VSRS Sodba II Ips 1132/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 485,51 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev te obveznosti, dalje.

1Tožnica je od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi smrti sina, ki je umrl v prometni nesreči kot sopotnik na zadnjem sedežu vozila (za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega v višini 25.000 EUR, za premoženjsko škodo iz naslova nabave črnine pa v višini 300 EUR). Toženka je ugovarjala 40 % soprispevek pokojnika za nastalo škodo (20%, ker ni uporabljal varnostnega pasu in 20%, ker je prisedel k vinjenemu vozniku), nasprotovala pa je tudi višini postavljenega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Svojo odškodninsko obveznost je toženka delno izpolnila, in sicer je 17. 7. 2007 tožnici izplačala 5.007,51 EUR, kar je med strankama nesporno (nesporna pa je tudi valorizacija te vsote na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini 5.207,81 EUR).

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pokojni sin tožnice do 15 % soprispeval k nastanku škode, ker na zadnjem sedežu avtomobila, ki je imel vgrajene varnostne pasove, ni bil privezan. Tožnici je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.000 EUR, za materialno škodo pa celotnih 300 EUR, nato pa ob upoštevanju valoriziranega že izplačanega zneska odškodnine in ob upoštevanju 15 % soprispevka pokojnika toženi stranki naložilo plačilo še 13.747,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 14.605 EUR, pri čemer je ohranilo odločitev o 15 % soprispevku pokojnika in toženki naložilo plačilo le še 7.461,44 EUR ter ustrezno spremenilo stroškovno odločitev, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje (njen zavrnilni del) tožnica vlaga pravočasno,dovoljeno in popolno revizijo. Graja prenizko odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodišču prve stopnje pa očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj kljub obrazloženi zahtevi tožnice ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke, čeprav sta vprašanji:

ali je bil pokojnik privezan in

ali bi, tudi če bi bil privezan, pokojnik tako udaril z glavo v poškodovano (znižano) streho vozila ob nihaju naprej, da bi vseeno umrl,

ostali neodgovorjeni. Pritožbeno sodišče je to grajo procesne kršitve odpravilo z razlogi, da ne ta ne novi izvedenec ne bi mogla bolje odgovoriti, saj so trditve in ugotovitve iz dejstvene sfere pomanjkljive, zato je tudi pritožbeno sodišče storilo postopkovno kršitev. Revidentka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji dosodi celoten znesek vtoževane odškodnine, brez upoštevanja soprispevka pokojnika, pa z upoštevanjem valoriziranega zneska že izplačane odškodnine; podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega zavrnilnega dela sodb sodišč prve in druge stopnje in v tem obsegu ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

5Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 23. 7. 2008, to je pred 1. 10. 2008, ko je pričela veljati novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), je v tej zadevi potrebno uporabiti še določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršne so veljale pred citirano spremembo.

6Revizija je bila v odgovor vročena toženki in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in priglasila stroške.

