281. člen ZGD-1

V tem kontekstu velja pripomniti, da ima pritožba sicer prav, da registrsko sodišče zgolj zaradi tega, ker je obveščeno o vloženi ničnostni tožbi, postopka ne prekine (primerjaj sklep VSL IV Cpg 41/2003. Če je odločitev o vpisu sprememb v sodni register odvisna od vprašanja, ali obstoji pravica ali pravno razmerje, ki predstavlja podlago za predlagani vpis, mora to vprašanje, če o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ, rešiti samo, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 33. člena ZSReg). Če pa je odločitev o predhodnem vprašanju odvisna od dejstva, ki je med udeleženci sporno, mora postopek prekiniti (drugi odstavek citiranega člena). To pa pomeni, da ne drži trditev pritožbe, da je registrsko sodišče dolžno brezpogojno izvesti vpis v register, in da se v primeru, ko je odločitev o vpisu odvisna od predhodnega vprašanja, ali obstoji določena pravica ali pravno razmerje, o tem ni upravičeno izreči. Vprašanje mora rešiti, če dejstva med udeleženci niso sporna. Kot je bilo v sodni praksi že večkrat pojasnjeno (primerjaj npr. odločbo VSL IV Cpg 813/2018 z dne 28. 11. 2018), pa ni vsak neveljaven sklep že razlog za prekinitev postopka. Če se neve

V danem primeru gre namreč za izredno situacijo, ki je Družbena pogodba ni predvidela in je ne ureja. Določila Družbene pogodbe so bila (glede na njeno ubeseditev) namreč sprejeta za redno normalno poslovanje in za redno imenovanje direktorja, v konkretnem primeru pa je šlo za imenovanje začasnega člana uprave oziroma direktorja v skladu z drugim odstavkom 273. člena ZGD-1 in tovrstnega imenovanja citirane določbe Družbene pogodbe ne preprečujejo oziroma ga ne izključujejo.

Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzor nad vodenjem poslov družbe. V zvezi s to funkcijo je v 281. členu ZGD-1 določeno predvsem, kako se nadzornemu svetu zagotavljajo informacije, ni pa posebej urejeno, kako mora nadzorni svet postopati, če pri vodenju poslov družbe odkrije pomanjkljivosti.

Storilec kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 je lahko le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je inkriminacija po 240. členu KZ-1 t. i. pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium). Posebna lastnost storilca lahko izvira iz njegovega formalnega položaja v gospodarski družbi, v določenih izjemnih primerih pa lahko tudi iz njegovega dejanskega vodenja podjetja. Za takšno dejansko poslovodstvo (t. i. faktični organ) pa gre le v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejmejo vsi člani gospodarske družbe. Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma lucrum cessans). Navadna premoženjska škoda nastane, ko se vrednost oškodovančevega premoženja dejansko zmanjša, to pa je v obravnavanem primeru trenutek sklenitve spornih p

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Določba prvega odstavka 35. člena ZNP-1 se v registrskem postopku ne uporablja niti smiselno, saj je to vprašanje v registrskem postopku urejeno posebej. Vložitev pritožbe v registrskem postopku izvršitve sklepa ne zadrži, zato registrsko sodišče tega tudi pravilno ni navedlo v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Ker so družbeniki z Družbeno pogodbo prednostno (predkupno) pravico pri prodaji poslovnih deležev podelili le družbi, družba pa te svoje pravice pri nakupu pred tretjimi osebami ni izkoristila, ta ni prešla na druge družbenike in s tem tudi ne na prvega udeleženca, ampak imajo družbeniki, ki tretjemu prodajajo svoj poslovni delež, v takem primeru tega tretjemu tudi pravico prodati. Registrsko sodišče prekine postopek le, kadar so med udeleženci postopka sporna dejstva o tem, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje. O teh spornih dejstvih registrsko sodišče namreč zaradi specifičnosti registrskega postopka ne more samo odločiti. V predmetnem postopku je sporno, ali je z Družbeno pogodbo subjekta vpisa prednost pri nakupu poslovnega deleža, torej predkupna pravica, urejena drugače kot v četrtem odstavku 481. člena ZGD-1. To pomeni, da ni sporno nobeno d

