VSRS Sodba VIII Ips 162/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep tožene stranke št. 12 2018486 z dne 1. 7. 2010 in odločbo št. 2018486 z dne 15. 10. 2010 ter toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Toženo stranko je zavezalo k plačilu stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici z odločbo št. 1 2 2018486 1 z dne 15. 10. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 11. 2001 dalje. Tožena stranka je neutemeljeno zavrgla tožničino zahtevo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z dne 29. 6. 2010, saj pri izračunu ni upoštevala dohodka, ki ga je delodajalec izplačal tožnici v obliki delnic leta 1992.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep tožene stranke št. 12 2018486 z dne 1. 7. 2010 in odločba št. 2018486 z dne 15. 10. 2010 ter izda nova odločba o odmeri starostne pokojnine in se ji povrnejo stroški postopka, zavrnilo. Ugotovilo je, da je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 15. 10. 2001 pravnomočna, in da je zato tožena stranka zahtevo tožnice z dne 29. 6. 2010 pravilno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala zneska iz naslova obveznic podjetja, ki jih je leta 1992 plačal njen delodajalec, čeprav so bili od tega zneska obračunani in plačani vsi prispevki. Tožnica je šele po prejemu obrazca M-4/M-8 ugotovila, da ji pokojninska osnova ni bila pravilno odmerjena. Utemeljenost njenega zahtevka z dne 29. 6. 2010 izhaja iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega pokojninskega zavarovanja, ki so neodtujljive osebne pravice. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih. Če tožena stranka ne prizna pravic, ki izhajajo iz temeljnega načela zavarovanja, posega v ustavno pravico do socialne varnosti po 50. členu Ustave RS in lastninsko pravico tožnice. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-828/03-14 izhaja, da zavarovanec ne izgubi pravice, če je ne uveljavlja takoj, temveč se le zamakne njeno uživanje. Tožnica meni, da lahko upravičenec do starostne pokojnine, če del plač ni upoštevan pri odmeri pokojninske osnove in ni ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se v pokojninsko osnovo ne vštevajo, vedno zahteva novo odločitev. Odločitev tožene stranke je pravnomočna le v tistem delu in glede tistih dohodkov, ki so v odločitvi navedeni in že upoštevani. Zato se z zahtevo po ponovni odmeri starostne pokojnine ne posega v pravnomočno razmerje, saj tožnica ne zahteva, da se ji prizna višja pokojnina od leta 2001 dalje, temveč šele od vložitve zahtevka od leta 2010 dalje, o čemer tožena stranka ni odločila. Iz 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ) izhaja, da je naknadna sprememba podatkov možna, če pristojni organ ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni podatki. Tožena stranka bi morala o tožničini zahtevi po ponovni odmeri starostne pokojnine vsebinsko odločiti, saj iz zapisnika o opravljeni reviziji št. 341-42-03202-220/2009 z dne 4. 2. 2009 izhaja, da bi tožena stranka morala pri izračunu pokojninske osnove za odmero pokojnine upoštevati zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja, hkrati pa ji je bilo naloženo, da ugotovljene pomanjkljivosti odpravi v roku 30 dni, česar pa ni storila. Iz baze sodnih odločb je razvidno, da tožena stranka različno obravnava enake situacije (določenim zavarovancem zahtevam za ponovno odmero starostne pokojnine ugodi, drugim ne), kar ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-358/04, kjer je zavzeto stališče, da enak položaj zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega zavarovanja zavarovani tudi enako obravnavani. Tudi praksa Vrhovnega sodišča RS je različna, saj je bilo v določenih primerih ponovno določanje pokojninske osnove dovoljeno (VIII Ips 76/96, VIII Ips 71/2000, VIII Ips 544/2007, VIII Ips 418/2009 in VIII Ips 146/2010). Ravnanje tožene stranke je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišče RS št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002. Ker naknadno priznanje določenih zneskov v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ni urejeno, bi bilo treba uporabiti 181. člen ZPIZ-1, ki določa naknadno priznanje določenega obdobja.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Nesporno je, da je tožnica pridobila pravico do starostne pokojnine z odločbo tožene stranke št. 1 2 2018486 1 z dne 15. 10. 2001. Ker zoper odločbo ni vložila pritožbe, je ta odločba postala dokončna (prvi odstavek 224. člena ZUP), in ker je ni izpodbijala v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, je postala tudi pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Tožnica je 29. 6. 2010 na podlagi zapisnika revizorja z dne 4. 9. 2009 in na novo javljenih podatkov vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva dohodek, ki ji ga je delodajalec izplačal leta 1992 v obliki delnic.

