VSRS Sodba II Ips 142/2009

Revizija se zavrne.

Prvi toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

1Pokojni mož in oče tožnikov I. M. se je leta 1999 smrtno ponesrečil v delovni nezgodi pri rušenju betonske plošče, ki je padla z višine treh metrov in ga pod seboj pokopala. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega. Tožencem je naložilo, da morajo solidarno plačati prvi tožnici (vdovi) 2.500,00 EUR, ostalim trem tožnikom (pokojnikovim otrokom) pa vsakemu 3.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov delno ugodilo, znižalo soprispevek pokojnika k nastanku škodnega dogodka iz 50% na 30%, zvišalo višino odškodnine ter posledično izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za vsakega od tožnikov na znesek 4.381,57 EUR s pripadajočimi obrestmi. Poseglo je še v stroškovno odločitev, v preostalem delu pa pritožbo tožnikov in v celoti pritožbi prvega toženca in tretje toženke zavrnilo. Odločilo je o stroških pritožbenega postopka.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje je prvi toženec vložil pravočasno revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), obravnavati po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršne so veljale pred 1. 10. 2008.

4Revizija je bila vročena v odgovor tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

5V reviziji prvi toženec uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se zahtevek tožnikov v celoti zavrne s stroškovno posledico.

6Revident trdi, da je šele iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča razvidno, kateri razlogi so sodišči vodili k oceni, da gre za objektivno odgovornost prvega toženca. Razlogi so novi in jih toženec ni mogel pravočasno prerekati. Po njegovem mnenju so tožniki odškodninsko odgovornost gradili zgolj na krivdni odgovornosti, saj so navajali kar pet kršitev, do katerih se je moral opredeliti tudi izvedenec za varstvo pri delu, ne pa tudi na objektivni odgovornosti. Nižjima sodiščema očita tudi pomanjkanje razlogov glede izključitve protipravnosti ravnanja prve tožene stranke. Poudarja, da je pokojni s svojim ravnanjem, ki je bilo v nasprotju z izrecnimi navodili in za povprečnega človeka povsem nesprejemljivo, sam v celoti povzročil škodni dogodek, zato je vzročna zveza med ravnanjem/opustitvijo prvega toženca kot delodajalca in nastalo škodo prekinjena. Opozarja na ugotovitve, da je rušenje potekalo na zunanji strani plošče, na delovnem odru, pri čemer ne bi moglo priti do take škode. Škoda je nastala izključno zaradi nedopustnega ravnanja delavca, ki je bilo v nasprotju z izkušnjami povprečnega človeka, z izrecnimi navodili za delo ter z odredbo o počitku, zato je po revidentovem mnenju njegova odgovornost v celoti izključena.

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9Procesna kršitev 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki jo revident uveljavlja s trditvijo, da tožeča stranka ni podala substanciranih trditev, iz katerih je sodišče ugotovilo objektivno odgovornost revidenta, zato se do njih revident ni mogel opredeliti (očitanje kršitve načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ni podana. Ali so v škodnem dogodku izpolnjeni elementi objektivne odgovornosti ali ne, je pravno vprašanje. Do pravnega zaključka je sodišče prve stopnje v konkretnem sporu prišlo na podlagi naslednjih pravno pomembnih dejstev, ki pa so jih tožniki navedli že v tožbi:

- delo je potekalo na višini treh metrov;

- betonska plošča, ki jo je bilo treba odstraniti, je bila težka okrog tri tone;

- delavec je pri delu moral uporabljati pnevmatsko kladivo na težko dostopnem mestu;

- stal je na kabelski polici, ki jo je uporabljal kot oder, saj pravega odra tam ni bilo mogoče postaviti.

Navedene okoliščine so tudi po presoji revizijskega sodišča take, da utemeljujejo obstoj objektivne odgovornosti prvega toženca (delodajalca) po splošnih pravilih civilnega prava (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

10Po drugem odstavku 177. člena ZOR je objektivno odgovorni prost svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po določbi tretjega odstavka 177. člena ZOR pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. V povezavi s to določbo je treba uporabiti še določbo prvega odstavka 192. člena ZOR v zvezi z 205. členom ZOR, ki ureja situacijo, kadar je tudi oškodovanec sam kriv, da je nastala škoda, in sicer ima v tem primeru (deljene odgovornosti) oškodovanec pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

11Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo zgoraj navedene določbe, ko je odločilo, da sta k nastanku škode prispevala tako delodajalec kot delavec, in to v razmerju 70:30. Poleg tega, da je šlo za nevarno dejavnost, je pravilno upoštevalo tudi, da s strani delodajalca izbrani način rušenja (tako, da so na tla padali večji kosi plošče in ne, da bi se betonsko ploščo odstranjevalo po malem) pomeni kršitev pravil o varnem načinu izvajanja rušitvenih del. Upoštevalo pa je tudi, da se je delavec dela lotil kljub izrecni odredbi o počitku v času, ko je bil prvi toženec odsoten. Revizijsko sodišče še opozarja, da so revidentove trditve, da naj bi delavec stal na plošči, ki jo je odstranjeval, v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na te ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

12Tožnikom gre odškodnina na podlagi 201. člena ZOR, ki določa, da ima v primeru, če nekdo umre, njegov ožji družinski član kot posredni oškodovanec pravico do denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Odločitve pritožbenega sodišča o višini prisojene odškodnine revizija ne izpodbija. Zato je Vrhovno sodišče le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo, ali prisojena odškodnina z vidika pravilne uporabe materialnega prava odstopa od sodne prakse. Tovrstnega odstopanja ni ugotovilo.

13Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija, niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

14Ker revident z revizijo ni uspel, po določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije stroške za njeno sestavo in plačano sodno takso.