V skladu z določbo sedmega odstavka 481. člena ZGD-1 lahko družbena pogodba določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in določi pogoje za izdajo soglasja. V konkretnem primeru družbena pogodba take določbe ne vsebuje. Stališče pritožnice, da bi moralo biti v družbeni pogodbi tožene stranke, v primeru dopustne prodaje poslovnih deležev tretjim osebam, to tudi izrecno določeno, je materialnopravno zmotno. Ne izhaja pa niti iz drugih določb družbene pogodbe v zvezi s prednostno pravico družbe kot mogoče pridobiteljice lastnega poslovnega deleža in v zvezi s pravicami ostalih družbenikov.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali so toženci v konkretnem primeru utemeljeno lahko pričakovali sinergijske učinke, - ali je sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede tega, ali je bilo v konkretnih okoliščinah utemeljeno pričakovati sinergijske učinke in kolikšni bi ti učinki bili, - ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10% deleža A., a. s., izhajajoč iz vrednosti 100 % deleža A., kakršno je ugotovil Deloitte in ki jo je tožeča stranka priznala, - ali so tožeča stranka oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A. pretrgali vzročno zvezo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v ponovnem sojenju ugotovilo, da obravnavani primer odstopa od siceršnjega pravila, da nakup 10 % poslovnega deleža ne zagotavlja sinergijskih učinkov. Pri tem je izhajalo iz dejstev, da je šlo za projekt v skladu z razvojno strategijo L., ki je predstavljal nadgradnjo obstoječega poslovnega sodelovanja, da je prodajalec pristal na to, da L. imenuje enega člana tričlanske Uprave družbe in enega člana petčlanskega Nadzornega sveta. Sodišče je sledilo izpovedim prič, da bi holding T.T. z ustreznim strateškim načrtom, ki bi ga zastavil za daljše obdobje, lahko pomembno vplival na to, da bi se določene blagovne skupine pretovarjale preko koprskega pristanišča. Do tega bi prišlo s tvornim in aktivnim sodelovanjem v organih holdinga. V poslovnem svetu navsezadnje ni pričakovati, da bi hčerinska podjetja, četudi v začetku niso bila vključena v ta posel, delovala v nasprotju s skupnim interesom. Ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče pričakovati sinergij.

V družbi je bila pri dajanju soglasja nadzornega sveta vzpostavljena takšna praksa, da je nadzorni svet soglašal z nakupom nepremičnine, kar je bilo razumljeno tako, da je bilo s tem dano soglasje tudi za izvedbo celotnega gradbenega projekta na tej nepremičnini. Družba zato od direktorja neutemeljeno terja povrnitev škode v zvezi s propadlim projektom, ker naj za izvedbene pogodbe na tem projektu ne bi dobil soglasja nadzornega sveta. Direktor je namreč v zvezi s tem poslom pridobil soglasje za nakup nepremičnine. Zaradi tako vzpostavljene prakse v družbi mu ni mogoče očitati, da ni pridobil soglasja za sklenitev izvedbenih pogodb, zato v njegovem ravnanju tudi ni mogoče prepoznati protipravnosti.

Pri odgovornosti uprave družbe po 263. členu ZGD-1 gre za poslovno odškodninsko obveznost. Ker z zakonom za tovrstne terjatve ni določen drugačen rok, te terjatve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Določbe ZBan-1 in ZGD-1, ki določajo pristojnosti uprave in nadzornega sveta družbe oziroma banke, so kogentne narave. ZGD-1 prenos vodenja poslov družbe od uprave na nadzorni svet izrecno prepoveduje. Zato določbe petnajste alineje tridesetega člena statuta banke, ki določa, da nadzorni svet banke "odloča" o pravnih poslih, na podlagi katerih bi nastala velika izpostavljenost banke do posameznih oseb, ni dopustno razlagati drugače, kot da gre pri tem "odločanju" za podajo soglasja nadzornega sveta za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi nastala velika izpostavljenost banke, v skladu z določbami 167. člena ZBan-1. Odškodninska odgovornost članov uprave za škodo povzročeno z izpolnjevanjem dolžnosti poslovodenja ni izključena, čeprav je nadzorni svet odobril dejanje. Člani uprave banke so za povzročeno škodo banki solidarno odgovorni, če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti niso ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke, razen če do

Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Upoštevati je tudi treba, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi. Sodišče je pri odločanju vezano na meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), ničnost in izpodbojnost pa sta različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).

