VSRS Sodba I Up 155/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 110-824/2012 z dne 27. 11. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 10. člena in 10. a člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v ... imenovala A. A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu). Na razpis za prosto notarsko mesto, objavljen v Ur. l. RS, št. 50/2012, se je poleg izbrane kandidatke prijavil tudi tožnik. Tožena stranka je v predpisanem postopku ugotovila, da oba kandidata izpolnjujeta predpisane pogoje, za oba sta bili pozitivni tudi mnenji Notarske zbornice in Višjega sodišča v Mariboru, pri ocenjevanju strokovne usposobljenosti obeh kandidatov, ki ga je opravila posebna komisija, pa je tožnik dobil dve točki manj kot izbrana kandidatka.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe, in se pri tem sklicevalo na določbe 10. in 10. a člena ter določbo 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je pristojno le za presojo zakonitosti izpodbijanega akta in postopka, v katerem je bil sprejet, ne pa za presojo primernosti ocene razpisne komisije in ustreznosti izbire tožene stranke. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1354/2006. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je zahteval. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožbenega ugovora pasivne legitimacije. Ponavlja tožbene trditve, da izbrana kandidatka ni vložila popolne vloge, saj ni podpisala izjave, da je poslovno sposobna; da ni lastnoročno podpisala dopolnilne vloge; da izpodbijani akt ni vsebinsko obrazložen; zlasti pa graja sodišče prve stopnje, da je zapisalo, da ima minister pri izbiri med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, „široko diskrecijsko pravico“. Prepričan je, da je bistveno boljši kandidat od izbrane kandidatke, ker ima dalj časa trajajoče in pestrejše delovne izkušnje od izbrane kandidatke, ki je vse od izvolitve za sodnico za prekrške pa do zdaj opravljala isto delo, priznava pa, da kot predsednica okrajnega sodišča opravlja tudi izvršilne in zemljiškoknjižne zadeve. Graja tudi delo izbirne komisije, ki ni napravila zapisnika o zaslišanju kandidatov tako, kot predvideva Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zapisnik vsebuje le vprašanja, ne pa tudi njegovih odgovorov, kar kaže na nezakonito in arbitrarno ravnanje, ki se sedaj niti ne da preveriti. Tako delo komisije je privedlo do nepravilne in nezakonite odločbe ministra.

4V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da v postopku izbire notarja ni dovoljena pritožba v upravnem sporu (zato je zoper sklep o popravi pomote v izpodbijani sodbi, s katero je bil popravljen pravni pouk v izpodbijani sodbi in je bilo navedeno, da je dovoljena pritožba, vložila pritožbo), zato naj Vrhovno sodišče to tožnikovo pritožbo zavrže. Iz previdnosti, če bo Vrhovno sodišče menilo, da je pritožba dovoljena, pa predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je bil postopek izbire opravljen zakonito, tudi dopolnilna vloga je bila napisana lastnoročno, osnovna vloga pa je bila lastnoročno tudi podpisana. Do ostalih navedb se tožena stranka ne opredeljuje, saj so le ponovljeni tožbeni ugovori.

5Odgovor na pritožbo je vložila tudi prizadeta stranka A. A., ki predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in se sklicuje na odgovor na tožbo ter na navedbe v odgovoru na revizijo, vloženo v siti zadevi.

6Pritožba ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče zavrača predlog tožene stranke, da naj se obravnavana pritožba zavrže kot nedovoljena, kot neutemeljen. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč že od uveljavitve ZUS-1 v letu 2007 ustaljeno stališče (na primer I Up 617/2008 z dne 21. 1. 2009, I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010, X Ips 413/2010 z dne 10. 11. 2010, I Up 162/2011, I Up 724/2011 z dne 26. 1. 2012), da je v zadevah imenovanja notarja v upravnem sporu kot pravno sredstvo dovoljena pritožba. Ta je posebej omenjena v devetem odstavku 10. člena ZN, v katerega pa ZUS-1 z določbo prvega odstavka 73. člena ni posegel, iz prvega odstavka 107. člena ZUS-1 pa izhaja, da je dovoljeno pravno sredstvo v upravnem sporu tisto, ki ga določa ZUS-1, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Tak poseben zakon je ZN (njegov deveti odstavek 10. člena), ki pritožbo posebej omenja, pa čeprav le v zvezi z rokom za odločitev o njej.

