VSL sklep I Cp 3160/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojnem J. L. ustavilo, ker ni zapuščine. Iz razlogov sklepa izhaja, da je med dediči obstajal spor o tem, ali premoženje, vrnjeno iz naslova agrarne skupnosti, spada v zapuščino, zaradi spora o obsegu zapuščine, pa je bil dne 10. 11. 2010 zapuščinski postopek prekinjen, dediči pa zoper sodediča Z. L. napoteni na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v višini 492.346,22 EUR (oziroma 563.110,445 EUR) – sodedič Z. L. se namreč ni strinjal, da navedena sredstva spadajo v zapuščino. Ker četrti odstavek 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa, da se obravnava, če stranka ne ravna po sklepu sodišča, nadaljuje in dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je sodišče stranko napotilo na pravdo, dediči, napoteni na pravdo, pa tožbe niso vložili (dedič Z. L. je trdil, da zapuščine ni), je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek ustavilo.

2Zoper sklep se zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega prava in postopkovnih kršitev pritožujejo dediči pokojnega J. L. (razen Z. L., ki trdi, da zapuščine ni) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obširni pritožbi navajajo nepremičnine, ki so bile s pravnomočnimi odločbami Upravne enote Radovljica vrnjene zapustniku kot članu Agrarne skupnosti H. (navedene nepremičnine so bile vpisane v vl. št. 1548 k.o. X ter obenem vknjižena skupna lastninska pravica v korist članov Agrarne skupnosti H., med drugim tudi v korist zapustnika J. L. (to je razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov). Sodišče je tekom zapuščinskega postopka že ugotovilo, da v zapuščino sodijo nepremičnine, vpisane v vložek št. 1548 k.o. X., prav tako pa tudi odškodnina (na zapuščinskih obravnavah 5. 10. 2009 in 23. 1. 2009). Pred zaključkom zapuščinskega postopka pa so bile vse nepremičnine odtujene (protipravno), zato Z. L. trdi, da zapuščine ni. Ta trditev pa ne ustreza dejanskemu stanju zadeve. Iz listin v spisu izhaja, da je kot pravni naslednik J. L. nastopal samo Z. L., ki si je pravico razpolaganja z zapuščino prisvojil pred izdajo sklepa o dedovanju in v celoti prevzel vso kupnino in ostale koristi iz sklenjenih pogodb. Zapustnik je imel pri Agrarni skupnosti H. pravico, ki glede na celoto predstavlja delež 6,66 % (kar izhaja tudi iz notarskega zapisa, s katerim so člani Agrarne skupnosti H. skupno razdelili v solastnino). Pritožniki nato navajajo vrednost nepremičnin, skupna denarna protivrednost na vrnjenih nepremičninah pa znaša 492.346,22 EUR. Ta znesek predstavlja zapuščino upoštevajoč načelo realne (stvarne) subrogacije (če posestnik odsvoji zapuščinske predmete, postane vse tisto, kar je na tak način pridobil, ex lege sestavni del zapuščinskega premoženja, ki ga je posestnik dolžan izročiti dedičem – tako Zupančič Karel, Dedno pravo, 1991, točka 598; načelo stvarne subrogacije izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 499/2007 z dne 19. 1. 2008 ter sklepa Višjega sodišča v Kopru Cp 534/99 z dne 7. 3. 2000). V zapuščino pa sodi tudi znesek 70.764,23 EUR, ki ga je Z. L. pridobil s poravnavama za premoženje, ki je bilo last zapustnika. Skupaj torej v zapuščino sodi znesek 563.110,45 EUR. Kljub temu je sodišče odločilo, da zapuščine ni. Res pritožniki, napoteni na pravdo tožbe niso vložili, to pa zato, ker je bila taka odločitev v nasprotju s sodno prakso, nepravilna in nezakonita. Sklicujejo se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4801/2010 z dne 1. 6. 2011. Pritožniki v pritožbi opozarjajo, da je njihova pooblaščenka na naroku 1. 3. 