VSL sodba I Cpg 1428/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje do plačila;

- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.521,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.267,82 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 2.720,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

Dosedanji potek postopka

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot podizvajalec zahtevala plačilo zneska 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi neposredno od tožene stranke kot naročnika.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da so izpolnjeni tako pogoji po Zakonu o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) kot tudi pogoji po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožbeni zahtevek je po presoji sodišča prve stopnje prav tako utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ).

7Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke prvič odločilo s sodbo I Cpg 1311/2014 z dne 3. 12. 2014. Takrat je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo. Pritrdilo je prvostopenjskim razlogom, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi kogentnih določil ZJN-2 in Uredbe. Zato na nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi je tožena stranka izpodbijala utemeljenost zahtevka na podlagi določbe 631. člena OZ in 190. člena OZ, ni odgovarjalo.

8Na podlagi revizije, ki jo je vložila tožena stranka, je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016 to sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da ZJN-2 z novelo A in Uredba (vključno z njenim 6. členom) nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ(1). Pritožbenemu sodišču je zato naložilo, naj presodi še preostale pritožbene navedbe tožene stranke.

Nesporno dejansko stanje

9Tožena stranka (občina) kot naročnik in družba V. d. d. kot glavni izvajalec sta 6. 10. 2008 sklenili gradbeno pogodbo za izgradnjo prizidka in izvedbo adaptacije na obstoječi stavbi Osnovna šola P. ? podružnica Z. (v nadaljevanju gradbena pogodba), h kateri je bil 18. 6. 2009 sklenjen aneks št. 1 in 25. 11. 2009 aneks št. 2. Tožena stranka je družbo V. d. d. izbrala v postopku javnega naročanja. Tožeča stranka kot podizvajalec in družba V. d. d. kot glavni izvajalec sta 28. 9. 2009 sklenili pogodbo št. 3930/260281/09 za izvedbo obrtniških del (izgradnjo požarne stene) na objektu Podružnična šola Z. (v nadaljevanju podizvajalska pogodba), katerega investitor je bila tožena stranka. Tožeča stranka je svoje pogodbene obveznosti izpolnila in 11. 3. 2010 družbi V. d. d. izstavila ter 16. 3. 2010 poslala v potrditev račun št. 013/10 v znesku 42.000,00 EUR z zapadlostjo 10. 5. 2010. Na tem računu je bilo navedeno, da ga ob zapadlosti poravna tožena stranka. Primopredaja na objektu med tožečo stranko in družbo V. d. d. je bila izvedena 8. 4. 2010, o čemer je bil podpisan primopredajni zapisnik. Družba V. d. d. je račun št. 013/10 potrdila ob primopredaji 8. 4. 2010, tožeča stranka pa ga je 16. 4. 2010 poslala toženi stranki ter zahtevala njegovo plačilo. Tožena stranka je čez eno leto (6. 4. 2011) tožeči stranki poslala odgovor, v katerem je med drugim navedla, da račun št. 013/10 sodi v končno situacijo, katere višina pa še ni dokončno usklajena. Tožeča stranka je vtoževano terjatev prijavila v stečajnem postopku nad družbo V. d. d., ki se je začel 6. 10. 2010, pri čemer gre za navadno terjatev, ki je bila tožeči stranki v celoti priznana, vendar še ni poplačana.

Presoja utemeljenosti pritožbe

Neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika

10Določba 631. člena OZ predpisuje, da se lahko sodelavci (podizvajalci) za svoje terjatve do podjemnika (izvajalca) obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku (izvajalcu), če so pripoznane. Gre za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (prim. 125. člen OZ). Zato jo je treba razlagati restriktivno. Teorija sicer ni enotna, ali gre pri tem institutu za zakonsko cesijo(2) ali za pravico izterjave tujega dolga(3) oziroma ali ima neposredni zahtevek določene značilnosti osebnih in stvarnih zavarovanj(4). Nesporne značilnosti tega instituta po 631. členu OZ pa so: - podizvajalec in naročnik nista v nobenem poslovnem razmerju; - ko podizvajalec uveljavi zahtevek do naročnika in če so ob tem izpolnjene vse ostale predpostavke iz 631. člena OZ, se med njima vzpostavi zavezujoče materialnopravno razmerje; - ko naročnik plača podizvajalčevo terjatev do izvajalca, v obsegu te terjatve prenehata tako obveznost naročnika v razmerju do izvajalca kot tudi obveznost glavnega izvajalca v razmerju do podizvajalca(5).

