565. člen OZ

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je prvi toženec vse do smrti B. B. in A. A. izpolnjeval s pogodbo o preužitku prevzete zaveze, zato ne drži, da sodišče prve stopnje takšnega pravnega posla že iz razloga neizpolnjevanja ne more in ne sme pustiti v veljavi. Ne drži niti, da je pogodba po drugi strani tudi nična zaradi nedopustnega in nemoralnega nagiba, saj da so pogodbene stranke vedele, da je premoženje, katerega so s pogodbo prenesli, nastalo v času zakonske zveze A. A. in B. B., s samimi sklenjenim poslom pa so želeli prikrajšati zakonite dediče, torej tožnico, in da gre za navidezni pravni posel, katerega v nobenem delu ni realiziral prvi toženec. Sodišče prve stopnje je namreč, kot že zgoraj obrazloženo, pravilno ugotovilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe.

Tožnica je res prava neuka stranka, vendar jo je sodišče s sklepom z dne 17. 5. 2019 ustrezno poučilo, kako naj oblikuje in dopolni tožbo, zato gre šteti, da je bilo materialnoprocesno vodstvo pravilno opravljeno. Kot je razvidno iz zapisa obeh narokov, je imela tožnica ob navedbah sodišča in nasprotne stranke možnost dopolniti trditveno podlago. Prav tako je bila ob zaslišanju večkrat vprašana glede neizpolnjevanja pogodbe. Tožnica bi si v postopku lahko pridobila tudi brezplačno pravno pomoč, če bi tako želela, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je bila takšna pomoč omogočena šele v pritožbenem postopku. Tožnica je, kljub temu, da je bila s sklepom poučena, kako na tožbo oblikuje, podala nejasno, pavšalno in premalo konkretno trditveno podlago o tem, da toženec odklanja pomoč in ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.

Za izpolnjenost pogodbe o preužitku ni potrebno, da bi bil preužitkar deležen popolne in intenzivne nege po standardih negovalnih bolnišnic, temveč zadošča, da mu preživljalec nudi tisto pomoč in nego, ki jo preužitkar glede na svoje stanje potrebuje.

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

Dokazno breme o zatrjevani nedopustni podlagi je bilo na tožnikih, ki ga nista zmogla. Nista uspela dokazati, da je bil namen sklenitve pogodb v njunem oškodovanju. Pokojna je imela pravico s svojim premoženjem prosto razpolagati, kar ni nemoralno, tudi če je s tem katerega od dedičev preferirala. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah, pomoči in skrbi zanj. Enako velja tudi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj gre pri pogodbi o preužitku za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Pogodbo o preužitku je mogoče skleniti preko skrbnika. Gre za dvostransko odplačno razmerje, v katerem je lahko preužitkar oziroma prevzemnik obveznosti tudi tretja oseba, ne zahteva se sorodstveno razmerje med pogodbenimi strankami, kot tudi ne soglasje preužitkarjevih potomcev. Pogodbe o preužitku tako ne zaznamuje dednopravna vez, zato jo je v imenu in za račun pokojnega lahko sklenila njegova skrbnica. Poslovna podlaga pogodbe o preužitku je zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje. Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana pogodba, saj se ob sklenitvi ne ve, kakšne in kolikšne bodo strankine medsebojne obveznosti. Smrt je le časovna razmejitev obveznosti. Aleatornost se ne nanaša na trenutek smrti, ki je v vsakem primeru nedoločljiv in to ne glede na bolezen preživljanca. Aleatornost oziroma njegova ocena se vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata obe pogodbeni stranki (in ne le ena stranka) s sklenitvijo in katerih višina bi morala biti neznana ob sklenitvi pogodbe. Pri (veljavni) pogodbi o preužitku je napačen pristop, da bi se za nazaj napravil obračun in primerjava pogodbenih obveznosti. Obračunski pristop ne pride v poštev, sa

Sodišče prve stopnje je po izvdenem dokaznem postopku utemeljeno podvomilo o tožbeni tezi, da je sporna pogodba fiktivna in zato nična (pravilno: brez pravnega učinka). Tožnica je ob ponovnem zaslišanju celo sama priznala, da je toženec pogodbo očitno vzel resno, ona sama pa ne. Za veljaven nastanek pogodbe mora biti izjava pogodbene volje svobodna in resna (drugi dostavek 18. člena OZ). Če pogodbenik v resnici nima namena podati zavezujoče izjave, pogodba ni sklenjena, vendar to pravilo velja le takrat, kadar je takšna volja navzven zaznavna in tako znana sopogodbeniku. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnica niti ne trdi, da bi moralo biti tožencu glede na okoliščine sklepanja pogodbe jasno, da se v resnici tožnica ne želi zavezati k prodaji svojih nepremičnin.

