VSRS Sodba III Ips 34/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.325,82 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh – v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka.

1Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati dvojno glavnico v znesku 438.918,26 EUR (I. točka izreka) in ji povrniti 3.780,54 EUR pravdnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povrnitev 1.105,62 EUR stroškov pritožbenega odgovora tožeče stranke (2. točka izreka).

3Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem je zahtevala povrnitev revizijskih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovljeno dejansko stanje.

5Stranki tega spora sta 30. 8. 1995 sklenili najemno pogodbo, št.354-06-08/02/92 (v nadaljevanju Najemno pogodbo), ne pa tudi koncesijske pogodbe, s katero je bilo omejeno trajanje najema(1). Najemno razmerje za jamske objekte in infrastrukturo je trajalo od 1. 1. 1995 do 10. 3. 1999, za gostinski objekt pa do 31. 10. 1999.

6Stranki tega spora sta 30. 8. 1995 sklenili tudi pogodbo o prenosu pravice uporabe na družbenem premoženju, št. ... (Pogodbo o prenosu pravice uporabe).

7Okrožno sodišče v Ljubljani je v sporu pod opr. št. VII Pg 25/2002 razsodilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati A. d. d. vrednost sredstev, vloženih v nepremičnine in jamsko infrastrukturo, ki sodijo v kompleks Škocjanskih jam, ter ji povrniti stroške, nastale v zvezi z nepremičninami in stvarmi. A. d. d. je namreč uspela s pretežnim delom zahtevka, tako da ji je bila Republika Slovenija dolžna plačati 228,523.785,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1999 do plačila.(2) A. d. d. je pri določitvi višine svojega zahtevka upoštevala v pobot (odštela) najemnine, ki bi jih morala plačati Republiki Sloveniji.(3) Po vložitvi nasprotne tožbe (z dne 25. 11. 2005)(4) pa je odstopila od poračunanja svoje terjatve s terjatvijo Republike Slovenije iz naslova najemnin, ki je v sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 400/2005 postala predmet njenega samostojnega tožbenega zahtevka.

8Višina najemnine je jasno izhajala iz vsebine Najemne pogodbe.

9Tožeča stranka je zamudne obresti vtoževala od 1. 11. 1999 (to je od naslednjega dne po prenehanju najemne pogodbe, ki je v celoti prenehala 31. 10. 1999). Te obresti so pred uveljavitvijo novele Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)-A (Ur. l. RS, št. 40/07) dne 22. 5. 2007 že dosegle glavnico.

Revizijske navedbe.

10Tožbeni zahtevek zaradi plačila najemnine ni obligacijski zahtevek v ožjem pomenu besede, temveč reparacijski zahtevek (iz naslova neposlovne odškodninske obveznosti oziroma obveznosti, ki izvira iz neupravičene obogatitve), kar je drug(ačen) pravni temelj od tistega, na katerega sta svojo odločitev oprli sodišči prve in druge stopnje. Sicer pa je Najemna pogodba prenehala po sili zakona, z uveljavitvijo Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (ZRPSJ) dne 3. 11. 1996, kar pomeni, da se bistveni del tožbenega zahtevka na plačilo najemnine nanaša na obdobje, ko Najemna pogodba ni več veljala. Tako bi terjatev tožeče stranke lahko temeljila le na tretjem(5) in četrtem odstavku(6) 40. člena ZRPSJ, v primeru morebitne uporabe splošnih načel obligacijskega prava pa na 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pri čemer bi bilo v obeh primerih najprej treba ugotoviti primerno višino predvidene koncesnine po načelih iz 25. člena ZRPSJ. Poleg tega bi bila lahko višina nadomestila (glede na 40. člen ZRPSJ) ugotovljena (obračunana) le na podlagi tega zakona, ne pa neposredno na podlagi Najemne pogodbe. Ker je zahtevek za plačilo najemnin vsebinsko, dejansko in pravno neločljivo povezan z zahtevkom za plačilo nadomestila za sredstva, vložena v državno premoženje, temelji na isti dejanski in pravni podlagi, zaradi česar je nerazumljivo in medsebojno protislovno sodno razlogovanje, da se o plačilu najemnine in njegovi višini odloča na podlagi določb ZOR in Najemne pogodbe, o revidentkinem vložku v državno premoženje pa izključno na podlagi določb ZRPSJ. Sicer pa je sodišče druge stopnje o višini tožbenega zahtevka odločilo po prosti presoji, čeprav niso bili podani pogoji iz drugega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

