VSRS Sodba II Ips 244/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da je njegov brat in sodedič od zapustnice, njune matere M. M., prejel darilo na podlagi notarskega zapisa pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja SV-695/99 z dne 22. 10. 1999, in sicer parc. št. 1043/5 k. o. ... v vrednosti 158.363,92 EUR, naj razsodi, da je notarski zapis pravkar navedene izročilne pogodbe v razmerju do tožnika neveljaven in brez pravnega učinka in naj toženca zaveže zaradi poplačila tožnikovega nujnega deleža vrniti tako, da za parc. št. 1043/5 k. o. ... izda zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo kot lastnica vpisala zapustnica M. M., ker bo sicer tako listino nadomestila sodba.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve nižjima sodiščema v ponovno sojenje. Trdi, da je uveljavljana procesna kršitev podana, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oziroma pravne neučinkovitosti notarskega zapisa izročilne pogodbe, pritožbeno sodišče pa je to pomanjkljivost, na katero bi moralo paziti po uradni dolžnosti, spregledalo. Enako velja glede navedb, ki jih je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi o tem, da izročilna pogodba zaradi odsotnosti tožnikovega soglasja ne more biti veljavna, da ne izpolnjuje pogojev za veljavnost pogodbe o preužitku, ker ne zasleduje bistvenega namena tovrstne pogodbe, ki je v zagotovitvi stanovanja, pomoči in oskrbe preužitkarja kot protivrednosti za izročeno premoženje, saj je bila mati pravdnih strank finančno preskrbljena, prav tako pa ni razlogov o njegovi trditvi, da je vsebina 6. točke pogodbe, v kateri se ugotavlja, da naj bi toženec vlagal lastna sredstva in delo v smislu tekočega investicijskega vzdrževanja, pri čemer naj bi šlo za enako vrednost obojestranskih izpolnitev in je treba izročnino šteti za poravnano, za fiktiven posel, zapisan zgolj zaradi minimiziranja višine raznih pristojbin. Odločitev je materialnopravno zmotna, ker je zmotna presoja, da je šlo za odplačen pravni posel. Pritožbeno sodišče je kot odločilen štelo pritožbeni dogovor, da naj bi toženec v primeru bolezni ali starostne onemoglosti zapustnice poskrbel za njeno zdravniško pomoč, zdravila in morebitno posebno nego, kar bi lahko zanj predstavljalo precejšnje premoženjsko breme, saj bi s tem zagotovo nastali povečani stroški oskrbnine v domu starejših občanov, kot tudi dodatni stroški zdravljenja. Tak zaključek ne drži, ker se je zapustnica že pred sklenitvijo pogodbe odločila za odhod v dom starejših občanov in torej prej zapisnih oblik skrbi toženca ni bilo pričakovati, ker je zajeta v domski oskrbi. Opozarja na zapis v četrti alineji 5. točke pogodbe, ki bi jo bilo treba razlagati tako, da se je toženec zavezal materi oskrbo nuditi, če ta ne bi šla v dom, in na vsebino 6. točke pogodbe, ki kaže na njeno fiktivnost. Sporna pogodba je bila materialnopravno zmotno opredeljena kot pogodba o preužitku, določba 535. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma tej določbi ustrezne določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) pa niso bile uporabljene. Razlago preužitkarske pogodbe je po stališču teorije v zagotovitvi dosmrtnega preživljanja upravičenca v enaki kvaliteti kot pred sklenitvijo pogodbe v zameno za preužitkarjevo premoženje (pri tem se sklicuje na komentar OZ na strani 571 v 3. knjigi). Konkretna situacija ni bila taka: mati si s toženčevimi storitvami ni zagotovila dosmrtnega preživljanja, ker ji je kritje stroškov življenja v domu omogočala njena pokojnina; kavza pogodbe torej ni bilo njeno dosmrtno preživljanje. Poleg tega vrednosti nasprotnih izpolnitev zapustnice in toženca nedvomno nista niti približno enaki in gre za več kot očitno neekvivalentnost: mati je tožencu izročila nepremičnino v vrednosti 158.363,92 EUR, protidajatev toženca pa je bila zreducirana zgolj na njegove obiske matere v domu, vso ostalo skrb pa je izvajalo domsko osebje proti plačilu oskrbnine iz sredstev oskrbovankine pokojnine.

4Revizija je bila vročena tožencu. Ta odgovora nanjo ni podal.

Revizija ni utemeljena.

