375. člen ZOR

Iz tožničinega izvršilnega predloga, s katerim se je začel ta postopek, izhaja, da ga je 3. 1. 2001 prejelo Okrajno sodišče v Celju, ki glede na predlagano izvršilno sredstvo ni bilo pristojno o njem odločati. Okrajno sodišče v Celju je predlog poslalo na pristojno Okrajno sodišče v Žalcu. Tja je prispel 31. 1. 2001, kar je po izteku trimesečnega roka iz prvega odstavka 390. člena ZOR. Tožnica se utemeljeno sklicuje na predzadnji odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je pravočasno vložena tudi vloga, ki je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Po presoji revizijskega sodišča je bil tožničin izvršilni predlog 3. 1. 2001 očitno pomotoma poslan na nepristojno sodišče. Na njem je namreč kot naslovno sodišče pravilno navedeno Okrajno sodišče v Žalcu. Zato je glede na predzadnji odstavek 112. člena ZPP treba šteti, da je tožnica izvršilni predlog proti tožencu vložila pravočasno oziroma v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa z dne 6. 10. 2000. Upoštevaje še prvi odstavek 390. člena ZOR to pomeni,

Glede na to, da podnajemna pogodba glede prenehanja (pod)najema deli že po zakonu usodo najemne pogodbe, s sklenitvijo podnajemne pogodbe vračilo nepremičnine, ki je predmet najema, denacionalizacijskim upravičencem ni prav nič oteženo. V 88. členu ZDen je uzakonjena ničnost pravnih poslov zaradi zavarovanja koristi denacionalizacijskih upravičencev. Tudi zanjo veljajo določbe ZOR o ničnosti, torej tudi določilo 109. člena ZOR, po katerem se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

Tožnik je ponovno vložil tožbo na enaki pravni in dejanski podlagi kot prvič. Sodišči sta pravilno uporabili prvi odstavek 366. člena OZ in šteli, da se zastaranje ni pretrgalo, ker je v postopku prišlo do umika tožbe. Pri tem ni pomembno ali je tožnik sam umaknil tožbo ali pa le v zakonsko določenem času ni predlagal nadaljevanja postopka in je nastopila pravna fikcija, da je tožnik tožbo umaknil.

Določba 376. člena OZ je bila črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika, ki je pričel veljati 22.5.2007 in ki ne določa retroaktivne veljave. To pomeni, da če so obresti od glavnice do 22.5.2007 že dosegle glavnico, so prenehale teči. Če so enkrat prenehale teči, ne morejo pričeti teči znova.

Terjatve, ugotovljene z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.

Glede na določbo 1. odst. 9. čl. pogodbe je prvostopno sodišče kot datum zapadlosti obveznosti tožene stranke po iz odst. 5. čl. pogodbe pravilno štelo datum, ko sta pogodbeni stranki pogodbo podpisali. Ker je od tega trenutka dalje tožeča stranka imela upravičenje terjati izpolnitev obveznosti, je s tem tudi pričel teči zastaralni rok za uveljavljanje te terjatve.

Prenos predmeta najema na drugega najemodajalca ni odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Zato za njegovo veljavnost ni potrebna privolitev najemnika. Na ničnost po uradni dolžnosti pa pazi sodišče samo v okviru, v katerem se lahko sklicuje nanjo stranka. Ta pa se lahko sklicuje na ničnost samo, če je za to zainteresirana.

Za terjatve iz kupnine - najemnine za poslovne prostore, ni mogoče uporabiti 3. odst. 279. čl. ZOR.

Sodišči sta pravilno ugotovili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. Iz dejstev, navedenih v tožbi, namreč ne izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen (4. točka 1. odst. 332. člena ZPP). Če bi to izhajalo iz tožbe, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti (4. odst. 332. člena ZPP). Podlage za takšno odločitev pa v dejstvih, navedenih v tožbi, ni. Ker sodba zaradi izostanka temelji na navedbah tožeče stranke in odsotnost tožene predpostavlja pripoznanje, sodišče tudi ne raziskuje dejanskega stanja, na katero je oprt zahtevek.