11Po stališču Vrhovnega sodišča RS so za uspešen neposredni zahtevek podizvajalca (actio directa) po 631. členu OZ kumulativno zahtevani naslednji pogoji: 1) pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 2) podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, 3) izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, 4) obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in 5) podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika (6) Trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev je na podizvajalcu, to je tožeči stranki.

12Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi najprej zavrnilo ugovor tožene stranke, da je bila vtoževana terjatev tožeči stranki že priznana v stečajnem postopku nad izvajalcem V. d. d., zaradi česar tožeča stranka ne more zahtevati plačila te iste terjatve še od tožene stranke. Presodilo je, da gre za solidarno obveznost plačila izvajalca in naročnika. Zato je zaključilo, da je obravnavana tožba "dopustna". Pritožnik nasprotno meni, da določba 631. člena OZ ne ustvarja solidarne obveznosti.

13Iz nekaterih stališč teorije izhaja, da je obveznost naročnika v razmerju do podizvajalca subsidiarna(7). Podizvajalec mora imeti upravičen razlog za postavitev neposrednega zahtevka. Ta pa je izpolnjen že, če izvajalec podizvajalcu terjatve ne plača ob zapadlosti. Ko se izpolnijo vse predpostavke iz 631. člena OZ, v razmerje do podizvajalca glede iste terjatve poleg izvajalca vstopi naročnik kot nov dolžnik. Takrat postane odgovornost izvajalca in naročnika nedvomno solidarna (prim. prvi odstavek 395. člena OZ).(8) Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno.

14Med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka niti v stečajnem postopku nad izvajalcem V. d. d. ni bila poplačana. Zgolj priznanje terjatve tožeče stranke v tem stečajnem postopku pa za neposredni zahtevek po 631. členu OZ ni relevantno. Terjatev tožeče stranke do izvajalca namreč še vedno obstaja. To pa je ena izmed osnovnih predpostavk za utemeljenost zahtevka po 631. členu OZ. S pritožbenimi navedbami v tem delu pritožnik zato ne more uspeti.

15Pritožnik pa pravilno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi cesije že s sklenitvijo aneksa št. 2 h gradbeni pogodbi, ki je kot nominiranega podizvajalca med drugim določal tudi tožečo stranko, izvajalčeva terjatev do naročnika prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke. Z dogovorom v sedmem odstavku 5. člena gradbene pogodbe, da bo naročnik "potrjene situacije podizvajalcev poravnal neposredno podizvajalcem na način in v roku kot je dogovorjeno za plačilo izvajalcu," pogodbeni stranki namreč nista mogli obiti stališča, da ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ.(9) To pomeni, da v kolikor na podlagi samih pravil o javnem naročanju ni naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcu, jih tudi z vključitvijo teh predpisov v pogodbo ni.(10) Ker gre za dvostranski dogovor med toženo stranko kot naročnikom in izvajalcem, tak dogovor ob odsotnosti soglasja vseh udeležencev tristranskega razmerja tudi ne ustvarja obveznosti neposrednega plačila podizvajalcu na podlagi asignacije (manjkata pooblastilo izvajalca podizvajalcu in sprejem nakazila, ki ga mora naročnik izjaviti podizvajalcu).(11) Tožbeni zahtevek zato na pogodbeni podlagi ni utemeljen.

16Po mnenju pritožnika je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke s postavitvijo zahtevka za plačilo toženi stranki 16. 4. 2010. Poudarja, da terjatev izvajalca V. d. d. do tožene stranke kot naročnika takrat še ni bila dospela, s tem pa ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno predpisanih pogojev za neposredno plačilo po 631. členu OZ.

17Tožena stranka je zatrjevala, da je bil račun št. 013/10 vključen v končno situacijo, katere višina ob prejemu zahtevka tožeče stranke za neposredno plačilo še ni bila usklajena, zato terjatev izvajalca V. d. d. do tožene stranke takrat še ni bila dospela; ko pa je bila usklajena po začetku stečajnega postopka, je prišlo v stečaju nad izvajalcem V. d. d. do ex lege pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Terjatev tožeče stranke je bila namreč uvrščena med terjatve, ki jih tožena stranka še ni potrdila niti plačala v okviru predhodnih situacij, zaradi česar je s pobotom prenehala. Tožena stranka je tem trditvam nasprotovala med drugim z navedbami, da je skladno z aneksom št. 1 h gradbeni pogodbi V. d. d. toženi stranki izstavljal mesečne začasne situacije, zato je opravljeno delo tožeče stranke zapadlo v plačilo po začasni mesečni situaciji in tako ne sodi v končno situacijo. Ne glede na trenutek dejanske zapadlosti izvajalčeve terjatve do naročnika pa je ta terjatev prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke že s podajo zahtevka za neposredno plačilo toženi stranki.