5Sporna pogodba je bila naslovljena kot izročilna pogodba. V času, ko je bila sklenjena, je bila urejena v Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 106. do 116. členu. Bistveno zanjo je bilo (in je tudi po določbah 546. do 556. člena OZ), da je lahko prednik s pravnim poslom med živimi izročil in razdelil svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in njihovim potomcem (106. člen), pri čemer je bila pogodba veljavna le, če so z njo soglašali otroci, posvojenci in drugi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani k dedovanju po izročevalcu (107. člen); če se kateri od (potencialnih bodočih) dedičev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, so se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, šteli za darila in se je po izročevalčevi smrti z njimi ravnalo kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 110. člena). V konkretnem primeru ni bilo sporno, da tožnik kot potencialni bodoči dedič soglasja k pogodbi, ki jo je mati sklenila s tožencem, ni podal. S to okoliščino utemeljuje svoje stališče, da je treba tožencu izročeno premoženje šteti za darilo. Tožnik bi imel prav, če bi sporna pogodba tudi po vsebini predstavljala pogodbo o razdelitvi in izročitvi premoženja za življenja. Vendar je bilo razsojeno drugače: po vsebini gre za preužitkarsko pogodbo.

6Preužitkarska pogodba v ZD ni bila urejena. Smiselno so se uporabljale določbe o pogodbi o dosmrtnem preživljanju. V praksi se je pogosto (tako kot v konkretnem primeru) označevala kot izročilna pogodba. Za razliko od pogodbe o razdelitvi in izročitvi premoženja za življenja, ki je neodplačna, je preužitkarska pogodba odplačna. Predmet izpolnitve pogodbe so na strani preužitkarja izročitev nepremičnin (ki ni odložena do preužitkarjeve smrti), na strani prevzemnika pa zagotovitev dosmrtne oskrbe preužitkarju in (ali) tretji osebi, ki jo je mogoče doseči z različnimi dajatvami in (ali) storitvami.(1) Pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci praviloma izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, zakon pa določa, kdaj ima kršitev tega načela pravne posledice.(2) Če je nesorazmerje vzajemnih dajatev ob sklenitvi pogodbe očitno, zakon daje prikrajšani stranki pravico, da sme zahtevati razveljavitev pogodbe, če ji ob njeni sklenitvi prava vrednost ni bila znana in ji tudi ni mogla biti znana.(3) Ob sklepanju preužitkarske pogodbe je vrednost premoženja znana, vrednost izpolnitve nasprotne stranke pa v večini primerov ne. Vnaprej pač ni mogoče vedeti, koliko časa bo preživljanje stalo, pa tudi obseg dajatev in storitev se lahko bistveno spremeni glede na spremembe zdravstvenega stanja in druge okoliščine na strani preživljanca. Na obseg in trajanja izpolnjevanja pogodbe lahko vplivajo še druge nepredvidljive okoliščine. Obstoji torej tveganje, ki je v tem, da bo ena ali druga pogodbena stranka več dala kot prejela, da bo morebiti izpolnitev preživljalca več ali manj vredna od izpolnitve preužitkarja. Zato ima preužitkarska pogodba v večini primerov elemente aleatornosti (v literaturi je najti stališče, da je pri aleatornih pogodbah tveganje del pogodbene podlage(4)). Vse to pa so razlogi, da teh pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po načelu enake vrednosti dajatev in odplačnosti pogodbe ni mogoče ugotavljati z računsko primerjavo vrednosti izročenega premoženja z vrednostjo opravljenih dajatev in storitev, pač pa je potrebno upoštevati tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank(5) in izhajati iz volje in namena pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe.(6) Zato je pravno napačen pristop, da po smrti preživljanca, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, na zahtevo nujnih dedičev opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo. Vrhovno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.(7) Vse navedeno sta pravilno pojasnili in pri odločitvi upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje.