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijski očitek procesne kršitve se nanaša na ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja o tem, ali je bil umrli sin tožnice ob škodnem dogodku pripet z varnostnim pasom in nadalje, ali bi, tudi če bi bil pripet, v nesreči ravno tako umrl. Ti dve ugotovitvi vodita v pravni zaključek o soprispevku umrlega k nastali škodi, torej sta odločujoči glede vprašanja deljene vzročnosti. Ker sodišče samo nima potrebnega strokovnega znanja, da bi odgovorilo na relevantni vprašanji, je angažiralo izvedenca medicinske stroke. Ta je na relevantni zastavljeni vprašanji odgovoril, da z veliko verjetnostjo ugotavlja, da pokojni v času prometne nesreče ni bil pripasan, saj bi v primeru, če bi bil pripet, na njegovi koži pri obdukciji opazili vidne pasaste odrgnine in podplutbe, ki bi tekle v liniji poteka varnostnega pasu, lahko pa bi celo prišlo do preloma reber. Takih ugotovitev obdukcija ni pokazala. Na drugo zastavljeno vprašanje, kakšne poškodbe bi pokojnik utrpel v nezgodi, če bi bil pripasan in ali bi tudi te poškodbe povzročile njegovo smrt, pa izvedenec ni mogel dati zanesljivega odgovora, zlasti, ker ni vedel, ali je pokojnik sedel na levi ali na desni strani vozila. Glede na dane podatke je izvedenec ocenil kot močno vprašljivo, kakšne poškodbe bi pokojnik utrpel, ko je avtomobil zasukalo in je še vedno z močno silo z desno stranjo udarilo v drugo drevo. Če bi sedel na desni strani, bi po izvedenčevem mnenju gotovo kljub pripetemu varnostnemu pasu z glavo udaril ob desno notranjo stran avtomobila, kako hude poškodbe pa bi pri tem nastale, pa ni mogoče reči. Najhujša bi bila poškodba glave, ki bi jo utrpel, tudi če bi bil privezan. Velika hitrost avtomobila v času prometne nezgode napeljuje izvedenca, da s precejšnjo verjetnostjo ugotavlja, da bi prišlo do hude poškodbe, kako huda pa bi poškodba bila, pa ni mogoče reči.

9Pisno izvedensko mnenje je bilo na zadnji glavni obravnavi vročeno pravdnima strankama. Tožnica je na obravnavi predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, saj pisni odgovori na postavljeni vprašanji po njeni oceni niso bili popolni. Glede vprašanja pripetosti je izvedenec odgovoril zgolj z verjetnostjo, še bolj pomembno pa je, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali bi pokojnik utrpel smrtne poškodbe tudi v primeru, če bi bil privezan z varnostnim pasom. V tej zvezi bi po mnenju tožnice izvedenec moral najprej določiti silo, s katero bi pokojnik z glavo zadel v desno notranjo stran avtomobila in posledično bolj natančno določiti poškodbe in njihove posledice. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo, saj je ocenilo, da je pridobljeno pisno mnenje zadostna podlaga za razsojo, da v primeru pripetega varnostnega pasu do smrti tožničinega sina ne bi prišlo. Tožnica je nato predlagala, da sodišče postavi novega izvedenca; tudi ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo, saj je ocenilo, da že pridobljeno mnenje zadošča za izdajo sodbe.

10Dokazna ocena je prosta in predstavlja rezultat kompleksne presoje vseh izvedenih dokazov. Zato ni mogoče zahtevati, da se na hipotetična vprašanja odgovori s stopnjo gotovosti, pač pa mora biti sklepanje sodišča o obstoju določenih dejstev razumno utemeljeno. Izdelano pisno izvedensko mnenje je glede sklepanja, da pokojnik ni bil pripet, popolno, prepričljivo in strokovno. Sklepanje izvedenca je oprto zlasti na odsotnosti tipičnih poškodb, ki bi udeležencu prometne nesreče nastale na telesu, če bi bil pripet. Argumenti pritožbenega sodišča, ki je potrdilo vodenje dokaznega postopka sodišča prve stopnje, ki izvedenca ni zaslišalo oziroma ni angažiralo novega izvedenca, so prepričljivi in pravno sprejemljivi. Glede na pomanjkljive in nejasne dejanske okoliščine o tem, kje v avtomobilu zadaj je sedel pokojnik in o tem, s kakšno silo bi pokojnik z glavo zadel v notranjo stran avtomobila, tudi če bi bil privezan, zaslišanje izvedenca ne bi prineslo bolj gotovih ali točnih ugotovitev, kot jih je izvedenec že podal v pisnem mnenju. Kot je Vrhovno sodišče v preteklosti že zavzelo stališče(1), absolutne zahteve, da sodišče v vsakem primeru ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja, ni mogoče postaviti. Od primera do primera je potrebno presojati, ali so izvedenčevi pisni odgovori dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi, jasni in strokovni, da njegovo zaslišanje ni potrebno. Glede na pomanjkanje vhodnih podatkov, ki bi (kateremukoli) izvedencu omogočala natančnejše odgovore, bi bilo njegovo zaslišanje v konkretni zadevi nesmiselno. Prav tako ni bila očitana morebitna izvedenčeva nestrokovnost, kar bi narekovalo, da bi morda bolj usposobljen izvedenec uspel odgovoriti na zastavljena vprašanja. Poleg tega pa revizijsko sodišče še dodaja, da ni naloga izvedenca medicinske stroke, da bi izračunaval sile, s katerimi se srečujejo udeleženci prometnih nesreč, pač pa bi bila to naloga izvedenca cestno-prometne stroke. Zato očitek o kršitvi načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 1. točke 1. odstavka 370. člena ZPP, ki naj bi ju storili nižji sodišči, ni utemeljen. Ugotovitev, da je zaradi tega, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, tožničin sin soprispeval k nastanku zanj usodne poškodbe glave, ni obremenjena s procesno kršitvijo.

11Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo višino določenega soprispevka pokojnika k nastanku škode (15 %) in ugotovilo, da je ustrezno nizek. K nastanku usodne posledice je bistveno večji delež prispevalo ravnanje voznika avtomobila, kot pa pokojnikova kršitev obveznosti pripeti si varnostni pas.

12Ob presoji dosojene višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče pregledalo sodno prakso in ugotovilo, da se dosojena odškodnina v višini 14.605 EUR, kar pomeni 16,6 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, giblje znotraj pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Človeško življenje nima cene in ne denarne vrednosti. Narava denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih prizadeti trpi zaradi izgube bližnjega (po določbi 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je v satisfakciji, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi izgube bližnjega. Da bi denar odpravil duševno trpljenje ali vzpostavil stanje pred škodnim dogodkom, ni misliti. Tovrstna odškodnina se zato odmerja ob upoštevanju dveh dopolnjujočih, a hkrati omejujočih principov: načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo je skoncentrirano na obravnavo posameznika, na obseg in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih trpi; drugo načelo pa zaradi enakopravnosti terja, da se osebe, ki se znajdejo v primerljivo težkem položaju, obravnavajo z enakim vrednostnim merilom. Ob teh izhodiščih revizijsko sodišče izpostavlja v izpodbijani sodbi že omenjene okoliščine, da je bil pokojnik vseeno odrasel sin, ki je sicer še živel skupaj s primarno družino, vendar pa odškodnina, dosojena njegovi materi ne sme presegati okvira odškodnin, prisojenih staršem še nesamostojnih mladoletnih otrok, za katere so starši skrbeli vsakodnevno in celostno(2). Revizijska primerjava odškodnine po 180. členu OZ z odškodninami, prisojenimi za druge vrste telesnih ali duševnih bolečin, ni na mestu, saj gre za povsem drugo dimenzijo in vrsto odškodnine, pri čemer so tudi elementi odmere popolnoma različni.

13Čeprav se revizija zavzema za tako spremembo izpodbijane sodbe, da bi se tožnici prisodila še celotna vtoževana odškodnina, pa v razlogih pristaja na to, da se tekom pravde že izplačana odškodnina upošteva (odšteje) v valoriziranem znesku. V tem delu je torej revizija neobrazložena in s tem neutemeljena.

14Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski očitki niso utemeljeni, prav tako pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP je tožnica, katere izredno pravno sredstvo je bilo zavrnjeno, dolžna povrniti toženki njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skupni višini 485,51 EUR (po Odvetniški tarifi za odgovor na revizijo 750 točk ali 344,25 EUR, za 2 % materialnih stroškov 6,885 EUR, za 20 % DDV na odvetniške storitve 70,227 EUR in za plačano sodno takso za odgovor na revizijo 64,15 EUR). Odmerjeni znesek stroškov je tožnica dolžna toženki plačati v 15 dneh od prejema prepisa te sodbe, sicer bo v primeru zamude dolgovala tudi zakonske zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 138/2011

Op. št. (2): II Ips 954/2008, II Ips 248/2008, II Ips 291/2011, II Ips 726/2005