8Ugovor pasivne legitimacije, to je, kdo je v tem primeru tožena stranka: minister ali ministrstvo, ni utemeljen. Minister z imenovanjem v Državnem zboru pridobi status javnega funkcionarja, ki vodi ministrstvo, ki je organ državne uprave, katerega delovno področje in pristojnosti so določene z zakonom. V skladu s 110. členom in prvim odstavkom 114. člena Ustave ministri skupaj s predsednikom vlade sestavljajo vlado, pri čemer je vsak minister odgovoren za delo svojega ministrstva. Minister vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akta v skladu z zakonom, ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Pod pojmom pristojnost je treba razumeti pravico in dolžnost o nečem odločiti oziroma opravljati določene naloge. Zato pristojnost ministra izvršiti posamezno nalogo uprave spada v okvir pristojnosti ministrstva. Posebnost izrecne zakonske pooblastitve ministra za izvršitev posamezne naloge (oziroma pristojnosti ministrstva) je ta, da minister v takem primeru pooblastila ne more prenesti na drugo osebo, ampak mora odločitev sprejeti sam. Minister v zadevah nalog uprave vedno odloča kot predstojnik ministrstva, ne pa kot član vlade. Stališče, da je tožena stranka lahko le minister, ne pa ministrstvo, kot je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo, pa bi v primerih, kot je obravnavani, lahko privedla do preprečitve uveljavitve pravice do sodnega varstva pravnih koristi posameznikov in pravice do pravnega sredstva (tako tudi Ustavno sodišče RS, Up-29/05). Torej opredelitev tožene stranke ni napačna, če je kot tožena stranka navedeno ministrstvo, čeprav gre za odločbo, ki jo lahko izda le minister kot predstojnik ministrstva.

9Tako kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, to pa potrjujejo tudi upravni spisi, da sta v obravnavnem primeru na razpis za prosto mesto notarja prijavljena kandidata izpolnjevala zakonske pogoje za imenovanje in da vloge izbrane kandidatke niso bile pomanjkljive oziroma nepodpisane. Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je postopek imenovanja potekal v skladu z ZN, da sta bili pridobljeni mnenji Notarske zobnice in Višjega sodišča v Mariboru, da je strokovno znanje kandidatov ocenila v ta namen v skladu z ZN imenovana komisija, da je izbrana kandidatka pri tem dobila 2 točki več kot tožnik in da je izbiro na podlagi prvega odstavka 10. člena ZN ob upoštevanju določb ZN in preučitvi dotedanjih ugotovitev po prostem preudarku opravil minister, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil. Zato pritožbeni ugovor, da odločba o izbiri ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen.

10Pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni utemeljen. Tožnik očitno drugače kot sodišče prve stopnje ocenjuje, kdaj mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter na njej izvajati dokaze, ki jih tožnik predlaga, in kaj je lahko predmet kontrole zakonitosti v upravnem sporu. Razlaga sodišča, da glavne obravnave ni bilo treba razpisati, ker je imelo podlago za odločanje na seji glede na to, da so predlagani dokazi sestavni del predloženega upravnega spisa oziroma niso pomembni za odločitev, ni taka, da bi ji lahko očitali kršitev 22. in 23. člena Ustave oziroma 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP; glej odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-1055/05). Temelj za takšno zavrnitev pa ima sodišče prve stopnje tudi v drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Po tej določbi lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

11Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da predmet kontrole v upravnem sporu v zadevi imenovanja notarja ne more biti število točk, ki jih je pri ugotavljanju strokovne usposobljenosti posameznega kandidata dala komisija. Ocena strokovne komisije je strokovne narave. Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006. Poleg tega pa minister pri izbiri na te ocene ni vezan.

12Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da minister o izbiri notarja ne odloča po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je minister pri izbiri uporabil merila, določena v 10. a členu ZN, in da je po preučitvi zadeve po prostem preudarku izbral kandidata, ki po njegovi presoji pogoje za opravljanje dela notarja najbolje izpolnjuje. Kadar pa organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja le, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene (glej tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

13Glede tega torej materialno pravo in bilo zmotno uporabljeno.

14Tudi tožnikovo mnenje, da je bistveno boljši in primernejši kandidat za notarja kot izbrana kandidatka, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. V upravnem sporu se namreč presoja le zakonitost izpodbijanega akta, ne pa tudi vsebinska presoja izpolnjevanja (ali boljšega izpolnjevanja) zakonskih pogojev za imenovanje notarja. Kot je bilo že navedeno, sta oba kandidata izpolnjevala predpisane pogoje za imenovanje za notarja, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče, izbiro pa opravi minister, in jo mora tudi obrazložiti. To pa je v tem primeru, ko sta kandidata izpolnjevala pogoje za imenovanje, v okviru svoje diskrecijske pravice tudi storil in pri tem meje prostega preudarka ni prekoračil, prostega preudarka pa ni uporabil v nasprotju z njegovim namenom.

15Vrhovno sodišče se je opredelilo le do najpomembnejših pritožbenih ugovorov, saj drugi pritožbeni ugovori ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev.

16Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1.