Pogodba o preužitku je bila sklenjena v obdobju izpodbojnosti 5 let pred uvedbo postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Pogodba je bila sklenjena z dolžničinim sinom, ki ima položaj ožje povezane osebe. Posledica pogodbe je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja zaradi odsvojitve nepremičnin dolžnice tako, da bodo zaradi tega upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če pogodba o preužitku ne bi bila sklenjena, oziroma plačila sploh ne bodo prejeli, saj je stečajna masa neznatne vrednosti. Posledično je upnik pravočasno vložil izpodbojno tožbo. Vložena izpodbojna tožba je ena izmed predpostavk domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba vložena in ali je bila vložena pravočasno. Utemeljenost izpodbojne tožbe ali pravilnost tožbenega zahtevka v ničemer ne vplivata na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pravno naravo pogodbe. Ne glede na njen naslov in dejstvo, da sta stranki v njej poimenovani kot darovalec in obdarjenec, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna. Sodišče prve stopnje je naravo pogodbe presojalo po njeni vsebini oziroma pogodbeni volji strank (15. in 18. člen OZ) in ne po tem, kako je imenovana. Kavza (namen) darilne pogodbe je nekaj dati brezplačno (prvi odstavek 533. člena OZ). Kakor hitro obstoji kakšna obveznost nasprotne stranke v zvezi z naklonitvijo (ki jo lahko stranka iztoži), takšno naklonilo ni darilo. V konkretnem primeru se je toženec, med drugim, (izrecno) zavezal, da bo v primeru bolezni in starosti darovalca zanj skrbel in mu finančno pomagal (IV. točka pogodbe). Sprejel je torej obvezo v zvezi z naklonitvijo, ki je nedvomno tudi iztožljiva. Zavezal se je, da bo očetu do njegove smrti nudil določene storitve, ta pa se je zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah. Pogodba torej ustvarja dvostransko in odplačno obveznostno razmerje in izpolnjuje vse znake pogodbe o preužitku (prvi odstavek 564. člena OZ).

Samo zato, ker si je mož ob podaritvi nepremičnin do svoje smrti pridržal služnost užitka, o pogodbi o preužitku oziroma o odplačni naravi pogodbe še ni mogoče govoriti. Bistveno je, da tožnica v zameno za lastništvo nepremičnin ni prevzela nobenih nasprotnih obveznosti, razen trpeti dosmrtni užitek in gospodarstvo pokojnega moža, zato je zaključek nižjih sodišč, da ne gre za odplačno pogodbo, pravilen.

Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah (občasne denarne, nudenje življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora in podobno), skratka pomoči in skrbi zanj (člena 564. in 565 OZ). Lahko je ta, kot v spornem primeru, tudi pretekla – že opravljena in preužitkar želi formalizirati takšna prevzemnikova ravnanja na podlagi pogodbe, s katero izkaže svojo hvaležnost tudi za že preteklo skrb in pomoč s prenosom svojega premoženja nanj.

Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.

Sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč njegova presoja, za katero vrsto pogodbe, temelji na vsebini sklenjenega dogovora. V konkretnem primeru to pomeni, da zgolj naslovitev zadeve v predloženi dokazni listini kot „preklic darilne pogodbe“ in dejstvo, da je v njej govora o darilni pogodbi v povezavi s pravnim standardom hude nehvaležnosti, ne odražata nujno prave volje pogodbenih strank. Stališče pritožbe, da dogovor o nudenju pomoči oziroma skrb za hrano pomeni bistveno sestavino pogodbe o preužitku, ne drži.

Za preužitkarja je bistveno, da si z odsvojitvijo svojega premoženja v bodoče zagotovi socialno varnost in preživljanje oz. zagotovi dosmrtno preživljanje v enaki kvaliteti kot pred sklenitvijo pogodbe. Ni pa bistvena za preužitkarja osebna izpolnitev s strani prevzemnika, ki se kaže v njegovih realnih dejanjih. Povedano velja, če ni bila s pogodbo izrecno dogovorjena osebna izpolnitev.

Povsem veljavna pogodba o preužitku, ki sta jo sklenili toženki, in kateri ni mogoče očitati nasprotovanja kogentnim predpisom (ZKZ in ZDKG) niti nobenih drugih razlogov za zatrjevano ničnost (prvi odstavek 86. člena OZ), je s svojo realizacijo povzročila sicer dopustno (z ZDKG skladno) spremembo solastninskega stanja, ki pa jo bosta morala oba solastnika pri nadaljnjih razpolaganjih s svojima solastninskima deležema na zaščiteni kmetiji vendarle upoštevati in bosta z njo v skladu z 2. členom ZDKG in v skladu z določbami ZKZ pri svojih nadaljnjih razpolaganjih tudi omejena.

Ker sta zapustnik in tožnikova mati v pogodbo zapisala, da sta kot zakonca solastnika nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe in da sta razpolagala vsak s svojim deležem, tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek za tisti delež nepremičnin, s katerimi je razpolagala njegova mati. Pravni interes ima zgolj za tisti del delež nepremičnin, ki bi se lahko upošteval pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine po zapustniku A. P. in ki bi se lahko vračunal v tožnikov dedni delež.

Ker je bila sporna pogodba sklenjena kot odplačen pravni posel, tveganje (aleatornost) pa je bistven element takega posla, ni podlage za presojo o njegovi neveljavnosti in pravnem neučinkovanju v razmerju do tožnika (tak zahtevek je postavil tožnik, čeprav bi bila pravna posledica kršitve načela enakosti vzajemnih dajatev, na katero se je opiral, razveljavitev pogodbe).

Nižji sodišči sta pogodbo pravilno kvalificirali, saj ima vse značilnosti pogodbe o preužitku. Obveznost pokojnega J. S. kot preužitkarja je bila prenos vsega premoženja v času sklenitve pogodbe na prevzemnico, obveznost N. R. kot prevzemnice pa je bilo opravljanje periodičnih dajatev oziroma storitev za preužitkarja do njegove smrti.