VSL sodba I Cp 1743/2012

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da krijejo pravdne stranke vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba drugo, tretje in četrto tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka ter drugo, tretje in četrto tožena stranka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je pogodba o ustanovitvi služnostne pravice, ki so jo dne 3. 10. 2006 sklenile prvo tožena stranka ter drugo, tretje in četrto tožena stranka, nična. Zahtevek, da so drugo, tretje in četrto tožena stranka dolžne izdati izbrisno dovoljenje za izbris stvarne in osebne služnosti, ki sta na podlagi omenjene pogodbe vpisani pri nepremičnini parc. št. 372/36 k.o. X, sicer bo izbrisno dovoljenje nadomestila ta sodba, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati prvo toženi stranki stroške postopka v znesku 350,46 EUR in da tožeča stranka v razmerju do drugo, tretje in četrto tožene stranke ter drugo, tretje in četrto tožena stranka krijejo vsaka svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujejo tožeča stranka ter drugo, tretje in četrto tožena stranka.

3Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in posledično spremeni odločitev o pravdnih stroških, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka za izdajo izbrisnih dovoljenj, na podlagi katerih bi se pri sporni nepremičnini vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Izbrisni dovoljenji v tožbenem predlogu sta skladni z določili Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V zemljiški knjigi sta pri sporni nepremičnini vpisani nični služnosti in zgolj drugo, tretje in četrto tožena stranka lahko izstavijo ustrezni zemljiškoknjižni listini, na podlagi katerih se bosta ti služnosti lahko izbrisali. Poudarja, da tako postavljenemu zahtevku tožene stranke niti niso ugovarjale. Meni, da izbrisna tožba ni edino možno sredstvo za izbris spornih služnosti. Poleg tega izbrisna tožba proti dobrovernim osebam sploh ni dovoljena. Sodišču prve stopnje očita, da je v okviru materialno procesnega vodstva ni opozorilo na neustreznost tega dela tožbenega zahtevka. Zavrnitev zahtevka za izdajo izbrisnih dovoljenj zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Zgolj ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnosti namreč še ne pomeni rešitve nastale situacije, saj bosta služnostni pravici ostali vpisani v zemljiški knjigi. Izpodbijana odločitev bi jo prisilila v vložitev izbrisne tožbe, torej v nov pravdni postopek, kar pa ne pomeni zasledovanja načel hitrosti in ekonomičnosti postopka. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Ne strinja se z odločitvijo, da mora povrniti stroške prvi toženi stranki. Tožbo zaradi ugotovitve ničnosti je bilo mogoče vložiti le zoper vse pogodbene stranke, saj so te nujni in enotni sosporniki. Zato je bilo potrebno zahtevek meritorno obravnavati, kljub njegovem pripoznanju s strani prve tožene stranke. Poleg tega ni mogoče šteti, da prva tožena stranka ni dala povoda za tožbo, saj je bila ena izmed pogodbenih strank nične pogodbe, zahtevek pa je tudi sicer pripoznala šele na glavni obravnavi. Glede odločitve o stroških v razmerju do drugo, tretje in četrto tožene stranke pa navaja, da je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice odločilen del celotnega tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) naložiti plačilo njenih pravdnih stroškov drugo, tretje in četrto toženi stranki.

4Drugo, tretje in četrto tožena stranka se pritožujejo zoper odločitev o ugotovitvi ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka. Navajajo, da so v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot skupni lastniki vpisane fizične osebe in da agrarna skupnost ne more biti nosilec pravic in obveznosti. Zato menijo, da bi bilo pooblastilo za zastopanje odvetniku veljavno le, če bi ga podpisali vsi lastniki sporne nepremičnine, torej vsi člani agrarne skupnosti (in ne le njen predsednik). Poleg tega tožeča stranka ni predložila listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je njen predsednik prav oseba, ki je podpisala pooblastilo odvetniku. Nadalje navajajo, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki napačno podelilo lastnost pravdne stranke. Agrarna skupnost ni pravna oseba, zato tudi ne more biti nosilec pravic in obveznosti, prav tako pa nima razpolagalne sposobnosti. Menijo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo tretjega odstavka 76. člena ZPP, ki ga je treba razlagati restriktivno. Tožeča stranka namreč nima premoženja, pač pa gre za premoženje njenih članov, na katerega ni mogoče poseči z izvršbo v zvezi z dolgovi, ki bi jih utegnila povzročiti tožeča stranka. Poleg tega sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi morala agrarna skupnost imeti svoj žiro račun, ki pa iz listin ne izhaja. Nadalje sodišču prve stopnje očitajo, da tožeče stranke ni pozvalo na predložitev listin denacionalizacijskega spisa in da jih ni zaslišalo, kot so to predlagali v odgovoru na tožbo.

5Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo drugo, tretje in četrto tožene stranke. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6Tožene stranke na pritožbo tožeče stranke niso odgovorile.

7Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba drugo, tretje in četrto tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi drugo, tretje in četrto tožene stranke:

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni predložila veljavnega pooblastila za zastopanje. Toženci zmotno menijo, da bi ga morali podpisati vsi člani agrarne skupnosti, ker so ti pri sporni nepremičnini parc. št. 372/36 k.o. X vpisani kot skupni lastniki in ker agrarna skupnost ni pravna oseba (drugi odstavek 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic - v nadaljevanju ZPVAS). Agrarna skupnost je skupnost fizičnih in pravnih oseb (članov) na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti (prvi odstavek 2. člena ZPVAS). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pooblastilo, ki ga je Odvetniški družbi A, d.o.o. v imenu tožeče stranke (agrarne skupnosti) podpisal (le) njen predsednik B. T., veljavno. V skladu s 27. členom Pravil o ustanovitvi in upravljanju tožeče stranke (ki temeljijo na določilu prvega odstavka 5. člena ZPVAS – priloga A5) tožečo stranko zastopa njen predsednik, ki jo je v skladu z 20. členom navedenih pravil izrecno pooblaščen zastopati tudi pred sodišči in drugimi državnimi organi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ZPVAS ne predvideva funkcije predsednika oziroma zastopnika agrarne skupnosti. Imena oseb, ki bodo zastopale interese članov agrarne skupnosti, morajo biti priložena že predlogu za vpis agrarne skupnosti v register le-teh (7. člen ZPVAS). Pritožbena navedba, da bi morala tožeča stranka predložiti listine, iz katerih bi bilo razvidno, da je njen predsednik prav oseba, ki je podpisala pooblastilo omenjeni odvetniški družbi, torej B. T., predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženci namreč tega tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niso navajali oziroma to dejstvo ni bilo sporno (212. in 214. člen ZPP). Da je B. T. predsednik tožeče stranke, pa tudi sicer izhaja iz listine, ki so jo v spis vložili prav toženci, in sicer iz Poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve vračila premoženja tožeče stranke Upravne enote Jesenice z dne 4. 10. 2006 (priloga B4), kot tudi iz delne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Jesenice z dne 23. 10. 2007 (priloga A7). Sodišče prve stopnje na podlagi listin v spisu tako ni imelo nobenih razlogov za dvom v pravilnost zastopanja tožeče stranke (80. člen ZPP).

9Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZPP pravilno priznalo lastnost stranke v tej pravdi in svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 335/2010, na katerega se sklicujejo toženci, sploh ne nanaša na določilo tretjega odstavka 76. člena ZPP, v skladu s katerim sme sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti pravdna stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. Tako sodna praksa (glej odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1434/1999 in I Cp 532/2010) kot pravna teorija (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 321) sta na stališču, da se agrarni skupnosti lahko prizna lastnost stranke po tretjem odstavku 76. člena ZPP. Glede na pogoj, ki ga za presojo priznanja lastnosti stranke določa tretji odstavek 76. člena ZPP, je sposobnost biti stranka lažje podeljena na aktivni strani (kot je tudi v tej zadevi), saj tožeči stranki grozi le izvršba glede stroškov postopka, če bo v pravdi zgubila, zato je pogoj obstoja premoženja pri tožeči stranki manj strog (kot če se odloča o tem, ali naj se sposobnost biti stranka podeli toženi stranki). V skladu z navedeno sodno prakso pa tudi sicer upravičeno govorimo o premoženju agrarne skupnosti, kljub temu, da so nosilci premoženja člani agrarne skupnosti (sporna nepremičnina je v skupni lasti članov tožeče stranke), saj je to premoženje namenjeno opravljanju skupnega posla, gre torej za premoženje, ki ima poseben namen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki položaj pravdne stranke v tej zadevi, ki se tiče tega premoženja. V zvezi s pritožbenim očitkom, da iz listin ne izhaja, da bi imela tožeča stranka svoj transakcijski račun (tretji odstavek 2. člena ZPVAS), pritožbeno sodišče še dodaja, da sta obstoj in številka le-tega razvidna iz listine pod prilogo A2.

10Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem toženih strank in z vpogledom v listine denacionalizacijske zadeve, v kateri je bila izdana delna odločba Upravne enote Jesenice z dne 23. 10. 2007, s katero je bilo odločeno (tudi) o vračilu sporne nepremičnine parc. št. 372/36 k.o. X (pri kateri je na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 3. 10. 2006 vknjižena osebna služnostna pravica v korist četrto tožene stranke ter stvarna služnostna pravica v korist nepremičnine v lasti drugo in tretje tožene stranke). Za odločitev v tej zadevi, torej za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 3. 10. 2006 na podlagi določil 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), bi bila izvedba teh dokazov brez vsakega pomena. Toženci so izvedbo teh dokazov utemeljevali zgolj s pavšalno trditvijo, da naj bi pri obravnavanju sporne nepremičnine prišlo do napake v zapisu parcelne številke, in s trditvijo, da sporna nepremičnina ni zajeta v Poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve vračila premoženja tožeče stranke Upravne enote Jesenice z dne 4. 10. 2006. To poročilo nima nobenih pravnih učinkov, poleg tega pa je bilo izdano že pred omenjeno delno odločbo o denacionalizaciji z dne 23. 10. 2007, s katero je bila tožeči stranki oziroma njenim članom vrnjena sporna parc. št. 372/36 k.o. X, pri kateri so slednji tudi vknjiženi kot skupni lastniki. Za odločitev v tej zadevi je torej bistvena omenjena denacionalizacijska odločba. Ker so tožene stranke dne 3. 10. 2006 sklenile pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice v breme nepremičnine, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka, je ta pogodba v skladu z določili 88. člena ZDen nična.

O pritožbi tožeče stranke:

11Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izdajo izbrisnega dovoljenja za izbris služnostnih pravic, ki sta, kot rečeno, na podlagi nične pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 3. 10. 2006 vpisani pri nepremičnini parc. št. 372/36 k.o. X, ki je v skupni lasti članov tožeče stranke. Med tožečo stranko ter drugo, tretje in četrto toženo stranko ne obstoji pravnoposlovno (pogodbeno) razmerje, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena od drugo, tretje in četrto tožene stranke zahtevati izdajo zemljiškoknjižnega dovolila oziroma izbrisnega dovoljenja. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je namreč zahtevek, s katerim se zahteva izpolnitev pogodbe. Ker je vknjižba navedene služnostne pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna, bi tožeča stranka zemljiškoknjižno izvedbo posledic nične pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice, torej izbris služnostne pravice, lahko dosegla z izbrisno tožbo (243. člen ZZK-1), na podlagi katere bi se ugotovila neveljavnost vknjižbe in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižne stanje vpisov, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da izbrisna tožba proti dobrovernim osebam ni dovoljena (tretji odstavek 244. člena ZZK-1), pritožbeno sodišče še dodaja, da je ničnost pogodbe po 88. členu ZDen in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe objektivna (zaradi varstva interesov denacionalizacijskih upravičencev je namreč zakonodajalec stvari, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, izvzel iz pravnega prometa), zato dobra vera pridobiteljev tu ne more igrati nikakršne vloge (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3683/2009).

12Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni opravilo materialno procesnega vodstva, v okviru katerega bi jo opozorilo na napačen tožbeni zahtevek. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar stranke in presega okvire materialno procesnega vodstva, ki ga je sodišče dolžno opraviti v skladu z določilom 285. člena ZPP. Sodišče mora namreč pri odločanju ostati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Čeprav je tožeča stranka po materialnem pravu upravičena do česa drugega, stranki ne sme predlagati spremembe tožbenega zahtevka (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 in II Ips 1213/2008 ter Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 588-589).

13Tožeča stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ki so nastali v razmerju med tožečo in prvo toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v skladu s 157. členom ZPP, ker prva tožena stranka ni dala povoda za tožbo in je na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, pripoznala tožbeni zahtevek, odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki nastale pravdne stroške. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati tudi, da so toženci glede tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice nujni enotni sosporniki, saj je ta spor možno rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je moralo tožbeni zahtevek meritorno obravnavati, kljub njegovi pripoznavi s strani prve tožene stranke, kot je to že samo obrazložilo. Vendar pa kljub temu, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe uspela, ji prva tožena stranka zaradi pripoznave tega tožbenega zahtevka ni dolžna povrniti pravdnih stroškov, pač pa krijeta tožeča in prvotožena stranka v medsebojnem razmerju (ki se tiče le zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe) vsaka svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 157. členom in 161. členom ZPP; prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 52).

14Neutemeljena je pritožba tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških v razmerju med tožečo ter drugo, tretje in četrto toženo stranko (zoper katere je bil poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe vložen še zahtevek za izstavitev izbrisnega dovoljenja). Ker je tožeča stranka uspela z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa tudi z zahtevkom za izdajo izbrisnega dovoljenja, je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP pravilno odločilo, da krijejo tožeča stranka ter drugo, tretje in četrto tožena stranka v medsebojnem razmerju vsaka svoje pravdne stroške.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da krijejo pravdne stranke vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo drugo, tretje in četrto tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Ker drugo, tretje in četrto tožena stranka s pritožbo niso uspele, tožeča stranka pa je s pritožbo uspela le glede odločitve o pravdnih stroških, ki so zgolj stranska terjatev, njen odgovor na pritožbo drugo, tretje in četrto tožene stranke pa tudi ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijejo tožeča ter drugo, tretje in četrto tožena stranka vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ter prvim odstavkom 155. člena ZPP).