VSL Sodba I Cp 899/2017

I. Pritožbi tožeče in nasprotno tožene stranke se delno ugodi, pritožbi stranskega intervenienta na strani nasprotno tožene stranke se ugodi v celoti, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v 4. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 7.878,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2015 dalje do plačila,

- v 7. točki izreka tako, da se znesek 1.892,16 EUR zniža za 1.213,41 EUR (na 678,75 EUR),

- v 8. točki izreka tako, da se znesek 307,23 EUR zviša za 372,39 EUR (na 679,62 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožeče in nasprotno tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena in nasprotno tožeča stranka je dolžna tožeči in nasprotno toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati pritožbene stroške v znesku 521,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

1Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo za tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi v nadaljevanju uporabljalo izključno izraz tožnik, za toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi pa izključno izraz toženec.

2Glede tožbenega zahtevka po tožbi je sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37161/2014 z dne 21. 3. 2014 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se zavrne zahtevek za plačilo 9.620,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2013 dalje do plačila (1. točka izreka). Glede zahtevka po nasprotni tožbi je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni plačati 5.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2015 dalje do plačila (2. točka izreka), ter znesek 7.878,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2015 dalje do plačila (4. točka izreka). Kar je toženec z nasprotno tožbo zahteval več ali drugače, je zavrnilo (3., 5. in 6. točka izreka).¹ Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.892,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (7. točka izreka), toženec pa je dolžan v istem roku stranskemu intervenientu povrniti 307,23 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila (8. točka izreka). Kar je stranski intervenient zahteval več glede plačila zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka, je zavrnilo (9. točka izreka).