8Po prvem odstavku 12. in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če ZPIZ-1 ne določa drugače. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka zahtevo pravilno zavrgla, saj je tožnica z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine uveljavljala spremembo pravnomočne odločbe o že priznani pravici.

9Sodna praksa je ustaljena glede tega, da v primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti obsega pravnomočnost vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le tista dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena (1). Tožnica se v reviziji sklicuje na podobne primere, ki jih je Vrhovno sodišče obravnavalo drugače, vendar gre za starejšo sodno prakso; v zadevi VIII Ips 544/2007 gre za odločitev iz leta 2009, v zadevi VIII Ips 418/2009 pa iz leta 2011. V zadevi VIII Ips 146/2010 ponovna odmera pokojnine sploh ni bila sporna (zavod je pokojnino ponovno odmeril na podlagi naknadno obračunanih in plačanih prispevkov na podlagi sodne odločbe), sporno je bilo le, od kdaj ima tožnik pravico do novo odmerjene pokojnine. V zadevi VIII Ips 71/2000 je šlo za ponovno odmero že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki se je upoštevala za izračun pokojninske osnove, in je bila urejena v 185. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98) ter 180. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99) kot pravica zavarovanca, ki jo uveljavlja v rednem postopku. Glede na to, da ZPIZ-1 takih določb več ne vsebuje, navedene odločbe ni mogoče primerjati s tožničinim zahtevkom. Tudi zadeva VIII Ips 76/99 ni primerljiva, saj je šlo za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno in izda nezakonito odločbo o odmeri starostne pokojnine, ima tožnica možnost to odločbo odpraviti s pravnimi sredstvi. Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku po ZUP (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP), nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP).

11V času vložitve tožničine zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Tudi v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine za naprej. Zato je neutemeljeno sklicevanje revizije na smiselno uporabo določb 181. člena ZPIZ-1 v primeru, kot je tožničin.

12Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2001 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov pomeni, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev in dokazov, za katere zve stranka po poteku teh rokov, ni mogoče zahtevati nove odločitve o (isti) pravici. Nasprotno stališče bi pomenilo, da je institut pravnomočnosti izgubil svoj namen zaščite pravne varnosti in zaupanja v pravo, kar pomeni, da bi stranke lahko nove zahtevke (o istih pravicah) vlagale v neomejenih časovnih možnostih ali pa celo počakale na odločitev in uveljavljale nove zahteve, če jim odločitev ne bi ustrezala. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev.

13Pogoji za zavrženje zahteve za ponovno odmero pokojnine so določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določba določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Poleg tega iz obrazložitve odločbe tožene stranke št. 2018486 z dne 15. 10. 2010 izhaja, da je vlogo tožnice obravnavala tudi kot predlog za obnovo postopka. Obnovo postopka je zaradi novih dejstev in dokazov mogoče vložiti v roku enega meseca od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP) oziroma najpozneje v preteku treh let od dokončnosti odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP). Odločitev tožene stranke je tako tudi glede na potek objektivnega roka, določenega v četrtem odstavku 263. člena ZUP, pravilna, saj je bil predlog prepozen.

14Revizijsko sodišče še dodaja, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni posegla v odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002. Ustavno sodišče je sicer ugotovilo, da je določba četrte alineje 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo RS. Ker pa se del zakona, ki ga Ustavno sodišče RS razveljavi, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o Ustavnem sodišču ZUstS), odločba o pravici (in odmeri) starostne pokojnine pa je bila pravnomočna že pred to razveljavitvijo, so revizijske navedbe v zvezi s tem neupoštevne. Tožnica se sklicuje tudi na dve odločbi Ustavnega sodišča RS, Up-828/03 z dne 14. 4. 2005 in U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, vendar je bilo dejansko stanje drugačno kot v tožničinem primeru, poleg tega pa so revizijske navedbe glede teh odločb iztrgane iz konteksta, zato ne morejo vplivati na (drugačno) odločitev revizijskega sodišča. V prvem primeru je šlo za postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, v drugem primeru pa je Ustavno sodišče RS ugotovilo neenako obravnavanje zaposlenih in samozaposlenih zavarovancev pri pridobitvi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

15Glede na navedeno v reviziji uveljavljani razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 14. 4. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 165/2011 z dne 3. 9. 2012 in VIII Ips 66/2012 z dne 6. 12. 2012.