7Njuna odločitev je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso bile ovržene in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), materialno pravno pravilna. Ugotovljeno je namreč bilo, da se je mati pravdnih strank M. M. odločila za nastanitev v domu starejših občanov, ko je bila stara 80 let, ker se je zavedala, da bo ob svoji starosti in zdravstvenih težavah v bodoče potrebovala stalno nego in oskrbo (imela je bolečine v nogah in je težko hodila, bila je sladkorna bolnica, imela je sklepno revmo, obrabljena kolena, težave s ščitnico in srcem , prestala je operacijo sive mrene). Ker se po tem, ko se je pozanimala o oskrbni ceni, zavedala, da njena denarna sredstva za kritje tega stroška ne bodo zadoščala, je želela, da bi se njeni potomci zavezali po potrebi doplačevati razliko med njenimi sredstvi in stroški domske oskrbe ter organizirala sestanek z njimi zaradi dogovora o prevzemu te obveznosti do nje in o načinu razdelitve svojega premoženja med otroke, vendar obveznosti doplačevanja domske oskrbe ni želel prevzeti nobeden od otrok. Ko se je prepričala, da lahko pogodbo sklene samo z enim od otrok, je s tožencem sklenila sedaj sporno pogodbo. Mati je tožencu nepremičnino izročila zato, da bo v zameno zanjo poskrbel „za vse, da ji do konca njenih dni ničesar ne bo primanjkovalo za dostojno življenje“ in ker je že 10 let pred sklenitvijo preužitkarske pogodbe v okviru njenih potreb in želja skrbel zanjo in ji pomagal (jo vozil k „njenemu“ zdravniku in na preglede v L., na obiske k sorodnikom, skrbel za okolico hiše, ji pripravljal drva...), s svojimi sredstvi investicijsko vzdrževal vse materine nepremičnine. Po sklenitvi sporne pogodbe je toženec mater v času nastanitve v domu večkrat tedensko obiskoval (prav tako njegova družina, zlasti žena), jo vodil domov na obiske, skrbel za redne zdravniške preglede, zanjo opravljal prevoze, ji zagotavljal zdravila, ki jih ni mogla dobiti na recept, ji prinašal dietno prehrano, ji po poškodbi kolka zagotovil dodatne ure fizioterapije, poleg skrbi za zdravje je skrbel za materino dobro počutje v domu in ji dajal žepnino (mati je na primer redno obiskovala frizerja in pedikerja), njegova žena je skrbela za njena oblačila in higienske potrebščine. Vse te dejanske ugotovitve lahko vodijo le v presojo, da je toženec z materjo sklenil odplačen pravni posel; dejstvo, da je M. M. imela svojo pokojnino, zaradi česar tožencu ni bilo treba plačevati domske oskrbe zanjo, ob ostalih obveznostih, ki jih je prevzel s pogodbo in jih po ugotovitvah nižjih sodišč vzorno izpolnjeval, te presoje ne more omajati; omajati je ne more tudi zato, ker je bil eden od razlogov za sklenitev sporne pogodbe poleg zagotovitve bodoče skrbi tudi v odmeni za preteklo dolgotrajno pomoč materi, dokler je še živela doma, ter investicijsko vzdrževanje njenih nepremičnin.

8Ker je bila sporna pogodba sklenjena kot odplačen pravni posel, tveganje (aleatornost) pa je bistven element takega posla, kar sta sodišči prve in druge stopnje obširno pojasnili, ni podlage za presojo o njegovi neveljavnosti in pravnem neučinkovanju v razmerju do tožnika (tak zahtevek je postavil tožnik, čeprav bi bila pravna posledica kršitve načela enakosti vzajemnih dajatev, na katero se je opiral, razveljavitev pogodbe). Zato ne drži revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve navedbe razlogov o pravni neveljavnosti oziroma pravni neučinkovitosti pogodbe. Neutemeljenost takšnega zahtevka jasno izhaja iz obrazložitve o pravni naravi sporne pogodbe kot pogodbe o preužitku in pomenu razmerja med načelom enake vrednosti dajatev in aleatornosti takšne pogodbe.

9Z ostalimi revizijskimi navedbami skuša revident, delno pod krinko zatrjevanih procesnih kršitev (na primer o fiktivnosti posla v zvezi z vsebino iz 6. točke pogodbe), delno pa pod krinko zmotne uporabe materialnega prava (na primer o domnevno zmotni interpretaciji vsebine četrte alineje 5. točke pogodbe, po kateri naj bi toženec do matere prevzel obveznosti le za primer, če ne bi odšla v dom starejših občanov, da je bila skrb toženca zreducirana na obiske zapustnice v domu, ki je zagotavljal vso ostalo skrb zanjo) pomenijo nedovoljen poseg v dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

---.---

Op. št. (1): Te so sedaj v 565. členu OZ navedene primeroma: občasne denarne dajatve, nudenje življenjskih potrebščin, oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora, prepustitev uživanja določenega zemljišča in podobno.

Op. št. (2): Primerjaj 8. člen OZ, prej 15. člen ZOR.

Op. št. (3): Prvi odstavek 118. člena OZ, prej prvi odstavek 139. člena ZOR.

Op. št. (4): Glej Varanelli, L., Ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, Pravna praksa 46/2010, priloga, stran 22.

Op. št. (5): Tako sodba VS RS II Ips 464/99 in druge.

Op. št. (6): Glej sodbo VS RS II Ips 791/2008.

Op. št. (7): Tako na primer odločbi VS RS II Ips 192/2007 in II Ips 558/2007.