2012 opozorila, da je sklep o napotitvi na pravdo nepravilen in da ni ovire, da se izda nov napotitveni sklep z drugačno vsebino, pri čemer v pritožbi vztrajajo. Razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja sodišče prve stopnje, so napačni, nezakoniti in nepravilni. Gre tudi za neenotno obravnavanje, v posledici česar pritožniki zahtevajo, da pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pribavi in vpogleda vse spise Okrajnega sodišča v Radovljici, ki obravnavajo dedovanje premoženja nekdanjih članov Agrarne skupnosti H. ter identično odločitev za vse primere. Ne soglašajo niti s tem, da ZD ne daje podlage za spremembo napotitvenega sklepa. Sicer pa je sodišče že v napotitvenem sklepu ugotovilo (in to dejstvo je med strankami nesporno), da je bilo zapustniku v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje kot članu agrarne skupnosti. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je bilo to premoženje, ne da bi bil zapuščinski postopek po umrlem članu agrarne skupnosti izpeljan, odtujeno in iz tega naslova pridobljena določena denarna vrednost. Pri tem ne drži ugotovitev sodišča v napotitvenem sklepu, da iz listin izhaja, da je bila denarna vrednost pridobljena v korist agrarne skupnosti. Tudi če so transakcije potekale preko računa agrarne skupnosti, agrarna skupnost ni pravna oseba in so vse koristi iz poslov pridobili njeni člani, za pokojnega J. L. je vse koristi pridobil Z. L.. Le-ta pa je vseh pravnih poslih nastopal kot pravni naslednik upravičenca J.L., zapustnika. Opozarjajo še, da je bila odškodnina, ki je bila izplačana, nadomestilo za premoženje, ki je bilo vrnjeno nekdanjim članom agrarne skupnosti, pritožniki pa so zapustnikovi dediči in torej tudi dediči te odškodnine. Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja (tudi po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti agrarnih skupnosti – v nadaljevanju ZPVAS) je sodišče glede obsega zapuščine vezano na vsebino pravnomočnih odločb v denacionalizaciji. In ker zapuščine ni več možno dedovati v naravi, tudi ne pridejo v poštev določbe 8. člena ZPVAS, po katerih bi pritožniki imeli le pravico do nujnega dednega deleža; gre jim zakoniti dedni delež, ki ga tudi zahtevajo. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ne obrazloži, zakaj meni, da zapuščine ni. Po trditvah pritožnikov sklep nima razlogov (sploh glede načela realne subrogacije). Zmotna je tudi ugotovitev dejanskega stanja, ki jo predstavlja ugotovitev, da zapuščine ni. Ustavitev postopka je zato nezakonita.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zapustnikovo premoženje je predpostavka zapuščinskega postopka (primerjaj 162. člen ZD); če zapustnikovega premoženja ni, se (jasno) zapuščinski postopek ustavi. Zapustnikovo premoženje, o katerem sodišče odloča v zapuščinskem postopku (praviloma s sklepom o dedovanju), je tisto premoženje, za katero se ve, da pripada zapuščini (to smiselno izhaja iz prvega odstavka 221. člena ZD). Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava), prekine sodišče zapuščinsko obravnavo (212. člen ZD) in napoti stranke na pravdo, in to tisto stranko (prvi odstavek 213. člena ZD), katere pravico šteje za manj verjetno. V obravnavni zadevi je bilo sporno, ali v zapuščino spadajo denarna sredstva (v višini 492.346,22 EUR oziroma 563.110,45 EUR), ki jih je (nesporno in neosporavano) dobil Z. L. (sporno je, ali jih je dobil kot član Agrarne skupnosti H. ali kot dedič pok. J. L.), le-ta pa je trdil, da zapuščine ni. Ker v obravnavani zadevi povsem držijo dejanske ugotovitve sodišča glede neobstoja zapuščine (natančneje glede premoženja, za katero bi se vedelo, da pripada zapuščini), je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu (ugotovitve o napotitvi pritožnikov na pravdo niso sporne), pri odločanju pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane ali po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD (postopkovne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa nanje pazi v skladu z določbami prvega odstavka 366. člena ZPP in 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje, pritožba jih pa v ničemer ne omaja.