11Najemna pogodba je po sili zakona prenehala 3. 11. 1996. Ob upoštevanju triletnega (in tudi splošnega petletnega) zastaralnega roka je terjatev iz naslova neplačanih najemnin po Najemni pogodbi zastarala pred vložitvijo nasprotne tožbe 25. 11. 2005. Sicer pa je tožeča stranka nasprotno tožbo vložila potem, ko je tožena stranka 9. 11. 2005 že »umaknila poračun iz svojega tožbenega zahtevka« in s tem preklicala domnevno priznanje terjatve.

12Tožena stranka je bila pošten uporabnik in upravitelj državnega premoženja do vložitve nasprotne tožbe. Zato lahko zamudne obresti v skladu z 214. členom ZOR(7) tečejo šele od 25. 11. 2005 oziroma od 28. 11. 2005, ko je sodišče prejelo nasprotno tožbo. V takšnem primeru bi te obresti do 22. 5. 2007, ko so po ugotovitvi sodišča dosegle višino glavnice, znašale zgolj 41.414,64 EUR.

Presoja utemeljenosti revizije: revizija ni utemeljena.

13Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je bilo revizijsko sodišče pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v okviru pritožbenih navedb preizkusilo sodišče druge stopnje).

Najemno razmerje.(8)

14Iz Najemne pogodbe izhaja, da je bila le-ta sklenjena za določen čas, do sklenitve koncesijske pogodbe (5. člen). Pogodbena določba ni bila v nasprotju z zakonsko določbo, po kateri je tožena stranka obdržala obstoječo pravico rabe in upravljanja dela parka do podelitve koncesije (prvi odstavek 40. člena ZRPSJ(9)). Ker pa koncesijska pogodba ni bila sklenjena, je najemno razmerje trajalo do izročitve objektov (za jamske objekte in infrastrukturo do 10. 3. 1999, za gostinski objekt pa do 31. 10. 1999).

15Iz Najemne pogodbe izhaja, da je bila tožeča stranka (najemodajalka) toženi stranki upravičena obračunavati akontacijo najemnine (prvi odstavek 4. člena). Tudi ta pogodbena določba ni bila v nasprotju z zakonsko določbo, po kateri je tožena stranka lahko izvajala pravico rabe in upravljanja dela parka v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v aktu o podelitvi pravice, to je Najemni pogodbi (prvi odstavek 40. člena ZRPSJ).

16Zato Vrhovno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča druge stopnje o temelju tožbenega zahtevka. Iz prvega odstavka 4. člena Najemne pogodbe sicer izhaja, da bo najemnik (do sklenitve pogodbe o koncesiji) »obračunaval akontacijo najemnine«, ne pa, da jo bo »plačeval najemodajalcu«, vendar navedeno ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna plačati neplačanih in zapadlih najemnin. Iz drugega odstavka 4. člena Najemne pogodbe namreč izhaja, da naj bi se obračunane akontacije najemnin ob sklenitvi koncesijske pogodbe upoštevale pri poračunu sredstev, vloženih v družbeno premoženje. Ker pa do sklenitve koncesijske pogodbe ni prišlo, je obveznost obračunavanja (akontacije) najemnin nadomestila obveznost plačila (zapadlih) najemnin. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogovanju sodišča druge stopnje o višini tožbenega zahtevka, ki jasno izhaja iz Najemne pogodbe (njenega 3. člena).

17Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da zahtevka na plačilo najemnin in na plačilo »nadomestila za vložena sredstva v državno premoženje« ne temeljita na isti pravni (niti dejanski) podlagi. Prvi temelji na Najemni pogodbi, drugi pa na četrtem odstavku 40. člena ZRPSJ. Zato pri uporabi pogodbenega oziroma obligacijskega prava, glede zahtevka na plačilo najemnin, ter ZRPSJ, glede zahtevka na plačilo denarnega nadomestila v višini nepoplačanih sredstev, vloženih v nepremičnino in opremo, ne gre za očitano samovoljno niti arbitrarno uporabo materialnih predpisov, pač pa za uporabo tistih materialnih predpisov, ki ustrezajo konkretnemu pravnemu razmerju.

