajo. Sklad je tako postal pravni naslednik upravljalca za prenesene nepremičnine in je v denacionalizacijskem postopku postal zavezanec za vračilo teh nepremičnin prejšnjim lastnikom (člen 20/I ZSKZ). Po določilu 17. člena ZSKZ prenos res ni vplival na pravice upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem nepremičnin do izdaje odločb o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom (člen 17/I ZSKZ). Zakon pa je predvidel sklenitev zakupnih oziroma koncesijskih ali drugih pogodb s skladom, pri čemer se je pogodbeno razmerje vzpostavilo za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v nepremičnine (člen 17/II in III ZSKZ), kar res ni vplivalo na vračilo teh nepremičnin prejšnjim lastnikom po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), kaže pa na to, da je bila predvidena ureditev odškodovanja za podržavljene nepremičnine v dogovoru s skladom kot pravnim naslednikom upravljalca. To po presoji pritožbenega sodišča, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, izhaja tudi iz Uredbe o koncesiji (Ur. l. RS, št. 34/96), ki med ostalim določa, da mora koncesijska pogodba med drugimi naštetimi vsebinami vsebovati tudi druge pogoje za ureditev medsebojnih razmerij koncendenta in koncesionarja (člen 7 zadnja alineja). Ob sklepanju pogodbe v zvezi s prenosom nepremičnin na sklad bi zato moral upravljalec s skladom urediti tudi razmerja glede vlaganj upravljalca v prenesene nepremičnine. To možnost je tožeča stranka imela tako v pogodbi o prenosu gozdov, ki jo je sklenila 20. 6. 1997, kakor še v koncesijski pogodbi. Da bi medsebojna razmerja s skladom tožeča stranka lahko uredila s pogodbo, izhaja tudi iz določb ZLPP, na katere se sklicuje sama tožeča stranka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile vse nepremičnine v upravljanju tožeče stranke prenesene na sklad s pogodbo šele 20. 6. 1997. Iz pogodbe pa ne izhaja, da bi si tožeča stranka s pogodbo izgovorila ali pridržala kakršnekoli pravice v zvezi s prenesenimi nepremičninami, ki so prešle v last sklada oziroma Republike Slovenije. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka tedaj imela možnost dogovora s skladom komu bodo pripadla sredstva iz naslova večvrednosti podržavljenih nepremičnin, ki so bile nato vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu – N. L., v naravi. Ker tega tožeča stranka ni storila, do teh sredstev ni upravičena, saj so v lasti sklada, sklad pa jih je kot denacionalizacijski zavezanec tudi dejansko uveljavljal z zahtevkom v denacionalizacijskem postopku, kar pritožbeno ni izpodbijano. Tožeča stranka je imela možnost po določbi 17. člena ZSKZ razmerja s skladom glede neamortiziranih vlaganj, kamor po presoji pritožbenega sodišča nedvomno sodijo tudi vlaganja, ki jih zatrjuje v tožbi, ne glede ali se amortizirajo ali ne po predpisih o knjigovodstvu, urediti tudi v koncesijski pogodbi vsaj glede časa trajanja le te, pa kot ugotavlja pritožbeno sodišče in kar za odločitev niti ni relevantno, tega ni uredila, saj koncesijska pogodba ne vsebuje nobenih določb o vlaganjih. Sicer pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, da je to razmerje s skladom kakorkoli uredila.

Tožeča stranka tako do vlaganj v nepremičnine, prenesene na sklad kot pravnega naslednika, ni bila upravičena in jih tudi v denacionalizacijskem postopku zoper denacionalizacijskega upravičenca ne bi mogla uveljaviti. Prav tako pa jih ne bi mogla uveljaviti do sklada, če bi bilo zahtevku slednjega ugodeno. Tega upravičenja pa ji tudi sprememba 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 – ZDen-B), ne daje, saj je v 25. členu določeno, da lahko zahteva odškodnino zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena zakona. Tožeča stranka pa ni bila niti zavezanec niti najemojemalec, kakor je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Z istočasno spremembo 60. člena ZDen je bil sicer razširjen krog strank v denacionalizacijskem postopku in je bilo določeno, da je stranka denacionalizacijskega postopka tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, vendar le kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz vlaganj. Kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, tožeča stranka za to svojo pravico izvirajočo iz vlaganj ni poskrbela in je ni obdržala. Še vedno pa je bila stranka v denacionalizacijskem postopku, saj o njenem zahtevku do umika še ni bilo odločeno, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zgolj ugotovitev, da ima status stranke v postopku denacionalizacije tudi oseba, ki je do uveljavitve zakona vlagala v podržavljene nepremičnine, kot to izhaja iz odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča na katere se sklicuje tožeča stranka in to ponavlja v pritožbi in kar niti ni sporno, zato za odločitev v tej zadevi ni relevantna. Vse te odločbe na katere se sklicuje tožeča stranka, se nanašajo le na ugotovitev, da so navedene osebe stranke postopka, nobena pa ne potrjuje stališča tožeče stranke, da so te osebe tudi upravičene do odškodnine neposredno od denacionalizacijskih upravičencev, ne da bi za to imele podlago v dogovoru s skladom. Je pa po presoji pritožbenega sodišča logično, da so imele te osebe status stranke v postopku, saj je bilo s tem lažje dokazovanje morebitnih zahtevkov sklada iz podržavljenih nepremičnin.

Sodišče prve stopnje je tako po presoji pritožbenega sodišča pravilno materialnopravno zaključilo, da tožeča stranka v postopku denacionalizacije ni imela realne možnosti s svojim zahtevkom, vloženim 15. 12. 1994, v denacionalizacijskem postopku uspeti in izjava toženih strank vsebovana v pogodbi o prodaji lesa o umiku zahtevka oziroma pravnih sredstev v denacionalizacijskih postopkih ni mogla biti škodljiva v smislu po tožeči stranki zatrjevane izgube zahtevka. Škoda kot temelj odškodninskega zahtevka tožeče stranke tako ni mogla nastati, zato pa tudi uveljavljana odškodninska odgovornost toženih strank zaradi podane izjave in očitane sklenitve škodljive pogodbe ni podana. Pritožbo tožeče stranke je bilo tako že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljeno, ne da bi pritožbeno sodišče presojalo ostale, v sodbi sodišča prve stopnje navedene in s pritožbo izpodbijane razloge v zvezi s protipravnostjo ravnanja toženih strank pri sklepanju sporne pogodbe, saj tudi če bi se izkazalo, da je bilo ravnanje toženih strank protipravno, to ob neizpolnjeni predpostavki nastanka škode kot posledice tega ravnanja, odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Vse ostale obširne pritožbene navedbe tožeče stranke in zatrjevane kršitve so zato nepotrebne in neutemeljene ter jih je bilo kot takšne zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).