18Sporno vprašanje v obravnavani zadevi je torej, ali mora biti izvajalčeva terjatev do naročnika dospela že ob podaji zahtevka za neposredno plačilo, ali zadostuje, da predmetna terjatev v tem trenutku obstaja, v plačilo pa lahko zapade kasneje (najkasneje v času odločanja sodišča).

19Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je končna situacija V. d. d. vsebovala tudi račun št. 013/10 v znesku 42.000,00 EUR, kot izhaja iz dopisa A13 in kar je potrdila priča A. A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotnega dokaza tožeča stranka ni predložila. Zato tožeča stranka z ugovorom, da so bile njene storitve zajete z začasno situacijo, kar bi (lahko) pomenilo, da je izvajalčeva terjatev v razmerju do naročnika ob podaji zahtevka po 631. členu OZ že zapadla v plačilo, ne more uspeti.

20Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo, da čeprav ob prejemu zahtevka pogoji za neposredno plačilo na strani naročnika še niso bili izpolnjeni, ker izvajalčeva terjatev do naročnika takrat še ni zapadla, naročnik po prejemu zahtevka za plačilo ne sme zahtevanega zneska plačati izvajalcu, temveč podizvajalcu in sicer takrat, ko se pogoji izpolnijo. Obrazložilo je, da ni nujno, da dolg obstaja v trenutku, ko prispe zahteva podizvajalca, saj se zahteva lahko nanaša tudi na dolg, ki ustreza terjatvi izvajalca, ki bo zapadla kasneje. Zakonito nastala zaveza naročnika nastane v trenutku, ko podizvajalec izjavi svojo zahtevo. Takrat pa je po oceni sodišča prve stopnje terjatev prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke. V stečajnem postopku nad izvajalcem V. d. d. se je z uskladitvijo končne situacije med izvajalcem in naročnikom le izpolnil pogoj za izplačilo, to je zapadlost terjatve v razmerju do naročnika.

21Pritožbeno sodišče z opisanim stališčem sodišča prve stopnje ne soglaša.(12) Neposredni zahtevek podizvajalca nastane po samem zakonu, ko se izpolnijo vse predpostavke po 631. členu OZ. Ena izmed predpostavk za tovrsten zahtevek je, kot že obrazloženo, da v razmerju med naročnikom in izvajalcem obstaja ter je dospela izvajalčeva terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec. Če v razmerju med naročnikom in izvajalcem pravica zahtevati plačilo za posel, ki ga je v razmerju med izvajalcem in podizvajalcem opravil podizvajalec, še ni dospela, podizvajalec ne more zahtevati neposrednega plačila od naročnika, četudi je v razmerju med izvajalcem in podizvajalcem ta terjatev že dospela. Nastanek neposrednega zahtevka začne učinkovati v razmerju do naročnika takrat, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek, torej ko naročnik prejme podizvajalčev zahtevek za plačilo, če so ob prejemu izjave izpolnjene vse predpostavke za nastanek tega zahtevka po 631. členu OZ.(13) Če niso, lahko takšen zahtevek naročnik utemeljeno zavrne.

22Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je terjatev izvajalca prešla na podlagi zakonite cesije v premoženjsko sfero tožeče stranke že s samo postavitvijo zahtevka za plačilo toženi stranki, čeprav takrat še ni bil izpolnjen pogoj dospelosti izvajalčeve terjatve do naročnika. Odločilno je, da v trenutku prejema zahtevka za neposredno plačilo niso bili izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ. Zato tožena stranka vtoževane terjatve ni bila dolžna plačati tožeči stranki. Tega pa ob pomanjkanju ponovne zahteve tožeče stranke za plačilo ni bila dolžna storiti niti kasneje. Tožena stranka namreč ni dolžna evidentirati podizvajalčeve zahteve in jo realizirati po tem, ko v plačilo dospejo poznejše terjatve glavnega izvajalca do naročnika.(14)

23V takšnem primeru bi namreč po prepričanju pritožbenega sodišča določbo 631. člena OZ tolmačili preširoko. Posledično je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da izpolnitev tožene stranke izvajalcu V. d. d. v stečajnem postopku s pobotom nima pravne veljave. Terjatev družbe V. d. d. do tožene stranke po gradbeni pogodbi v višini 233.826,80 EUR je vključevala tudi terjatev za opravljena dela, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem postopku,(15) ta pa je s pobotom ugasnila. To pomeni, da izvajalčeva terjatev do naročnika za posel, ki ga je v razmerju med izvajalcem in podizvajalcem opravil podizvajalec, na obstaja več. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 631. člena OZ zato ni utemeljen.

