181. člen ZPIZ-1

Starostna pokojnina je v obravnavanem predsodnem postopku pravilno le odstotno povečana za naknadno ugotovljeno pokojninsko dobo, zato je z izpodbijanim zavrnilnim delom sodbe tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih odločb tožene stranke in posledično tudi tožbeni zahtevek za vštetje plače po Splošni kolektivni pogodbi v pokojninsko osnovo zaradi nove odmere višje starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Predmet postopka v tem primeru je bila odmera pokojnine, o tem vprašanju pa je bilo (sicer nepravilno) v celoti odločeno. Če pa je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno, bi tožnica napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavljala le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Če tožnica navaja, da predstavljajo ugotovitve revizije tožene stranke ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavila s predlogom za obnovo postopka, ki bi ga morala vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložila le zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci, kar določa 43. člen ZMEPIZ, izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah obrazložilo, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom torej ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V pravnomočne odločitve je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi v zakonsko določenih rokih. Ker je bilo o tožničini pravici do starostne pokojnine in s tem tudi o sami višini pokojnine že pravnomočno odločeno, ni zakonske podlage, da bi se tožnici pokojnina na novo odmerila, pri čemer bi se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upoštevali zneski, izplačani tožnici v letu 1992, ki pri določitvi pokojninske osnove, na podlagi katere je bila tožnici odmerjena pokojnina v letu 1998, še niso bili upoštevani.

Dejstvo, da toženec pri odmeri pokojnine ni upošteval zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, temveč po 1. točki 260. člena ZUP obnovo postopka, in sicer pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (2. odstavek 261. člena ZUP). Zato je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Če vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, se zahteva zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Zmotno je stališče, da je ponovna odmera pokojnine možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavila ter zato v tem delu še ni pravnomočno odločeno. Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostn

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnika o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Tožnici je bila starostna pokojnina že pravnomočno priznana in odmerjena, ne da bi bil pri tem upoštevan del plače, izplačan v letu 1992 iz naslova dobička. Za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem tega dela plače ni pravne podlage.

Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Tožnica svoje pravice ni uveljavljala z izrednim pravnim sredstvom, pač pa z zahtevo za ponovno odmero (že odmerjene) pokojnine.

Tožnica je novo odmero starostne pokojnine, ki je že bila odmerjena s pravnomočno odločbo, zahtevala, ker v pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila delodajalca iz naslova dobička iz leta 1992. Ker je bilo o starostni pokojnini že pravnomočno odločeno, se zahteva za novo odmero zavrže.

Tožnici je že bila pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina. Čeprav plače za leto 1992 pri odmeri niso bile zajete, je toženec zahtevo za ponovno odmero pokojnine utemeljeno zavrgel, saj je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno.

Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, ki jih je tožnik namenil za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnik zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedel in se zato zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku.

Tožnici je bila pravica do starostne pokojnine že pravnomočno priznana. Toženec je zato njeno zahtevo za novo odmero pokojnine na podlagi zneskov, namenjenih za notranji odkup podjetja, utemeljeno zavrgel.

Ker je bila tožnici že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina, je toženec zahtevo za novo odmero pokojnine utemeljeno zavrgel.

Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic (čeprav je bila ustavna odločba U-I 392/98 izdana že 10. 7. 2002), ni bilo novo, le tožnik zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedel in se zato zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine.

Če tožena stranka pokojninsko osnovno izračuna napačno, lahko zavarovanec zmotno ugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku, ali pa nova dejstva in nove dokaze (nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe), ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Hkrati pa ZUP v 4. točki 129. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podane pravne podlage za to, da se starostna pokojnina, ki je bila tožniku priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 2000, lahko ponovno odmeri z upoštevanjem osebnih dohodkov, prejetih za delo preko polnega delovnega časa. Zato je toženec tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine utemeljeno zavrgel, ker je o starostni pokojnini že bilo pravnomočno odločeno.

Ker je bila tožnici že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina, je toženec njeno zahtevo za ponovni izračun pokojninske osnove preuranjeno zavrgel kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka. V ponovljenem upravnem odločanju bo moral toženec ugotoviti, ali je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba, ali je okoliščine, na katere se predlog opira, tožnica verjetno izkazala, in ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe.