VSL sodba II Cp 3302/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo (in sklepom, sklep ni predmet pritožbenega postopka), popravljeno s popravnim sklepom z dne 19. 9. 2012, je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37569/2010 z dne 21. 3. 2010 v celoti razveljavilo, tožencu naložilo v plačilo zneska 21,90 EUR s pripadki in 33,30 EUR s pripadki (v tem delu je sodba pravnomočna), v preostalem delu pa tožbeni zahtevek (kot neutemeljen zavrnilo) ter tožniku naložilo, da tožencu plača pravdne stroške v znesku 1.243,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da se vtoževane terjatve (po računih kot verodostojnih listinah zaradi plačila skupno 18.375,15 EUR s pripadki, skrčeno na 18.277,00 EUR s pripadki, vsi z dne 31. 5. 2007 z zapadlostjo 15. 6. 2007) nanašajo pretežno na obdobje od 1. 5. do 31. 5., to je za maj 2007 (le račun št. 7037561 se nanaša (tudi) na obdobje od junija do avgusta 2007).

2Zoper sodbo pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1), in predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, katere listinske dokaze je izvedlo in katere zavrnilo. Tako ni jasno, na katere dokaze se opira sodba, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Toženec ni zanikal, da se v njegovih poslovalnicah predvaja glasba, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano. Ker ni tako ravnalo, sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče se ne bi smelo spustiti v obravnavanje, ali predloženi zapisniki o kontroli in izpovedi prič dokazujejo uporabo glasbe. Ker se je glasba predvajala, je toženec dolžan plačati nadomestilo ali dokazati, da je predvajal avtorsko nevarovano glasbo. Sodišče bi torej moralo tožnikovemu zahtevku v celoti ugoditi, tako pa je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje njenim razlogom. Tožnik ne more vsak mesec preveriti prav vseh toženčevih poslovalnic, saj je teh več kot 400. Sicer pa so tožnikovi kontrolorji pri vseh kontrolah pred in po vtoževanem obdobju ugotovili uporabo avtorsko varovane glasbe, kar dokazuje, da jo je toženec priobčeval tudi v spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Končno ni tožnikova dolžnost, da dnevno ugotavlja uporabo glasbe pri uporabnikih, pač pa morajo uporabniki varovanih del enkrat mesečno predložiti tožniku podatke o njihovi uporabi. Toženec po obisku kontrolorjev ni sporočil nikakršnih sprememb glede predvajanja glasbe, zato je jasno, da je uporabljal glasbo tudi potem, ko so bile kontrole opravljene. Poleg tega kontrole pri neplačnikih potekajo na tri do štiri mesece, sicer pa na eno leto. Napačna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen zato, ker kontrola v relevantnem obdobju ni bila opravljena. Predloženi zapisniki o kontroli dokazujejo, da se je predvajala avtorsko varovana glasba. Ni potrebno, da bi uporabnik podpisal zapisnik. O predvajanju avtorsko varovane glasbe so jasno in prepričljivo izpovedale tudi zaslišane priče. Sodišče njihovih izpovedb ni ocenilo. Neživljenjsko bi bilo trditi, da se ravno v spornem obdobju v nobeni toženčevi poslovalnici ni predvajala glasba. Sicer pa je tudi klasična glasba avtorsko varovana. Toženec ni niti trdil, niti dokazal, da se predvajana klasična glasba igra po originalnih partiturah, vsaka priredba pa je že avtorsko zaščiteno delo. Dokaz o uporabi glasbe je tudi prijavnica, čeprav je uporabnik ni podpisal. Končno ni pomembno, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, saj toženec v tem primeru dolguje nadomestilo za uporabo na podlagi zakona. Ker tega ni storil, je brez dvoma neupravičeno obogaten, avtorji, ki jih ščiti tožnik, pa so bili neupravičeno prikrajšani. (2)

3Na pritožbo je odgovoril toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V odgovoru vztraja, da bi tožnik moral dokazati, da je toženec v svojih poslovalnicah predvajal avtorsko zaščiteno glasbo, in ne obratno. Ni res, da toženec tožnikovih trditev v pravdi ni zanikal. Tožnika je z dopisom z dne 20. 12. 2006 pravočasno obvestil, da avtorsko zaščitene glasbe poslej ne bo več predvajal, zato tudi ni bil dolžan tožniku mesečno poročati o uporabi. Sicer pa se nobeden od predloženih dokazov ne nanaša na sporno obdobje, ki ga zajema tožba. (3)

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne (4) bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče tako glede dejstev kot materialnopravne presoje v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

6Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus. Izrek sodbe je (upoštevajoč popravni sklep z dne 19. 9. 2012) povsem jasen in nedvoumen – z razveljavitvijo izdanega sklepa o izvršbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče tožniku odreklo zahtevano pravno varstvo. V obrazložitvi sodbe je nato izčrpno, pregledno in razumljivo pojasnilo, zakaj je ocenilo, da tožnik ni upravičen do plačila svoje terjatve. Med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo torej ni nobenega nasprotja. Čeprav sodišče prve stopnje ni naštelo in natančno opisalo vseh ponujenih in izvedenih listinskih dokazov, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni namreč bistveno naštevanje posameznih dokazov, pač pa ocena njihove vsebine in tehtanje njihove dokazne vrednosti. Sodišče se v skladu z 213. členom ZPP pri dokazovanju omeji le na odločilna dejstva, zato se mora obrazloženo opredeliti predvsem do tistih dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega predloga. Tej zahtevi je sodišče prve stopnje zadostilo, zato ne gre za očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 324. členom istega zakona, še manj pa za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni dvom o tem, kateri dokazi so bili izvedeni in kateri zavrnjeni, je odveč. Glede na številnost predloženih listinskih dokazov zadošča, da se sodba sklicuje na priloge spisa. Tožnik v pritožbi niti ne pove, katerega od dokazov naj bi sodišče prve stopnje prezrlo. Tudi ugotovitvi izpodbijane sodbe, da se nobeden od ponujenih dokazov ne nanaša na sporno časovno obdobje, ki ga zajema tožbeni zahtevek, ne oporeka. Pretiran je zato pritožbeni očitek, da se zaradi domnevnih pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe tožnik o njej ne more kvalificirano izreči.

7Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze o neprerekanih dejstvih. Ker je toženec v vseh svojih vlogah sproti izrecno zanikal tožnikove trditve, ni bilo podlage za uporabo domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ni zanikala, štejejo za priznana. Sploh pa bi tožnik v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP moral na domnevno kršitev pravil o dokazovanju opozoriti že v postopku na prvi stopnji. Ker tega ni storil, se v pritožbi na navedeno kršitev ne more več uspešno sklicevati. Poleg tega so pritožbene trditve, da toženec ni zanikal predvajanja glasbe, zavajajoče upoštevajoč da je toženec zanikal le predvajanje avtorsko varovane glasbe, pritožba pa izpostavlja le (pravno) nepomemben vidik, to je „predvajanje glasbe“.

8Sodišče prve stopnje je, upoštevaje trditveno gradivo in dokazno ponudbo pravdnih strank, dovolj celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je tudi materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da predstavlja pravno podlago za tožnikov zahtevek 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 81. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Tožnik kot imetnik dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic je v skladu s 1. točko 147. člena ZASP med drugim upravičen do plačila za javno priobčitev neodrskih glasbenih del. Če z uporabnikom ni sklenil ustrezne pogodbe, mu uporabnik dolguje nadomestilo za uporabo v višini, kot je določena z veljavno tožnikovo tarifo, ker gre za kršitev izključne pravice. V tožnikov repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena domača in tuja glasbena dela. Uporabnik se zato lahko upre plačilu samo, če dokaže, da je javnosti predvajal še neobjavljena glasbena dela, glasbena dela, ki jih avtor lahko v skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP uveljavlja individualno, ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP) in glasbena dela, pri katerih je od smrti njihovega avtorja že poteklo 70 let (59. člen ZASP). Kakšno glasbo je toženec predvajal pred in po vtoževanem časovnem obdobju, pa za to pravdo ni bistveno.

9V skladu z 353. členom ZPP je sodišče druge stopnje neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu).

10Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen. Toženec z odgovorom na tožnikovo pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o tej pritožbi, zato njegovi stroški niso bili potrebni. Pravdni stranki morata torej stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) To je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava;

(2) Pritožbeni razlogi so praktično identični razlogom, ki jih je tožnik navajal v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima pravdnima strankama, ki se je nanašala na obdobje enega meseca pred obravnavanim (za april 2007, v tej zadevi pa gre (razen enega računa) za maj 2007) in so navedeni v sodbi in sklepu tega sodišča II Cp 3092/2011 z dne 16. 5. 2012, objavljeni na spletu: , pa tudi ; razlika je, da se razlogi, ki se v navedeni zadevi nanašajo na april 2007, v tej zadevi mutatis mutandis nanašajo na maj 2007;

(3) Tudi toženec v odgovoru v bistvu navaja enake razloge, kot jih je navajal v zadevi, navedeni v opombi 2 te obrazložitve (in so navedeni v sodbi in sklepu tega sodišča II Cp 3092/2011 z dne 16. 5. 2012), s tem da se razlogi, ki se v navedeni zadevi nanašajo na april 2007, v tej zadevi mutatis mutandis nanašajo na maj 2007;

(4) V drugem odstavku 350. člena ZPP naštete;