3Zoper 1., 2., 4. in 7. točko² sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da izpodbijani del sodbe ni obrazložen, obstoječa obrazložitev pa je pomanjkljiva. Relevantne trditve pravdnih strank bodisi niso povzete bodisi so napačno povzete. Sodba je obremenjena s protispisnostjo. Gre za sodbo presenečenja. V zvezi z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v 12. in 17. točki obrazložitve sodbe toženec ni zagotovil trditvene podlage. Metodološki napotki iz 8. člena ZPP niso upoštevani. Sodišče prve stopnje je bilo pristransko. Podpisano pooblastilo predstavlja sklenjeno mandatno pogodbo, zato je njegova vsebina bistvenega pomena in jo je treba upoštevati. Ni je mogoče zavrniti, češ da gre le za splošno odvetniško pooblastilo. Toženčev podpis dveh pooblastil v različnem časovnem obdobju potrjuje, kaj se je tožnik zavezal in s čim je bil toženec seznanjen. Tožnik je upravičen do plačila stroškov zastopanja, ker je imel toženec od tožnikovega zastopanja v pravdnem postopku konkretne koristi. Tožbenemu zahtevku je bilo namreč delno ugodeno, v fazi pritožbenega postopka pa je toženec sklenil sodno poravnavo in zadevo uredil na miren način, za kar si je ves čas prizadeval tudi tožnik, ker je bilo to v konkretnih okoliščinah najbolj primerno oziroma edino sprejemljivo. Napačne so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe. Po kritični oceni vseh dokazov bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da si je tožnik s skrbnostjo, ki se pričakuje od odvetnika, prizadeval za uresničitev toženčevih interesov in da je pravilno izpolnil pogodbeno obveznost. Njeno izpolnitev bi moralo presojati ob upoštevanju obveznosti obeh pogodbenih strank in ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin dolgotrajnega zastopanja. Tožba je bila vložena po izključnem naročilu toženca. S konkretnimi opozorili na minimalno možnost uspeha in posledičnim svetovanjem mirne ureditve spora ga ni bilo mogoče odvrniti od tožbe, ker se je počutil opeharjenega. Ob upoštevanju minimalnega manevrskega prostora, ki je bil posledica toženčeve pasivnosti in sodedičeve nekooperativnosti, je bila tožba vložena, da bi se spor razrešil na miren način. Oblikovana je bila v skladu z vsebino napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, potrjenega na drugi stopnji, v katerem so bili povzeti toženčevi zahtevki in trditve, ki jih je toženec podal že v zapuščinskem postopku, ko ga je še zastopal drug pooblaščenec. Tožnik je upošteval razpoložljive podatke in s strani toženca posredovan pisni material. Toženec ni pojasnil tožniku vseh okoliščin v zvezi z zadevo in mu ni predložil vseh dokazov, temveč je bil pasiven, kar potrjuje vsebina dopisa, ki mu je bil posredovan 18. 9. 2012. S tem je kršil pogodbeno obveznost. V pravdni zadevi je tožnik le odgovoril na vprašanje sodnice, ali se je v zapuščinskem postopku uveljavljal nujni delež. Toženec je bil seznanjen s stanjem in pravnimi možnostmi glede vozil, stanovanja in poslovnega prostora. Tožnik ga je opozoril, da razpoložljivi dokazi ne bodo zadostovali, vendar v tej smeri ni pokazal nobene aktivnosti. V dani situaciji je tožnik kot dokaz predlagal zaslišanje strank in pravočasno opravil tudi poizvedbe. V pravdni zadevi je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo brez predhodnega poskusa mirne rešitve spora. Ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje strank, oprava poizvedb) in ugotavljalo dejanskega stanja. Ni upoštevalo trditev in dokaznih predlogov iz pripravljalne vloge, vložene pred prvim narokom za glavno obravnavo. Opraviti bi moralo poizvedbe, ker konkretnih dokazov toženec izkazano ni mogel sam pridobiti. Prvostopenjska sodba v pravdni zadevi ni postala pravnomočna, ker je toženec v mediacijskem postopku pred Višjim sodiščem v Ljubljani po drugem pooblaščencu sklenil sodno poravnavo, pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo pa umaknil. Sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati, kako bi pritožbeno sodišče o njej odločilo. Na vsakem od številnih posvetov je tožnik konkretno opozarjal toženca na neutemeljena pričakovanja ter ga pozival, naj po domače opiše njihovo upravičenost. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo na strani tožnika zgolj za splošna opozorila, ki niso nedvoumno dokazana. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo in neutemeljeno sledilo splošni toženčevi izpovedbi, v kateri je vse neverodostojno zanikal. Kot dokaz o tem, kaj je odvetnik poučil zastopanega, se ne sme zahtevati pisno potrdilo, zadostuje že dokaz z zaslišanjem stranke. Poleg tega je toženec s podpisom pooblastila potrdil, da je seznanjen s približno oceno stroškov zastopanja in grobo oceno izida postopka, to je, da ni možnosti za uspeh. To potrjuje tudi neprestano tožnikovo prizadevanje za mirno rešitev spora, ki je razvidno iz listinskih dokazov. Napačne so ugotovitve, na podlagi katerih je tožniku naložena odgovornost v zvezi z odmero sodne takse. Vrednost spora je bila opredeljena izključno ob upoštevanju razpoložljivih podatkov, ki jih je tožniku posredoval toženec. Še pred vložitvijo tožbe je bila usklajena s tožencem. Ni bila prenizka. Tožnik je toženca opozoril na možnost zvišanja vrednosti spora in obveznost plačila sodne takse. Slednje bi mu sicer moralo biti znano že kot laiku. Nerazumno visoko določeno vrednost spornega predmeta je tožnik izpodbijal s pritožbo, ki jo je toženec umaknil. Tožnik je pokazal zadostno skrbnost, in sicer pri določitvi vrednosti spornega predmeta, postavitvi zahtevka (bil je dovolj določen), vložitvi sklepčne tožbe (sicer bi bila zavržena), podaji dokaznih predlogov (bili so substancirani) in prerekanju trditev nasprotne stranke. Če bi tožnik razpolagal s kakšnimkoli namigom, da ima toženec premoženjske težave, bi vložil vlogo za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, vendar s strani toženca nikoli ni bilo ne neposrednih ne posrednih namigov. Toženec je brez izraženih pomislekov plačal tako prvo odmerjeno sodno takso za tožbo, kot tudi naknadno odmerjeno sodno takso za tožbo. Tožniku se je zdel premožen. S potekom postopka je bil na tekočem, saj je prejemal kopije vseh vlog in dokumentov, vendar ni imel pripomb. Toženec ni upravičen zahtevati vračila zneska 5.340,00 EUR, ki jih je tožniku plačal iz naslova akontacij, ker je od tožnikovega zastopanja imel konkretne koristi. Večkratno ponujene možnosti mirne razrešitve zadeve ni izkoristil. S tožbenim zahtevkom je delno uspel, končno pa je tudi sklenil sodno poravnavo. Akontacija je bila plačana v nižjem znesku od ugotovljenega, saj je bil od plačanih zneskov odveden DDV. Tožbeni zahtevek je zastaran za zneske, ki jih je toženec plačal tožniku pred 15. 9. 2012, ker velja triletni zastaralni rok. Čeprav je bil toženec že na začetku konkretno seznanjen z vsemi možnimi razpleti zadeve, ki naj bi se razrešila predvsem na miren način, ob vložitvi tožbe, ki je bila vložena na toženčevo zahtevo, ni moglo biti znano, da ne bo uspešna. Tožnikova odškodninska odgovornost ni podana, ker njene predpostavke niso izpolnjene. Tožnikovo ravnanje ni bilo nedopustno, saj si je z vso skrbnostjo prizadeval za mirno rešitev zadeve oziroma je storil vse, da bi se zadeva za toženca uspešno razrešila. Na koncu je tudi prišlo do sodne poravnave, ki je brez pravdnega postopka ne bi bilo. Odvetnik ni dolžan raziskovati, ali je stranka sposobna plačati sodno takso. Prav tako ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo. S plačilom sodne takse mu ni mogla nastati škoda, saj je bilo njeno plačilo njegova zakonska obveznost. Plačal je 7.725,00 EUR sodne takse. Toženec je upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva, ko je bila tožniku vročena nasprotna tožba, to je od 2.11.2015 dalje. Pred vročitvijo nasprotne tožbe namreč tožnik ni bil seznanjen s toženčevim zahtevkom. Ne drži, da je toženec po prejemu sodbe prvostopenjskega sodišča v pravdnem postopku ugotovil, da ni zadovoljen s tožnikovimi storitvami in da njegovega zastopanja ne želi več. Ogorčen je bil le nad prvostopenjskim sodiščem, zaradi česar je bilo treba vložiti pritožbo, ki jo je prejel v vednost. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je z dopisom z dne 4. 12. 2013 toženec razvezal pogodbo zaradi nepravilne izpolnitve. O nepravilni izpolnitvi ni mogoče govoriti. Pogodbo je razvezal tožnik z dopisom tožencu z dne 25. 11. 2013 in tudi z vlogo, posredovano pravdnemu sodišču. Zapuščinsko sodišče se je še leta 2014 obračalo na tožnika.