5Ne le, da je bilo v obravnavani zadevi glede napotitve pritožnikov na pravdo stališče sodišča prve stopnje potrjeno s sklepom tega sodišča I Cp 1074/2011 z dne 12. 10. 2011, temveč bi bilo nasprotno stališče tudi povsem napačno in absurdno, kajti med dediči ne more biti spora o tem, ali kakšno premoženje ne spada v zapuščino (212. člen ZD). Spori o tem, da kakšno premoženje ne spada v zapuščino, so vedno med dediči in tretjimi (tudi kadar sodedič trdi, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, tega ne trdi kot dedič, ampak kot tretji). Poleg tega predstavlja trditev, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, negacijo tega, negativno dejstvo, pri čemer se praviloma dokazuje pozitivno dejstvo. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o napačni napotitvi na pravdo in posledično napačni odločitvi z izpodbijanim sklepom. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je povsem brez podlage pritožbena trditev, da bi moralo pritožbeno sodišče pribaviti in vpogledati vse spise Okrajnega sodišča v Radovljici, ki obravnavajo premoženje nekdanjih članov Agrarne skupnosti H., kajti za tak zahtevek ni nikakršne pravne podlage (enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS in enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave jasno tega ne omogočata). Pravno nepomembne so tudi v pritožbi citirane odločbe tega in drugih sodišč, ko se niti trdi ne, da bi šlo za ustaljeno in enotno sodno prakso, od katere bi izpodbijana odločitev odstopala, da bi jo bilo potrebno dodatno argumentirati.

6Glede pritožbenih trditev o obstoju zapustnikovega premoženja pa pritožbeno sodišče opozarja, da ZPVAS ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnosti, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945 (prvi odstavek 1. člena), da je agrarna skupnost skupnost fizičnih in pravnih oseb (članov) na podlagi pogodbe (prvi odstavek 2. člena), pravico do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pa imajo vsi nekdanji člani ali njihovi dediči oziroma njihovi pravni nasledniki, na katere so bile odvzete premoženjske pravice prenesene ter 2. (4. člen.) Vračanje premoženjskih pravic ureja 8. člen ZPVAS, ki določa, da se premoženjske pravice (gre za lastninsko pravico ter pravico do paše in druge podobne služnostne pravice na tuji stvari, kot so natančneje določene v tretjem odstavku 1. člena ZPVAS) vrnejo članom Agrarnih skupnosti, vzpostavljenih in organiziranih po ZPVAS (vrnejo na njihovo zahtevo), in sicer fizični osebi (drugi odstavek 8. člena); če je prejšnji imetnik premoženjskih pravic fizična oseba že mrtev, se po ZPVAS vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje (in se zanje dedovanje izvede po ZD), pri čemer lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarna skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. Upoštevajoč navedeno zapustnik ni bil (niti ni mogel biti) član Agrarne skupnosti H., to je agrarne skupnosti, ki je bila ponovno vzpostavljena in katere član je bil sodedič pritožnikov Z. L. (na navedeno ne vpliva dejstvo vknjižbe pravica na zapustnika v skladu z 12. členom ZPVAS). Ob nespornem dejstvu, da zapustnik (v trenutku odločanja) ni vknjižen niti kot lastnik niti kot imetnik kakšnih premoženjskih pravic, niti ne obstaja več ponovno vzpostavljena Agrarne skupnosti H. (nesporno), kot tudi upoštevajoč dejstvo, da je navedena denarna sredstva (563.110,45 EUR) dobil Z. L. kot član agrarne skupnosti (ponovno vzpostavljene), so za obravnavano zadevo pravno nepomembne in neupoštevne tudi pritožbene trditve o (ne)upoštevanju načela stvarne subrogacije, kajti član agrarne skupne ni bil zapustnik, temveč Z. L., sodedič pritožnikov. Pri tem je za odločitev v obravnavani zadevi pravno nepomembna zatrjevana zloraba pravic Z. L.; za obravnavano zadevo je odločilno zgolj vprašanje obstoja zapuščine v času odločanja (oziroma natančneje obstoj premoženja, za katerega bi se vedelo, da pripada zapuščini).

7Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.