VSL sodba I Cp 3861/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2006/03639 z dne 10.4.2006 ostane v veljavi v 1. točki izreka za plačilo 4.578,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2006 dalje do plačila in v 4. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 165 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje. Toženki je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka v znesku 940,91 EUR z obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je dolžna tožnici plačati provizijo za prodajo nepremičnine, ker ustno dogovorjeni odložilni pogoj ni nastopil, ker pravdni stranki nadaljnjih dveh posredniških poslov nista realizirali. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju z dejanskim stanjem. Provizijo je tožnici plačal kupec, toženka je prejela zelo nizko kupnino in je tako izgubila najmanj 5.000 EUR za nakup stanovanja. Provizija je bila v skladu z dogovorom med pravdnima strankama plačana pri posredovanju pri nakupu stanovanja za toženkino sestro in svaka, kar sta priči tudi potrdili. Nadaljnji posredniški posel med pravdnima strankama ni bil realiziran po krivdi tožnice, ki ji ni priskrbela ustreznega stanovanja v O. Glede vsebine dogovora o rokih plačila kupnine bi moralo sodišče prve stopnje v dokazne namene zaslišati predlagano pričo B.M.K.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in št. 45/08).

V danem primeru gre za spor zaradi plačila za posredovanje v prometu z nepremičnino, in sicer pri prodaji toženkine stanovanjske hiše v Z. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovito opravljene dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) z obširnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo dejanske ugotovitve o vseh odločilnih dejstvih. Pravdni stranki sta se 14.3.2003 ob ogledu toženkine hiše ustno dogovorili, da bo tožnica posredovala pri prodaji hiše in se dogovorili o plačilu za tožničin trud po sklenitvi prodajne pogodbe, to je o proviziji v višini 1,8 % od vrednosti prodane nepremičnine (837. člen OZ). Obveznost plačila provizije sta naknadno vezali na pogoj sklenitve nadaljnjih dveh posredniških poslov. Toženka se je namreč zavezala s tožnico skleniti še dve posredniški pogodbi za nakup dveh stanovanj iz kupnine prodane hiše in ji za uspešno posredovanje plačati proviziji, tožnica pa se je pod tem pogojem odpovedala plačilu provizije pri prodaji hiše. Po v pritožbi neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, je bila kupoprodajna pogodba med toženko kot prodajalko in B.M.K. kot kupovalko sklenjena, s čimer je bil posredniški posel realiziran. Ni bilo sporno, da se kasneje nista dogovorili za tožničino posredovanje pri nakupu dveh stanovanj, spričo česar dogovorjeni odložni pogoji ni nastal in spremenjeni dogovor o proviziji ni začel učinkovati (2. odstavek 59. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica upravičena do dogovorjenega plačila za posredovanje pri prodaji hiše v višini 1,8 % prodajne cene nepremičnine.

Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbeni očitek, da je že kupovalka toženkine nepremičnine plačala tožnici provizijo. Ni dvoma, da je kupovalka svojo obveznost plačila provizije (2 %) izpolnila. Toženka ni uspela dokazati, da bi se tožnica z njo dogovorila, da poplača provizijo le kupovalka, saj tega nista potrdili priči (svak toženke in tožničin mož), ki sta bili prisotni ob dogovarjanju (prim. 849. člen OZ). Tudi dejstvo, da je toženka s kupovalko sklenila prodajno pogodbo za nižjo ceno (od katere tožnica zahteva plačilo 1,8 % plačilo za svoj trud, ki je v dopustnih zakonskih mejah, tudi v skladu s 5. členom ZNPosr), kot je bila sprva dogovorjena, ne more vplivati na njeno obveznost plačila provizije. S sklenitvijo prodajne pogodbe za nižjo ceno se je toženka strinjala. Na odločitev tudi ne more vplivati zatrjevano dejstvo, da je toženka zato izgubila 5.000 EUR za nakup stanovanja preko druge nepremičninske agencije. Če pritožnica meni (kot je trdila v odgovoru na tožbo), da ji je zaradi zamude s plačilom kupnine s strani kupovalke nastala škoda, za katero naj bi bila odgovorna tožnica, pritožbeno sodišče odgovarja, da v obravnavanem postopku, v katerem tožnica zahteva plačilo provizije, toženka ni vložila niti nasprotne tožbe niti pobotnega ugovora in se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeliti do njenih navedb glede škode. Iz besedila 2. člena Aneksa k prodajni pogodbi pa je jasno razvidno, da je do zamude s plačilom kupnine prišlo zaradi težav kupovalke B.M.K. s solastnikom njene nepremičnine. Z opustitvijo zaslišanja kupovalke B.M.K., pri zaslišanju katere v pritožbi vztraja, sodišče prve stopnje ni zagrešilo smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, vsebina dogovora o rokih plačil kupnine, o čemer naj bi priča izpovedovala, ne predstavlja pravnoodločilnega dejstva za odločanje o uveljavljenem zahtevku. Nepomembno je tudi, da sta toženkina sestra in svak za posredovanje tožnice pri njunem nakupu nepremičnine plačala provizijo. Toženka ni trdila, da bi nakup stanovanja toženkine sestre in svaka s posredovanjem tožnice predstavljal (delno) izpolnitev odložnega pogoja, dogovorjenega med pravdnima strankama. Pritožbena navedba, da nadaljnjih dveh posredniških poslov pravdni stranki nista realizirali, ker tožnica ni priskrbela ustreznega stanovanja v O., pa je nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Toženka ni izkazala, da brez svoje krivde (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov) teh trditev ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev pritožničine zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).