VSRS Sodba I Ips 51836/2010-86

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 7. 3. 2012 I. R. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in enega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika -1 (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje tri mesece zapora in za tretje kaznivo dejanje štiri mesece zapora ter nato po določbah o steku določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 oškodovani družbi U. d. d. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 14.527,57 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen izreče. Na podlagi prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 182,37 EUR in sodno takso, ki bo posebej odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo, da oškodovani družbi U. d. d. povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 14.527,57 EUR. Pritožbi obsojenčevih zagovornikov zoper prvostopenjsko sodbo je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 13. 11. 2012 delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v pravni opredelitvi kaznivih dejanj, tako da je tudi prvi dve kaznivi dejanji, ki ju je sodišče prve stopnje opredelilo kot kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 217. členu KZ, opredelilo kot kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, in posledično v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu kazen za prvi dve kaznivi dejanji goljufije (sicer v nespremenjeni višini) določilo na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 in nato ob uporabi določb o steku, ob nespremenjeni kazni za tretje kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, določilo enotno kazen deset mesecev zapora. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo ZKP in kazenski zakon v njegovo škodo, ker mu, iz njemu neznanega razloga, ni vročilo ne prvostopenjske in ne drugostopenjske sodbe. S tem mu je bila odvzeta pravica do pritožbe, ki jo je sicer pravočasno in pravilno napovedal ter bi jo tudi sam vložil, saj se s prvostopenjsko sodbo ne strinja. Obsojenec nadalje navaja, da je pritožbeno sodišče napačno seštelo kazni. Pritožbeno sodišče mu je namreč določilo kazni pet in tri mesece zapora, kar je skupaj osem mesecev zapora in ne deset, kot je po pomoti zapisalo sodišče. Obsojeni še uveljavlja, da ga pritožbeno sodišče ni obvestilo o seji senata in mu je na ta način onemogočilo, da bi svojo pritožbo podal vsaj na seji, če mu je že sodišče prve stopnje to možnost odvzelo.

3Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o odgovoru ni izjavil.

B.

4Vrhovno sodišče ugotavlja, da so protispisne trditve zahteve, da obsojencu nista bili vročeni ne prvostopenjska in ne drugostopenjska sodba. Po določbi četrtega v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZKP se sodba v primeru, če ima obdolženi zagovornika, vroči tako zagovorniku kot obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev. V primeru, da naslovnik pisanja noče sprejeti, pa zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena (123. člen ZKP). Iz dopisa sodišča prve stopnje z dne 23. 4. 2012 (list. št. 285) je razvidno, da je sodišče prve stopnje odredilo, da se sodba z dne 7. 3. 2012 vroči obsojencu po pooblaščenem vročevalcu, po tem ko se je sodna pošiljka s sodbo, poslana obsojencu po pošti na naslov T., Celje, vrnila z oznako „ni dvignil“. Iz poročila vročevalca o opravljeni vročitvi z dne 10. 5. 2012 (list. št. 286) izhaja, da je vročevalec ugotovil, da obsojeni na prijavljenem naslovu T., Celje, ne prebiva (tam je samo prijavljen in ima predalčnik) in da je dejansko dosegljiv na naslovu V., Celje, kjer tudi dejansko prebiva. Vročevalec je dne 10. 5. 2012 ob 8.05 uri obsojenca dobil na tem naslovu in mu hotel vročiti sodno pisanje. Obsojenec pisanja ni hotel sprejeti, češ da na tem naslovu ne živi, in je vročevalcu naročil, naj mu pisanje dostavi na naslov T., Celje. Vročevalec ga je opozoril, da mu bo pisanje, če ga ne bo hotel sprejeti, oddal v predalčnik na naslovu V., Celje. Ker obsojeni še vedno ni hotel sprejeti pisanja, je vročevalec ravnal po določbi 123. člena ZKP in sodbo pustil v predalčniku na naslovu V., Celje. Ker je poročilo o vročitvi javna listina in kot taka verodostojna (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 35/2001 z dne 13. 2. 2003), obsojenec pa njene verodostojnosti niti ne izpodbija, je Vrhovno sodišče njeno vsebino štelo za resnično. Vsled navedenemu zaključuje, da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojencu pravilno vročena dne 10. 5. 2012, s čimer je bila obsojencu tudi dana možnost, da vloži pritožbo v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe. Očitki zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do pritožbe, se tako izkažejo za neutemeljene.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu pravilno vročena tudi sodba sodišča druge stopnje. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa je bila drugostopenjska sodba obsojencu poslana na naslov T., Celje, vendar se je vrnila s sporočilom „ni dvignil“. Obsojencu torej ni bilo mogoče vročiti sodbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, zaradi česar mu je bila sodba v skladu z določilom četrtega odstavka 120. člena ZKP pravilno vročena s pritrditvijo na sodno desko dne 28. 12. 2012.

6Neutemeljene pa so tudi trditve zahteve, da je pritožbeno sodišče nepravilno seštelo določene posamične kazni ter napačno določilo enotno kazen. Drži sicer, da je sodišče druge stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe na novo določilo samo kazen za prvi dve kaznivi dejanji goljufije, in sicer v višini pet in tri mesece zapora, vendar obsojenec spregleda, da je pritožbeno sodišče pri določitvi enotne kazni kot določeno upoštevalo tudi kazen štiri mesece zapora, določene po sodišču prve stopnje za tretje kaznivo dejanje goljufije, ki je ostala v pritožbenem postopku nespremenjena. Pritožbeno sodišče je nato z uporabo določil o steku (3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1) določilo enotno kazen desetih mesecev zapora. Tako določena enotna kazen je višja od vsake posamične kazni zapora, hkrati pa ne dosega seštevka posameznih kazni. Pritožbeno sodišče je torej enotno kazen določilo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, zato s strani obsojenca zatrjevana napaka oziroma pomota pri določitvi enotne kazni ni podana.

7Ravno tako ni podana kršitev pravila kazenskega postopka (konkretno 445. člena ZKP), ker pritožbeno sodišče obsojenca ni obvestilo o seji senata in mu s tem, po njegovih trditvah, odvzelo možnost, da bi svojo pritožbo podal vsaj na seji pritožbenega senata. Na podlagi določbe prvega odstavka 445. člena ZKP drugostopenjsko sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzoča stranka koristna za razjasnitev stvari. V obravnavanem primeru je senat po presoji spisovnih podatkov, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb ugotovil, da je prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge. Iz navedenega torej izhaja, da je senat (pravilno) presodil, da pri obravnavanju pritožbe navzočnost obdolženca zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna, zato je postopalo povsem pravilno, ko obdolženca o seji ni obveščalo. K temu Vrhovno sodišče še dodaja, da obsojenec na seji senata svoje pritožbe niti ne bi mogel podati, saj je dne 13. 11. 2012, ko je bila seja senata, nedvomno že potekel 15 dnevni rok za vložitev pritožbe (ta je bila obdolžencu vročena, kot je sodišče ugotovilo zgoraj, dne 10. 5. 2012).

C.

8Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 92. členom ZKP).