Razmerje med članom uprave in družbo predstavlja tudi korporacijskopravno razmerje. Vendar zakon sam iz tega razmerja še ne daje upravičenja do odpravnine v posledici prenehanja mandata člana uprave. V konkretnem primeru je bilo takšno denarno upravičenje dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, zato je pravico do plačila odpravnine potrebno razumeti kot pravico iz delovnega razmerja. Vprašanje veljavnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi spada v presojo tistega dela razmerja med članom organa gospodarskih družb in družbo, ki ima sicer korporacijskopravni značaj, četudi ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Ob tem, ko tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili o sprejeti odločitvi tožeče stranke na skupščini podrejene družbe o njeni likvidaciji, seznanjeni predsednik nadzornega sveta in še dva njegova člana, kakor tudi, da tožena stranka tudi po odpoklicu tožeče stranke ni preklicala postopka likvidacije navedene odvisne družbe, je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno sklepalo, da opustitve tožeče stranke v obliki nepridobitve pisnega soglasja nadzornega sveta k sprejeti odločitvi o likvidaciji po

Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na

Tožeča stranka do povračila vlaganj v nepremičnine, prenesene na sklad kot pravnega naslednika, ni bila upravičena in jih tudi v denacionalizacijskem postopku zoper denacionalizacijskega upravičenca ne bi mogla uveljaviti. Prav tako jih ne bi mogla uveljaviti od sklada, če bi bilo zahtevku slednjega ugodeno. Tega upravičenja ji ne daje niti sprememba 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 – ZDen-B), saj je v 25. členu določeno, da lahko zahteva odškodnino zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena zakona. Tožeča stranka pa ni bila niti zavezanec niti najemojemalec, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je kot zakoniti zastopnik tožene stranke imel v rokah vse vzvode, da bi lahko izposloval podpis aneksa s strani pristojnih oseb. Ker pa tega ni storil, aneks za toženo stranko ne ustvarja nobenih pravnih učinkov. Za uporabo avtorskega dela je predpisana odplačnost tudi, če avtor z uporabnikom pogodbe ni sklenil. Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Zakon ne določa, da bi v primeru koristnosti sklepa za družbo delničar moral glasovati za določen sklep, temveč delničarjem prepušča avtonomno odločitev, za katero ni pomembno, ali je tudi racionalna. Škodni dogodek predstavlja to, da je bila Pogodba sklenjena brez vnaprejšnje ekonomske ocene in brez soglasja skupščine delničarjev, pri čemer ni bila vezana na odložni ali razvezni pogoj, mnenji pa sta bili zahtevani šele po sklenitvi pogodbe, ko so za izdelavo mnenj in ocen že poskrbeli tudi delničarji. Mnenja že po logiki stvari niso bila naročena zato, da bi se uprava in nadzorni svet prepričala o koristnosti posla in potrebnosti soglasja skupščine, kar bi bilo odgovorno in skrbno ravnanje tako uprave kot nadzornega sveta. V fazi po sklenitvi Pogodbe so bila ta mnenja lahko namenjena le opravičevanju že sprejete odločitve, za interese družbe so bili brez pomena, bilo pa so v prid le opravičevanju odločitve uprave in nadzornega sveta za sklenitev Pogodbe. Četrti toženec je bil tisti, ki je najprej nasprotoval, da je nadzorni svet imenoval prvega toženca za direktorja, nasprotoval je sklenitvi Pogodbe, opozarjal je na to, da bi za sklenitev pogodbe potrebovali

Ne glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZGD-1 neomejeno zastopanje družbe s strani uprave ne velja v tistih primerih, kjer že sam zakon vsebuje določbe o pristojnosti drugega organa oziroma o njegovem sodelovanju. Morebitno nespoštovanje sklepa skupščine o odsvajanju lastnih delnic bi pomenilo kršitev prednostne pravice iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. V zvezi s soglasjem nadzornega sveta je treba razlikovati med zahtevo po soglasju na eni strani in samo podelitvijo soglasja na drugi strani. Nadzorni svet mora soglasje podeliti za vsak konkreten posel posebej. Nadzorni svet lahko opravlja vlogo nadzora, ki mu je bila zaupana, le če so mu znani pogoji konkretnega posla. Odklonitev vsakršne presoje v primeru spora, povezanega s kršitvijo skupščinsko določenega pogoja, odločitev o izpolnjevanju katerega sodi v pristojnost uprave, bi pomenila odklonitev sodnega varstva.