4V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Zoper 4. in 8. točko izreka se pritožuje stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne. V bistvenem navaja, da tožnik ni povzročil toženčevega zmotnega prepričanja, da se bodo sodne takse odmerjale od vrednosti 85.000,00 EUR. Tožencu je bilo znano, da lahko sodišče poveča vrednost spornega predmeta. Seznanjen je bil namreč z ocenjeno vrednostjo spornega predmeta, saj jo je tožnik ocenil po posvetu s tožencem, vrednost stvari, na katere se zahtevki nanašajo, pa bi lahko ugotovil brez posebnega znanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe, da do zvišanja vrednosti spora ne bi prišlo brez toženčevega ugovora (listinski dokazi). Za tožbo, ki je bila rezultat toženčevega nasprotovanja v zapuščinskem postopku, je treba plačati sodno takso. Do njenega plačila je torej prišlo po toženčevi volji. Tožnikovo neskrbno ravnanje bi bilo podano le, če bi ga toženec opozoril, da ne more plačati sodne takse, ali če bi iz toženčevega ravnanja tožnik lahko razbral, da ne zmore njenega plačila. Tožniku ni bilo znano domnevno slabo premoženjsko stanje toženca in mu tudi ni moglo biti znano, ker je toženec plačeval odvetniške storitve in je prvo sodno takso plačal brez pripomb, da ne zmore njenega plačila. Morebitno tožnikovo neskrbno ravnanje niti ni relevantno, ker je toženec prišel do želenega rezultata - s sodedičem je sklenil dedni dogovor za 60.000,00 EUR, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba stranskega intervenienta je utemeljena.

O tožnikovi pritožbi:

7Izpodbijani del sodbe ni obremenjen z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjema velja glede razlogov o vzročni zvezi med ugotovljenimi kršitvami pogodbene obveznosti in nastankom škode zaradi plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Ni pa zgoraj navedena kršitev podana, ker v obrazložitvi sodbe ni posebej povzeta vsa relevantna trditvena podlaga pravdnih strank. Izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ni sodba presenečenja. Za takšno sodbo gre, če sodišče odloči po pravni podlagi, na katero pravdni stranki nista mogli računati in bi terjala drugačno trditveno podlago, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnik v pritožbi ne konkretizira, je pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih tožnikovih navedb, zato smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločalo v okviru trditvene podlage toženca, ni ustrezno konkretiziran. Tožnik bi moral konkretizirati pravno relevantna dejstva, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje v 12. in 17. točki obrazložitve sodbe prekršilo razpravno načelo. Že na prvi pogled je namreč očitno, da ta pritožbeni očitek ne more biti utemeljen glede vseh ugotovitev, vsebovanih v 12. in 17. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP in ni pristranska, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Velja še pojasniti, da se v sklopu proste dokazne ocene sodišče ni dolžno posebej opredeliti do dokaza o posameznem indičnem dejstvu.

Posebej o tožnikovi pritožbi zoper odločitev o neutemeljenosti zahtevka po tožbi:

8Tožnik je zahteval plačilo opravljenih odvetniških storitev, ki se nanašajo na zastopanje toženca v pravdni zadevi II P 1169/2012, kolikor jih toženec še ni plačal. Toženec se je tožbenemu zahtevku med drugim upiral z navedbami, da mu jih ni treba plačati, ker ga tožnik ni skrbno zastopal, s tem pa pogodbene obveznosti ni pravilno izpolnil.

9Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec pooblastil tožnika za zastopanje v zapuščinskem postopku po toženčevem očetu, in sicer je tožnik prevzel zastopanje v fazi, ko je že bil izdan sklep o napotitvi toženca na pravdo, zoper katerega je tožnik v imenu toženca vložil neuspešno pritožbo. Dne 10. 5. 2012 je toženec pooblastil tožnika tudi za zastopanje v pravdnem postopku II P 1169/2012, ki ga je toženec začel na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo. Tožnik je v imenu toženca 11. 5. 2012 vložil tožbo, 17. 9. 2012 in 19. 4. 2013 pripravljalni vlogi, 24. 4. 2013 ga je zastopal na naroku. V imenu toženca je vložil še pritožbo zoper zavrnilni del sodbe z dne 17. 6. 2013. Za odvetniške storitve je toženec plačal tožniku akontacijo. Dne 28. 11. 2013 je tožnik izstavil tožencu račun št. 73/12 za (po popravi) znesek 9.620,77 EUR, ki ga je toženec 4. 12. 2013 zavrnil. Tožnik kot odvetnik je imel zavarovano svojo odgovornost pri stranskem intervenientu.

10Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo. Mandatar pridobi pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni. To je podano v primeru uspešne oprave posla, v primeru neuspešne oprave posla pa, če je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.

11Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik posla ni uspešno opravil. Okoliščina, da se je pravdna zadeva v pritožbenem postopku zaključila s sklenitvijo sodne poravnave, pri kateri tožnik ni sodeloval, ne preprečuje presoje uspešnosti tožnikovega zastopanja. O uspešni opravi posla bi bilo mogoče govoriti le, če bi tožnikovo zastopanje pripeljalo do ugoditve postavljenim zahtevkom. V pravdnem postopku je prvostopenjsko sodišče sicer ugodilo zahtevku glede enega vozila, vendar pravda glede tega vozila sploh ni bila potrebna (v zapuščinskem postopku ni bilo sporno, da spada v zapuščino, zato v zvezi z njim toženec ni bil napoten na pravdo). Tožnik bi ravnal skrbno, če tožbenega zahtevka v zvezi s tem vozilom sploh ne bi postavil, zato opisane ugoditve zahtevku ni mogoče šteti za uspešno opravo posla. Glede preostalih zahtevkov je prvostopenjsko sodišče izdalo zavrnilno sodbo, zoper katero je tožnik vložil pritožbo. Z opozarjanjem, da je toženec po novi pooblaščenki umaknil pritožbo, pritožnik ne more uspeti. Ta okoliščina bi bila relevantna, če bi obravnavanje pritožbe privedlo do drugačne, za toženca ugodne odločitve, kar pa ni bilo ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje (14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da odločitev v pravdni zadevi ne bi mogla biti drugačna od tiste, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Ravnanje toženca, ki je umaknil vloženo pritožbo, je bilo v konkretnih okoliščinah povsem primerno. Osnovni razlog, zaradi katerega je prvostopenjsko sodišče v pravdni zadevi zavrnilo zahtevke, je bila namreč nesklepčnost tožbe, ki je tožnik ni odpravil kljub opozorilom nasprotne stranke in materialnemu procesnemu vodstvu sodišča. Tožba je nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V takšni situaciji prvostopenjsko sodišče pravilno ni izvajalo dokaznega postopka in ni ugotavljalo dejanskega stanja.³ Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati, kako bi bilo odločeno o umaknjeni pritožbi. Takšno hipotetično presojo narekuje narava obravnavane zadeve in se ji ni mogoče izogniti.

12Pritožnik ne more utemeljevati uspešne oprave posla s sklenjeno sodno poravnavo, s katero se je pravdna zadeva na koncu zaključila. Pri njeni sklenitvi namreč ni sodeloval, ne zadostuje pa, da je do njene sklenitve prišlo v sklopu pravdnega postopka, ki ga je sprožil z vložitvijo tožbe. Sicer pa sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne utemeljuje zaključka, da je toženec v pravdi uspel. Glede na vloženo tožbo tudi ni mogoče šteti, da je bil toženčev interes izključno v kakršnikoli (tudi če bi s svojimi zahtevki v celoti propadel) mirni rešitvi spora. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, tožnik ni uspel dokazati, da je tožencu zaradi precejšnje možnosti neuspeha obrazloženo odsvetoval vložitev tožbe, zato tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila vložena le zaradi pritiska na sodediča v smeri morebitne mirne rešitve spora.

13Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v pravdni zadevi tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od odvetnika (to se ne nanaša na tožnikovo ravnanje, ki je relevantno z vidika vložitve predloga za taksno oprostitev). Pri tem se ni oprlo le na vsebino prvostopenjske sodbe v pravdni zadevi, ampak je delo, ki ga je tožnik opravil v pravdni zadevi, tudi samo celovito (ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin) presodilo. Zaključek, da pogodbene obveznosti ni pravilno izpolnil, utemeljuje že pravilno ugotovljena okoliščina, da tožba, ki jo je sestavil tožnik, ni izpolnjevala osnovnih pogojev za uspeh v pravdi, česar kasneje, to je med pravdnim postopkom pred prvostopenjskim sodiščem, ni odpravil. Rezultat pravde je namreč v prvi vrsti odvisen od pravilne postavitve zahtevka in zagotovitve ustrezne trditvene podlage, šele nato (če je to izpolnjeno) pa tudi od uspeha dokazovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni sestavil sklepčne tožbe⁴ glede stanovanja, podjetja in vozil, glede poslovnega prostora pa ni postavil niti določnega zahtevka, opisanih pomanjkljivosti pa nato ni odpravil kljub opozorilom nasprotne stranke ter prvostopenjskega sodišča. Za takšne zaključke je navedlo pravilne in obširne razloge v 12., 13. in 14. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je vložil sklepčno tožbo, češ da bi bila v nasprotnem primeru zavržena. Nesklepčna tožba se namreč zavrne. Ker iz pojasnjenega izhaja, da tožnik ni zadostil niti osnovnim pogojem za ugoditev zahtevkom, je razpravljanje o predlaganih dokazih (zaslišanje strank, oprava poizvedb) odveč. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, nesklepčne tožbe ne morejo narediti sklepčne. Na pritožbene navedbe, ki se nanje navezujejo, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

14Na podlagi tožnikovih prizadevanj za mirno oziroma sporazumno rešitev spora, ki jih izpostavlja pritožba, še ni mogoče zaključiti, da si je tožnik s potrebno skrbnostjo prizadeval za uspešno opravo posla. Toženec je bil namreč v pravdni zadevi v vlogi tožeče stranke.

15Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da spada vzrok za opisano nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti v sfero toženca oziroma tretjih oseb (in da torej ne izhaja iz njegove sfere).

16Tožnik, na katerem je dokazno breme, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je toženec izrecno vztrajal pri vložitvi tožbe s takšnimi zahtevki in trditvami, čeprav ga je opozoril, da v tem primeru v pravdi ne bo uspel (oziroma da ima minimalno možnost uspeha). Splošna opozorila ne zadostujejo. Tožnik bi moral toženca izrecno opozoriti, da bo s takšnimi zahtevki in trditvami v pravdi propadel, ter to obrazložiti. Ob upoštevanju (vseh) izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da so bila takšna izrecna in obrazložena opozorila podana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da iz tožnikove izpovedbe izhajajo le nekonkretizirana opozorila, tudi takšna opozorila pa je toženec v svoji izpovedbi zanikal, zato je po pravilu o dokaznem bremenu pravilno zaključilo, da obstoj potrebnih opozoril ni izkazan. Glede na pojasnjeno ne drži, da je štelo, da izpovedbe pravdnih strank ne predstavljajo primernega dokaza. Tožnikovo prizadevanje za mirno rešitev zadeve (predlogi, poskusi), ki ga po pritožbenih navedbah potrjujejo listinski dokazi, ne utemeljuje drugačnega zaključka glede dokazanosti zgoraj navedenega pravno odločilnega dejstva. Poskus mirne rešitve spora pred vložitvijo tožbe je namreč običajen in je preko poravnalnega naroka tudi del pravdnega postopka. Drugačnega dokaznega zaključka ne omogoča niti vsebina podpisanih pooblastil, iz katere izhaja seznanjenost toženca z grobo oceno izida postopka in njegovim nepredvidljivim izidom, ne pa tudi, kakšna je ta ocena bila. Zaradi opisane splošne narave njegove vsebine se je mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da gre v tem smislu za splošno odvetniško pooblastilo.

17Pritožnik neutemeljeno vztraja, da je zgoraj opisana nepravilna izpolnitev tožnikove pogodbene obveznosti posledica toženčeve pasivnosti (češ da ga ni seznanil z vsemi relevantnimi okoliščinami) in nekooperativnosti toženčevega sodediča. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imel tožnik že pred vložitvijo tožbe na voljo vse podatke, ki so bili potrebni za sestavo tožbe z določnimi in pravno pravilnimi zahtevki ter zadostno in ustrezno trditveno podlago, oziroma bi si te podatke brez težav lahko priskrbel. Ta zaključek je utemeljilo s prepričljivimi razlogi (12. in 13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. S sklicevanjem na dopis, iz katerega izhaja, da v pravdni zadevi toženec ni podal pisnih pripomb na odgovor na tožbo, na katere ga je tožnik pozval, ga pritožnik ne more omajati. Spor, ki je bil predmet pravdne zadeve, je izhajal iz zapuščinskega postopka, v katerem je tožnik prevzel toženčevo zastopanje v fazi pritožbenega postopka zoper napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. Z relevantnim dejanskim stanjem glede premoženja, v zvezi s katerim je obstajal spor, bi se zato lahko seznanil tako, da bi vpogledal v zapuščinski spis.

18Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je bila naloga tožnika kot odvetnika in s tem pravnega strokovnjaka, da enormne apetite toženca, na katere se pritožnik sklicuje, ob upoštevanju jasnih določb Zakona o dedovanju (ZD) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ) spravi v pravne okvire. Od odvetnika tudi ni pretirano zahtevati, da je seznanjen z materialnim pravom, ki določa, kdaj se zahteva vrnitev daril in kdaj se darila le vračunajo v dedni delež. S sklicevanjem na toženčeva pretirana pričakovanja in zahtevke zato pritožnik ne more opravičiti nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožbene zahtevke oblikoval v skladu z vsebino napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, ki ga je instančno sodišče potrdilo, in da se je pri oblikovanju vsebine tožbe držal smeri, ki je bila v zapuščinskem postopku začrtana s strani prejšnjega toženčevega pooblaščenca. Navedene okoliščine ga ne odvežejo dolžnosti, da ravna skrbno (da preveri možnost uspeha z zahtevki, jih določno in pravno pravilno oblikuje ter zanje zagotovi tudi ustrezno in zadostno trditveno podlago). Ustaljeno je stališče, da stranka ni vezana na sklep zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo v smislu, da mora biti tožbeni zahtevek identičen z izrekom sklepa zapuščinskega sodišča. Če zapuščinsko sodišče napačno oblikuje zahtevek, s katerim je stranka napotena na pravdo, ga mora odvetnik, ki je pooblaščen za sestavo tožbe, preoblikovati.

19Ob zaključku, da tožnik ni upravičen do plačila za odvetniške storitve v pravdni zadevi, ni relevantno, koliko znaša (utemeljeno obračunani) strošek odvetniške storitve in koliko mu toženec iz tega naslova še dolguje. Na pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija pravilnost s tem zvezanih dejanskih ugotovitev, zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

Posebej o tožnikovi pritožbi zoper odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo 5.340,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) po nasprotni tožbi:

20Toženec je zahteval vračilo plačanih zneskov za stroške odvetniških storitev, ker tožnik ni pravilno izpolnil pogodbene obveznosti.

21Kot je bilo že obrazloženo pri obravnavi pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po tožbi, tožnikovo zastopanje toženca v pravdni zadevi ni bilo skrbno. Zaradi nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti mora tožnik vrniti tožencu tudi zneske, ki mu jih je toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje plačal kot akontacijo oziroma predujem za odvetniške storitve v pravdnem postopku. Če bi prejeto obdržal, bi bil neupravičeno obogaten (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi tožnikove nepravilne izpolnitve toženec odstopil od mandatne pogodbe, s čimer je bila ta razvezana, kar pomeni, da je prenehal pravni temelj za izpolnitev. Podlago za takšen zaključek daje vsebina toženčevega dopisa tožniku z dne 4. 12. 2013. S sklicevanjem na tožnikov dopis tožencu z dne 25. 11. 2013 pritožnik ne vzbuja dvoma v njegovo pravilnost. Ne nazadnje iz tožnikovih lastnih navedb⁵ izhaja, da je odpoved pooblastila posredoval le sodišču in da z dopisom, na katerega se sklicuje, še ni uresničil odstopne izjave. Prav tako se pritožnik ne more uspešno sklicevati na trajanje zastopanja v drugem (zapuščinskem) postopku.

22Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec plačal tožniku dne 14. 6. 2011 650,00 EUR, dne 23. 5. 2012 1.200,00 EUR, dne 27. 9. 2012 610,00 EUR, dne 23. 1. 2013 880,00 EUR in dne 8. 7. 2013 2.000,00 EUR, skupno torej znesek 5.340,00 EUR. Takšen znesek plačane akontacije je navajal sam tožnik, potrjuje pa ga tudi fotokopija ovitka spisa, ki ga je predložil kot dokaz.

23Tožnik je podal ugovor zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s pravilnimi razlogi, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ne drži pritožbeni očitek, da v obravnavanem primeru velja triletni zastaralni rok. Velja splošni petletni zastaralni rok, ki se do vložitve nasprotne tožbe (15. 9. 2015) v nobenem primeru še ni iztekel.

24Odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.340,00 EUR je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ, ki veže trenutek zamude na postavitev zahteve za izpolnitev obveznosti (in ne na njen prejem). Toženec je zahteval vračilo plačanih zneskov z nasprotno tožbo, ki jo je vložil 15. 9. 2015. Do zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.340,00 EUR je zato upravičen od 15. 9. 2015 dalje.

Glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za plačilo 7.878,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) po nasprotni tožbi:

25Utemeljenost zahtevka za plačilo zneska 7.878,00 EUR, ki ustreza v pravdni zadevi plačani sodni taksi za postopek na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, ki je urejena v 239. členu OZ. Zaključilo je, da je tožnikova poslovna odškodninska odgovornost podana, zato je zahtevku ugodilo. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnik in stranski intervenient.

26Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, (2) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti,⁶ (3) nastanek škode, (4) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Če katera od teh predpostavk manjka, poslovna odškodninska odgovornost ni podana. Trditveno in dokazno breme glede predpostavk kršitve pogodbene obveznosti, škode in vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo je na pogodbi zvesti stranki (oškodovancu).

27V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje sklicevalo na več kršitev oziroma več ravnanj v nasprotju z ustrezno poklicno skrbnostjo: (1) opustitev pridobitve informacij o premoženjskem stanju stranke ter opustitev opozorila, da se lahko vloži predlog za taksno oprostitev, (2) opustitev opozorila na možnost povečanja vrednosti spornega predmeta in posledičnega povečanja sodnih taks, (3) opustitev opozorila, da tožba glede vozil verjetno ne bo uspešna, (4) vložitev tožbe z nedoločnimi in nesklepčnimi zahtevki. Navedeno še ne zadostuje za zaključek, da je podana tožnikova poslovna odškodninska odgovornost.

28Glede predpostavke vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo se sodišče prve stopnje sklicuje na 14., 15. in 17. točko obrazložitve, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev glede te predpostavke. Upoštevati je treba, da se vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo ne domneva, treba jo je ugotoviti (zadošča že dokazni standard nadpolovične verjetnosti). Vzročna zveza tudi ni podana, če pravilna izpolnitev pogodbe ne bi preprečila škode. Namen poslovne odškodninske odgovornosti je namreč v tem, da bo upnik s prejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena.

29Izpodbijana sodba bi morala vsebovati jasne ugotovitve glede vzročne zveze med vsakim posameznim ravnanjem, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot kršitev oziroma kot nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti, in uveljavljano škodo. V izpodbijani sodbi pa na primer ni ugotovljeno, da bi bil predlog za taksno oprostitev uspešen. Prav tako ni konkretno ugotovljeno, da se toženec ne bi odločil za tožbo, zaradi katere je moral plačati sodno takso, če bi ga tožnik seznanil z možnostjo povišanja vrednosti spornega predmeta in posledičnega povišanja sodne takse, ali če bi ga tožnik opozoril, da s tožbo glede vozil verjetno ne bo uspešen. Ugotovitev, da so bili postavljeni zahtevki zaradi nedoločnosti in nesklepčnosti zavrnjeni, še ne pomeni ugotovitve vzročne zveze.

30Pomanjkanje ugotovitev je le odraz pomanjkljive trditvene podlage. Po pregledu procesnega gradiva namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec, na katerem je trditveno breme, ni konkretizirano navedel oziroma pojasnil vzročne zveze med uveljavljano škodo in posameznimi kršitvami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Pavšalne navedbe, navedbe, v katerih vzročna zveza ni celovito izpeljana in so poleg tega postavljene v povsem drugem kontekstu (in ne z namenom konkretizacije obravnavane predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti), ne zadostujejo oziroma niso upoštevne. Izjema velja glede vzročne zveze med tožnikovo opustitvijo opozorila, da se lahko vloži predlog za taksno oprostitev, ter plačilom sodne takse za postopek na prvi stopnji. Glede te vzročne zveze so bile toženčeve trditve zadostne.⁷

31Materialnopravno napačna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal v skladu s standardom profesionalne skrbnosti, ker pri tožencu ni preveril, ali bo sodno takso lahko plačal in ker toženca ni opozoril na možnost oprostitve plačila sodne takse za tožbo. Napačno je stališče, da mu je takšno ravnanje nalagala že sama višina sodne takse. Od odvetnika bi bilo pretirano zahtevati, da tako postopa brez kakršnihkoli drugih indicev, da stranka ne bo zmogla plačila sodne takse oziroma ga bo zmogla le s težavo. V konkretnem primeru pa ni bilo ugotovljeno (in s strani toženca tudi ni bilo pravočasno zatrjevano), da so takšni indici obstajali. Z opisano opustitvijo zato tožnik ni kršil pogodbene obveznosti.

32Po pojasnjenem toženec ni zagotovil ustrezne trditvene podlage glede vzročne zveze med škodo zaradi plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji in tremi od štirih kršitev, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje. Tožnik je na pomanjkljivo trditveno podlago opozoril,⁸ zato je toženec ne more več dopolniti. V zvezi s kršitvijo, glede katere je bila toženčeva trditvena podlaga zadostna, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da ni šlo za kršitev. Ker morajo biti za poslovno odškodninsko odgovornost kumulativno podane vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, zahtevek za plačilo 7.878,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni utemeljen in je treba sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti. O preostalih predpostavkah poslovne odškodninske odgovornosti se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati.

Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje:

33Delna sprememba sodbe je terjala spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh pravdnih strank v zadevi po tožbi, v kateri je tožnik v celoti propadel, se sicer ni spremenil, spremenil pa se je uspeh pravdnih strank v zadevi po nasprotni tožbi, in sicer tako, da tožnikov uspeh znaša približno 73 %, toženčev uspeh pa približno 27 %.⁹

34Sodišče prve stopnje je toženčeve stroške po tožbi odmerilo na 1.198,87 EUR. Tožnikove stroške po nasprotni tožbi je odmerilo na 1.339,18 EUR, toženčeve stroške po nasprotni tožbi je odmerilo na 1.694,36 EUR, stroške stranskega intervenienta po nasprotni tožbi pa na 930,99 EUR. Takšne odmere stroškov pritožbi ne grajata, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

35Ker je tožnik v zadevi po tožbi v celoti propadel, je toženec upravičen do povrnitve celotnega zneska stroškov po tožbi, torej 1.198,87 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč uspeh v zadevi po nasprotni tožbi je tožnik upravičen do povračila 977,60 EUR stroškov po nasprotni tožbi, toženec pa je upravičen do povračila 457,48 EUR stroškov po nasprotni tožbi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem pobotanju zgoraj navedenih zneskov je tožnik dolžan v roku 15 dni tožencu plačati pravdne stroške v znesku 678,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

36Ob upoštevanju uspeha stranskega intervenienta v zadevi po nasprotni tožbi, ki (enako kot tožnikov uspeh) znaša 73 %, je toženec dolžan stranskemu intervenientu povrniti 679,62 EUR stroškov po nasprotni tožbi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka:

37Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, pritožbi stranskega intervenienta pa je ugodilo v celoti, in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do preostalih pritožbenih navedb se ni opredeljevalo, ker niso bile relevantne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

38Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik ni uspel s pritožbo zoper odločitev o zahtevku po tožbi, sam krije stroške te pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). S pritožbo zoper ugodilni del sodbe o zahtevku po nasprotni tožbi je imel tožnik približno 60 % uspeh. Stroške te pritožbe je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Nagrada za sestavo pritožbe znaša 625 točk (tar. št. 21/1 OT),¹⁰ materialni izdatki pa 12,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 637,5 točk oziroma 292,61 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 356,98 EUR. Skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 513,00 EUR (tar. št. 1121 Tarife ZST-1) znašajo pritožbeni stroški 869,98 EUR. Upoštevajoč približno 60 % pritožbeni uspeh je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP toženec dolžan tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča povrniti pritožbene stroške v znesku 521,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Toženec sam krije stroške odgovora na tožnikovo pritožbo. Odgovor na pritožbo, s katero tožnik ni uspel, ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo, s katero je tožnik uspel, pa je toženec dolžan kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). O pritožbenih stroških stranskega intervenienta ni odločeno, ker niso specificirano priglašeni.

¹ Zoper zavrnilni del sodbe o zahtevku po nasprotni tožbi (3., 5. in 6. točko izreka) ni bila vložena pritožba, zato ga pritožbeno sodišče ni podrobneje povzelo.
² Pritožuje se zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka po tožbi, odločitev o (delni) ugoditvi zahtevku po nasprotni tožbi in odločitev, da mora tožencu povrniti pravdne stroške.
³ Primerjaj VS RS sodba III Ips 64/2015 z dne 24. 2. 2016.
⁴ Nesklepčnost je podana tako v primeru, da je življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, ki se zahteva s tožbenim predlogom, temveč druga pravna posledica (ali pa iz njega ne izhaja nobena pravna posledica), kot tudi v primeru, da je življenjski primer pomanjkljivo opisan.
⁵ Glej tožnikove navedbe v dopolnitvi tožbe z dne 27. 8. 2014 (list. št. 22) in v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2015 (list. št. 55).
⁶ Domneva se, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vendar lahko pogodbena stranka domnevo ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere.
⁷ Glej navedbe na str. 20 in 21 v 1. pripravljalni vlogi in nasprotni tožbi.
⁸ Primerjaj tožnikove navedbe v XVIII. točki pripravljalne vloge z dne 11. 5. 2016 (list št. 121).
⁹ Uspeh po nasprotni tožbi je izračunan ob primerjanju zahtevanega zneska (19.698,27 EUR) in prisojenega zneska (5.340,00 EUR).
¹⁰ Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku, ki znaša 13.218,00 EUR (tj. 28.797 točk).