18Revidentka je uveljavljala kršitev drugega odstavka 216. člena ZPP(10) v postopku pred sodiščem druge stopnje, vendar neutemeljeno, saj sodišče druge stopnje o višini najemnine ni odločilo po prostem preudarku, temveč ob upoštevanju določb Najemne pogodbe (kot to izhaja iz drugega odstavka obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje) in podanega obračuna najemnine (kot to izhaja iz prvega odstavka obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje v povezavi z drugim odstavkom obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Ugovor zastaranja.

19Terjatve najemnine so (po 375. členu ZOR) zastarale v treh letih. Zastaranje je začelo teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). V konkretnem primeru je začelo teči 1. 11. 1999, to je dan po izročitvi (gostinskih) objektov oziroma prenehanju najemnega razmerja (kot to izhaja iz 14. točke predmetne obrazložitve). To dejstvo (glede na tretji odstavek 370. člena ZPP) ni predmet revizijskega preizkusa. Sicer pa revidentka niti ni oporekala dospelosti terjatve na plačilo najemnin, temveč njenemu obstoju, ker naj bi Najemna pogodba 3. 11. 1996 prenehala po sili zakona, vendar (kot to izhaja iz 14. in 15. točke predmetne obrazložitve) neutemeljeno.

20Zastaranje je nastopilo z iztekom zadnjega dne zakonsko določenega časa (362. člen ZOR), če ni bilo pretrgano s pripoznavo dolga (po prvem odstavku 387. člena ZOR), ki je bila možna tudi posredno (drugi odstavek 387. člena ZOR). Za takšno (konkludentno) ravnanje, ki pomeni pripoznavo dolga, je šlo tudi v konkretnem primeru, ko je A. d. d. s tem, ko je v sporu pod opr. št. VII Pg 25/2002 pri oblikovanju zahtevka za vračilo vloženih sredstev upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin do Republike Slovenije (po Najemni pogodbi), slednjega pripoznala(11), kar je pravilno zaključilo že sodišče druge stopnje.

21Revidentka se je podrejeno sklicevala na »umik poračuna iz svojega tožbenega zahtevka (9. 11. 2005)«, kar naj bi pomenilo preklic konkludentnega priznanja terjatve (iz naslova neplačanih najemnin), vendar neutemeljeno, saj pripoznave ni mogoče preklicati. Za preklic pripoznave namreč ni mogoče uporabiti prvega odstavka 389. člena ZOR in šteti, da zastaranje ni bilo pretrgano(12), saj je bilo zastaranje (kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje(13)) večkrat pretrgano (tako po 387. členu ZOR kot po njegovem 388. členu), medtem ko revidentka teh ugotovitev ni (pravočasno) izpodbijala, niti ni substancirano in konkretizirano zatrjevala, da je ob upoštevanju drugega odstavka 392. člena ZOR (ki je določal, da je zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začelo teči znova od pripoznave) vmes nastopilo zastaranje (362. člen ZOR). Zato ni mogoče slediti njenim navedbam, da je »[o]b upoštevanju tri letnega zastaralnega roka po določbi 347. člena ZOR(14) ta do 25.11. 2005(15) večkratno potekel«.

Zamudne obresti.

22Revidentka je z revizijo uveljavljala »pravno napačen datum nastopa zamude, od katerega dalje [so] te[kle] zamudne obresti«, vendar nedovoljeno, saj je ugotovitev, kdaj je dolžnik prišel v zamudo (po 324. čleu ZOR), dejanske narave, medtem ko z revizijo ni možno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

23Poleg tega gre v konkretnem primeru za zamudo pri plačilu najemnin (po Najemni pogodbi), ne pa pri plačilu denarnega nadomestila v višini nepoplačanih sredstev, vloženih v nepremičnino in opremo (po četrtem odstavku 40. člena ZRPSJ). Zato ni upoštevno revidentkino sklicevanje na četrti odstavek 210. člena ZOR oziroma posledično na 214. člen ZOR in na njeno dobrovernost (»poštenost«). Kakšnega drugega materialnopravnega razloga v pogledu zamudnih obresti pa revidentka ni uveljavljala.