Neupravičena pridobitev

24Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve po 190. členu OZ je odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za prehod premoženja. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba. Kljub temu pa je tožeča stranka dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke, opravljala na pogodbeni podlagi, to je na podlagi podizvajalske pogodbe. Ta še vedno velja, kar pomeni, da ima tožeča stranka na njeni podlagi še vedno terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku izvajalca tudi priznana. Osnovnega pogoja odsotnosti pravne podlage za obogatitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ zato ni. Zgolj dejstvo, da tožeči stranki glavni izvajalec terjatve ni plačal, pa tega ne spremeni. Tudi zatrjevano povečanje premoženja na strani tožene stranke ima pogodbeno podlago, in sicer v gradbeni pogodbi. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz pogodbenega okvira glavne gradbene in podizvajalske pogodbe. Zato o odsotnosti pravnega temelja v takem primeru ni mogoče govoriti.(16)

Odškodninska odgovornost

25Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala še na odškodninski podlagi. Zatrjevala je, da predstavlja izpolnitev terjatve s pobotom družbi V. d. d., s čimer naj bi prenehala zaveza plačila tožeči stranki, ob zavedanju tožene stranke, da je dolžna plačilo za opravljena dela opraviti neposredno tožeči stranki, ki je bila nominirani podizvajalec, protipravno ravnanje.(17) Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: 1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; 2) vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; 3) upnik je utrpel škodo; 4) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Kot izhaja iz dosedanje obrazložitve, pa tožena stranka ni imela dolžnosti tožeči stranki plačati vtoževane terjatve mimo pogojev iz 631. člena OZ. Ker ti niso bili podani, to pomeni, da tožena stranka ni kršila ne svojih pogodbenih niti zakonskih obveznosti. Ker torej že predpostavka protipravnosti ni podana, tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi odškodninske odgovornosti.

Sklepno

26Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

27Upoštevajoč spremenjen uspeh pravdnih strank v tem postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi II. točko izreka izpodbijane sodbe glede stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka, in sicer nagrado za postopek v znesku 828,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 764,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), nagrado za postopek z revizijo v znesku 1.274,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 3.521,53 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

28Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v znesku 1.019,20 EUR (tar. št. 3120 ZOdvT) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.267,82 EUR. Tudi ta znesek je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tako VSRS že v sklepu II Ips 341/2015 in sodbi II Ips 283/2014.

Op. št. (2): Takšno stališče zagovarja sodišče prve stopnje.

Op. št. (3): Prim. Kranjc, Ali ZJN-2 določa obvezna neposredna plačila podizvajalcem, Podjetje in delo, 2012, št. 2, str. 239.

Op. št. (4): Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 110.

Op. št. (5): Prim. Plavšak, navedeno delo, str. 107 in 108 ter sodbo VSL I Cpg 974/2014.

Op. št. (6): Glej sklep VSRS II Ips 341/2015 in sodbo VSRS II Ips 283/2014.

Op. št. (7): Prim. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, III. knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana 1985, str. 1788 in Hrastnik, Ureditev neposrednih plačil podizvajalcem, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1135 in nasl.

Op. št. (8): Prim. Plavšak, navedeno delo, str. 108.

Op. št. (9: Uredba v 6. členu določa: "Naročnik izvede plačilo glavnemu izvajalcu in njegovim podizvajalcem na podlagi predložene potrjene situacije ali računa, kateremu so priložene s strani glavnega izvajalca potrjene situacije ali računi, ki so jih izstavili podizvajalci."

Op. št. (10): Prim. sklep VSRS II Ips 341/2015.

Op. št. (11): Ponudnikovo pooblastilo naročniku in podizvajalčeva izjava o soglasju iz sedmega odstavka 71. člena ZJN-2 ne pomenita asignacije. Prim. Kranjc, navedeno delo, str. 239 in nasl.

Op. št. (12): Tako tudi sodba VSL I Cpg 2018/2014, sodba VSL I Cpg 1212/2014, sodba VSL I Cpg 1443/2015 in sklep VSC Cpg 296/2012. Prim. tudi Kranjc, Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006, Podjetje in delo, 2012, št. 3-4, str. 641. Drugače sklep VSL II Cp 557/2016, sodba VSL I Cpg 1941/2014 in sodba VSC Cpg 63/2016.

Op. št. (13): Tako Plavšak, navedeno delo, str. 108 in 109.

Op. št. (14): Prim. Kranjc, navedeno delo, str. 648.

Op. št. (15): Tožeča stranka nasprotnega ni dokazala.

Op. št. (16): Prim. sodbo VSRS II Ips 283/2014.

Op. št. (17): Glej l. št. 43 in 44.