180. člen ZPIZ-1

Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost. Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

Sodišče je ugotovilo zgolj, da sta izpodbijani odločbi napačni, ker toženka ni obravnavala tožnikove zahteve v smislu 180. člena ZPIZ-1 in da sta posamična upravna akta že iz tega razloga nezakonita in nepravilna, zaradi česar ju je na temelju 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V svojih napotilih je sodišče ustrezno izpostavilo, da je potrebno pri odločanju o vlogi z dne 25. 5. 2020 uporabiti 180. člen ZPIZ-1 in ugotoviti, ali je tožniku starostno pokojnino mogoče ponovno odmeriti skladno s to določbo ZPIZ-1 in pokojninsko dobo ter plače iz ponovnega zavarovanja v obdobju od 20. 1. 2020 do 15. 6. 2020 upoštevati pri ponovni odmeri pokojnine oziroma namesto ponovne odmere, že uveljavljeno pokojnino odstotno povečati ter pri izpolnjenosti pogojev upoštevati tudi določilo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-2.

V drugem odstavku 180. člena ZPIZ-1 je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Že uveljavljene pokojnine pa pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznani bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ob uporabiti instituta odstotnega povečanja pokojnine zaradi naknadno dopolnjene pokojninske dobe ni dopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljeno pokojninsko dajatev zaradi načela pravnomočnosti.

Že uveljavljene starostne pokojnine pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznan bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage. Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da bi ob odstotnem povečanju že priznane starostne pokojnine moral biti ponovno uporabljen tudi 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1. Ta določba ne zagotavlja bonusa uživalcem pokojnine, ki so se ponovno reaktivirali. Bonus za vsak mesec zavarovanja po dopolnjenem 63 letu starosti, v katerem zavarovanec ostane še naprej v zavarovanju, je zagotovljen le tistim, ki ob izpolnitvi predpisane starosti, pokojninske dajatve še sploh niso uveljavili, temveč so ostali še naprej aktivni zavarovanci.

Starostna pokojnina je v obravnavanem predsodnem postopku pravilno le odstotno povečana za naknadno ugotovljeno pokojninsko dobo, zato je z izpodbijanim zavrnilnim delom sodbe tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih odločb tožene stranke in posledično tudi tožbeni zahtevek za vštetje plače po Splošni kolektivni pogodbi v pokojninsko osnovo zaradi nove odmere višje starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

V obravnavanem primeru je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZNZ, torej po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Tožnik je upravičen, da se mu že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na dopolnjeno zavarovalno dobo, doseženo v času ponovnega zavarovanja. Vendar pa materialnopravno podlago za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine predstavlja 417. člen ZPIZ-1 (ponovna odmera oz. odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih) in ne 180. člen ZPIZ-1 (ponovna odmera pokojnine).

Tožnik ima pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik prejemati plačo vsaj 6 mesecev, da bi mu bilo mogoče pri ponovno odmeri pokojnine upoštevati plače iz ponovnega zavarovanja v skladu z 180. členom ZPIZ-1.

V zadevi je sporna ponovna odmera že priznane pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo tožene stranke. ZPIZ-1 v 1. odstavku 180. člena določa, da se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. V 2. odstavku istega člena je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča, glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Tožnik je v postopku pred sodiščem zahteval izračun po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 in tak izračun je tožena stranka napravila in tožniku odmerila pokojnino v višjem znesku, kot pa mu je bila priznana z prvotno odločbo. Tožena stranka je že priznano pokojnino pravilno odstotno povečala, glede na zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dosegel v času ponovnega zavarovanja.

Predmet postopka v tem primeru je bila odmera pokojnine, o tem vprašanju pa je bilo (sicer nepravilno) v celoti odločeno. Če pa je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno, bi tožnica napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavljala le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Če tožnica navaja, da predstavljajo ugotovitve revizije tožene stranke ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavila s predlogom za obnovo postopka, ki bi ga morala vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložila le zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci, kar določa 43. člen ZMEPIZ, izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno ureditev stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine.

Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku, nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom. Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2005 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev.

Glede na prehodno določbo 417. člena v povezavi s 392. členom ZPIZ-1 je varovana zavarovančeva pravica do starostne pokojnine, ki jo je pridobil po starih predpisih, vendar je tedaj še ni uveljavil.

Tožnica za uveljavljanje svoje pravice ni izrabila vseh pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo, zato je odločba o odmeri pokojnine postala pravnomočna. Z novo zahtevo ob nespremenjenem dejanskem stanju ne more doseči nove odmere pokojnine.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V pravnomočne odločitve je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi v zakonsko določenih rokih. Ker je bilo o tožničini pravici do starostne pokojnine in s tem tudi o sami višini pokojnine že pravnomočno odločeno, ni zakonske podlage, da bi se tožnici pokojnina na novo odmerila, pri čemer bi se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upoštevali zneski, izplačani tožnici v letu 1992, ki pri določitvi pokojninske osnove, na podlagi katere je bila tožnici odmerjena pokojnina v letu 1998, še niso bili upoštevani.

Dejstvo, da toženec pri odmeri pokojnine ni upošteval zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, temveč po 1. točki 260. člena ZUP obnovo postopka, in sicer pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (2. odstavek 261. člena ZUP). Zato je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.

Ob jasni določbi drugega odstavka 180. člena ZPIZ-1 o odstotnem povečanju pokojnine v nobenem primeru določb 417. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi tožena stranka pri odstotnem povečanju pokojnine na podlagi ponovnega vstopa v zavarovanje (v smislu elementa za ugotovitev nove višine pokojnine) lahko posegla v pravnomočno priznano pravico do pokojnine, ugotovljeno na podlagi določb ZPIZ-1 ob prvi upokojitvi zavarovanca, tudi če so bili pri ugotovitvi njene višine upoštevani odstotki za njeno odmero iz tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ker je zavarovanec že pred prvo upokojitvijo po izpolnitvi pogojev ostal v zavarovanju do dopolnjenega 66. leta starosti.

Odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana z odločbo je že postala pravnomočna. Tožnica je nato od tožene stranke zahtevala ponovni izračun pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, je imela tožena stranka za zavrženje tožničine zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine ustrezno podlago v določbi 4. odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahtev zavrže, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.