Odločitev o reviziji.

24S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(16) (oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(17). Iz njegovih odgovorov izhaja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami postopka niti z zmotno uporabo materialnega prava.

25Ker revizija torej ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

26Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka)

27Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni tožeči stranki povrniti 1.325,82 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka).

28Revizijsko sodišče je namreč tožeči stranki priznalo 1.308,15 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora in 17,67 EUR materialnih stroškov. Navedene stroške je glede na prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT).

29Od priznanih stroškov revizijskega odgovora gredo tožeči stranki za primer zamude zahtevane zamudne obresti (III. točka izreka). (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006)

---.---

Op. št. (1): 5. člen Najemne pogodbe (priloge A3) določa: »Najemna pogodba je sklenjena za določen čas do sklenitve koncesijske pogodbe v skladu in na podlagi zakona o varstvu okolja.«

Op. št. (2): Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 902/2006 z dne 20. 6. 2008 zavrnilo pritožbo Republike Slovenije in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 7. 6. 2006 (glej prilogo A8).

Op. št. (3): Glej 11. točko »odgovora na tožbo in nasprotne tožbe« z dne 19. 10. 1998 (priloge A6).

Op. št. (4): Glej »pripravljalno vlogo – nasprotno tožbo« (redno št. 1).

Op. št. (5): V primeru, ko pravna oseba pridobi koncesijo po prejšnjem odstavku se njena sredstva vložena v stvari iz prvega odstavka tega člena, ki pomenijo trajno povečanje vrednosti parka in tista, ki so višja od pridobljenih koristi pravne osebe iz gospodarjenja oziroma iz uporabe delov parka in zmanjšana za sredstva, ki jih je pravna oseba pridobila iz sistema javne porabe ali sistema samoupravnih interesnih skupnosti, odštejejo od plačila koncesije.

Op. št. (6): Če pravna oseba iz prejšnjega odstavka koncesije ne pridobi, ali če koncesijsko razmerje preneha pred dokončnim poplačilom sredstev vloženih v nepremičnine in opremo določenih po prejšnjem odstavku, je pravna oseba upravičena do denarnega nadomestila v višini še nepoplačanih sredstev.

Op. št. (7): Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Op. št. (8): Ožja obrazložitev upošteva sistematiko iz revizije.

Op. št. (9): Podjetje "Hoteli, turizem in gostinstvo Sežana", ki je imelo ob uveljavitvi zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 16/96) v svojih sredstvih v družbeni lastnini naravne znamenitosti oziroma stvari, ki služijo upravljanju, rabi, vzdrževanju ali varstvu naravne znamenitosti in so prešle v last države, obdrži obstoječo pravico rabe in upravljanja dela parka do ustanovitve javnega zavoda oziroma do podelitve koncesije iz 25. člena tega zakona, izvaja pa jo v obsegu, na način in pod pogoji določenimi v aktu o podelitvi pravice.

Op. št. (10): Če odločitev o enem od več uveljavljenih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje o podlagi ali višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, lahko sodišče o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma na višino zahtevka, odloči po prostem preudarku.

Op. št. (11): Takšno je tudi stališče pravne teorije. Glej komentar dr. Vesne Kranjc k 364. členu Obligacijskega zakonika (ki je vsebinsko enak 387. členu ZOR) v »Obligacijskem zakoniku (OZ) (splošnem delu) s komentarjem, 2. knjigi«, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 502.

Op. št. (12): Zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo prve nasprotne tožbe (19. 10. 1998), saj je v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR začelo teči šele 1. 11. 1999.

Op. št. (13): Glej četrti odstavek obrazložitve na 3. strani njegove sodbe.

Op. št. (14): Verjetno 374. člena ZOR, saj se 347. člen ZOR nanaša na splošen odpust dolgov.

Op. št. (15): To je do vložitve druge nasprotne tožbe (prva je bila vložena 19. 10. 1998).

Op. št. (16): Ustavno sodišče tako že v sklepu Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (glej 2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (17): Ustavno sodišče tako že v odločbi Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (glej 11. točko njene obrazložitve).