123. člen ZKP

Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.

Vse vročitve so bile opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno, to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.

Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo. Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP). Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS,

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili postopkovna pravila iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je sodišče prve stopnje opustilo materialno procesno vodstvo, sodišče druge stopnje pa kljub toženkini pritožbi te nepravilnosti ni odpravilo? 2. Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da vročitev pisanj ni bila pravilno opravljena zgolj iz razloga, ker je bilo na vročilnici označeno, da se je pisemska pošiljka vročala v skladu s 144. členom ZPP, pri tem pa se v vsebino poteka vročitve ni spustilo?

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu neuspešno skušalo vročiti vabilo na predobravnavni narok za dne 15. 9. 2021, na naslov B..., P., saj obdolženi sodnega pisanja ni dvignil, prav tako pa je bila neuspešna vročitev po sodnem kurirju.

Takšna zahteva za izločitev in predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki sta vložena z namenom zavlačevanja, pa sta očitno neutemeljena. Zagovornik je namreč smiselno enake navedbe izpostavil že v vlogi z dne 16. 6. 2021, ki jo je naslovil kot "zahteva za izločitev", v njeni dopolnitvi (list. št. 1058) pa je izrecno navedel, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O vlogi je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 22. 7. 2021, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, še manj pa z odločitvijo drugih sodnikov, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zahtevo za izločitev višjih sodnikov zavrglo kot očitno neutemeljeno (peti odstavek 42. člena ZKP).

V izpodbijani sodbi (prav tam) je podana tudi argumentirana prvostopenjska presoja, da je opisano ravnanje občinskega redarja šteti kot zagotavljanje javnega reda v obliki skrbi za splošno dostopnost krajevne ceste kot javnega dobra, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi.

Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno. Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. čle

Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev z

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pooblaščenemu vročevalcu nastali stroški, kot so bili priglašeni, pritožba pa s pavšalnimi trditvami, da si je sodišče prve stopnje navedene stroške izmislilo, ne more uspeti.

Nabiralnik je sestavni del stanovanja in naslovnik ob prihodu v stanovanje tudi sicer praviloma najprej pogleda vanj, zato je taka vročitev povsem v skladu s prvim odstavkom 119. člena v zvezi s členom 123 ZKP.

Vložnica je vnesla precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, navedenih v poročilu o opravljeni vročitvi, o tem, da je bila v času domnevnega vročanja doma, pa sodnega pisanja brez zakonitega razloga ni hotela sprejeti, s tem pa tudi dvom v pravilnost vročitve po 123. členu ZKP.

Če senat presodi, da pri obravnavanju pritožbe navzočnost obdolženca zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna, obdolženca o seji ne obvešča.

Vročevalec, ki je z gotovostjo ugotovil, da je naslovnik doma oziroma se nahaja v pisarni na naslovu bivanja, vendar je odklonil prejem pisanja, je ravnal v skladu z določbo 123. člena ZKP.

Posebni pogoj povrnitve škode lahko sodišče v okviru pogojne obsodbe določi, kadar obdolženčevo obveznost poravnati škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem, ugotovi v okviru adhezijskega postopka, ali ko je le-ta ugotovljena v civilnem sodnem postopku, ter pod nadaljnjim pogojem, da v času izrekanja sodbe obdolženec te svoje obveznosti še ni izpolnil. Ker je bilo o obsojenčevi odškodninski obveznosti do oškodovanca pravnomočno že odločeno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, je sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom pravilno napotilo na pravdo (2.odstavek 105. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je potrdilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni dvoma, da silobran na strani obsojenca ni bil podan, posebni razlogi o njegovem neobstoju v sodbi sodišča druge stopnje niso bili potrebni. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh dokazov, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, in jih ovrednotilo. Iz presoje posameznega dokaza je zato ob uporabi argumenta a contrario mogoče sklepati, kako so bili presojeni nasprotni dokazi in zakaj niso bili upoštevani. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis ugodnejši za obsojenca.

Kršena je bila določba 4. odstavka 123. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje sodbo vročilo obsojencu pred t.im. "sodnimi počitnicami", odvetniku pa po tem času, zato takšno vročanje ne more imeti škodljivih posledic za obsojenca, ki je bil s tem prikrajšan za pravico do obrambe, saj se je zagovornik kot odvetnik upravičeno zanašal na to, da glede na obvestilo Ministrstva za pravosodje, sodišče ne bo vročalo pošiljk, glede katerih bi v tem času začeli teči roki za pritožbo, saj ta zadeva tudi ni bila nujna.

Dasi je sodnica obdolženca telefonično obvestila o spremembi datuma nadaljevanja glavne obravnave, te pa se obdolženi, ne da bi izostanek opravičil, ni udeležil, niso bili podani pogoji po 3. odstavku 442. člena ZKP za sojenje v obdolženčevi odsotnosti. Po 2. odstavku 130. člena ZKP je tak način vabljenja ali sporočanja dopusten za vse sodelujoče v kazenskem postopku, le obdolžencu je vabilo potrebno vročiti v skladu s 123. členom ZKP.

Zoper obsodilno sodbo se je pritožil zagovornik, sodišče prve stopnje pa je pritožbo kot dan prepozno zavrglo, sklicujoč se na določbo IV. odst. 123. člena ZKP, da pritožbeni rok teče od dneva vročitve sodbe obdolžencu, ne pa zagovorniku. Sodišče druge stopnje je takšno stališče potrdilo in pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravica obdolženca do pritožbe v postopku o prekršku je prekršena, če organ druge stopnje odloči o pritožbah še pred potekom pritožbenega roka, ki gre obdolžencu po 1. odstavku 182. člena zakona o prekrških.