VSRS Sodba I Ips 575/2010-137

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 17. 3. 2010 obsojene M. H., B. P. in M. R. spoznalo za krive nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu M. H. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Ob upoštevanju določene kazni dveh mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Tolminu I K 2880/2009, ki je postala pravnomočna dne 22. 9. 2009, je na podlagi določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1 obsojencu določilo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let in šestih mesecev. Na podlagi določbe drugega odstavka 54. člena KZ-1 v povezavi s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1 je obsojencu izreklo še stransko denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, to je 956,77 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. V izrečeno kazensko sankcijo je obsojencu na podlagi določbe 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v hišnem priporu z odvzemom prostosti od 6. 1. 2010 do 17. 3. 2010. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih ter priznalo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca D. J. v znesku 413,80 EUR in ga naložilo obsojencem v plačilo, oškodovanca A. in G. P. pa je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je s sodbo z dne 13. 10. 2011 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obsojenega M. H. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 372. člena KZ (pravilno Zakon o kazenskem postopku) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da odloči, da se obsojencu ne izreče stranska denarna kazen.

3Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Razlaga vložnice zahteve, da ob izrečeni pogojni obsodbi ni mogoče izreči (določiti) stranske denarne kazni ter da stranska denarna kazen ni obvezna, ni utemeljena, saj na podlagi vseh določb KZ-1, ki določajo kazenske sankcije kot kazni, opozorilne sankcije, varnostne ukrepe ter vzgojne ukrepe za mladoletnike, lahko zaključimo, da glede na umeščenost določbe 54. člena KZ-1 v sistem kazenskih sankcij, zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da stranske denarne kazni pri izreku pogojne obsodbe ni mogoče določiti. Zatrjevane kršitve zakona tako niso podane.

4O odgovoru državnega tožilca se je zagovornica pisno izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP vložnica uveljavlja z navedbami, da je bil kazenski zakon prekršen v odločbi o kazenski sankciji, ker je sodišče pri izreku sankcije napačno uporabilo drugi odstavek 54. člena v povezavi s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1, ko je ob pogojni obsodbi obsojencu izreklo tudi stransko denarno kazen. Po mnenju vložnice zahteve glede na umeščenost določbe 54. člena KZ-1 v kazenski zakonik, to je v poglavje o kazni in odmeri kazni, določbe drugega odstavka 54. člena KZ-1 ni mogoče razlagati tako, da je obvezna tudi določitev (izrek) stranske denarne kazni, kadar je storilcu izrečena pogojna obsodba. Meni, da je v takšnem primeru mogoče izreči denarno kazen zgolj fakultativno. Nesmiselno je tudi obdolžencu ob pogojni obsodbi, ko sodišče prognozira, da kaznivega dejanja ne bo več izvršil in zato izreče sankcijo opominjevalne narave, izreči nato še stransko denarno kazen. Tudi ob upoštevanju določbe drugega odstavka 45. člena KZ-1, po kateri se sodišče lahko odloči pri kaznivih dejanjih storjenih iz koristoljubnosti, za izrek stranske denarne kazni, razlaga zakona privede do zaključka, da je ob izreku pogojne obsodbe izrek denarne stranske kazni lahko le fakultativen. Vložnica meni, da je določba drugega odstavka 54. člena KZ-1 v nasprotju z lex certa, saj dela celotno določbo nerazumljivo, nedoločeno in predvsem dvoumno. Ocenjuje, da nedoločna inkriminacija omogoča arbitrarno uporabo zakona ter kritizira zakonsko besedilo, v katerem je navedeno, da se kazni (glavna in stranska) določita, čeprav bi bilo potrebno, kot opozarja, navesti, da se izrečeta in bi bilo tako zakonsko besedilo vsaj jasno.

8Kršitev kazenskega zakona po določbi 5. točke 372. člena ZKP je podana takrat, kadar sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu pri izreku kazenske sankcije. To kršitev zakona sodišče stori, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Navedbe vložnice je mogoče razumeti kot trditve, da je sodišče izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja.

9Določba drugega odstavka 54. člena KZ-1, veljavnega v času sojenja na prvi in drugi stopnji, je določala, da se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabijo določbe o steku iz prejšnjega člena tega zakonika, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni, prepisane za najhujše kaznivo dejanje, pri čemer se poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen. Zakonodajalec je tako določil, da se poleg glavne kazni določi (izreče) še stranska denarna kazen. Izrek glavne in stranske kazni je bil za nadaljevano kaznivo dejanje po KZ-1 predpisan kumulativno in je bil zato tudi izrek stranske denarne kazni obvezen. Določba drugega odstavka 54. člena KZ-1 je bila v tem pogledu popolnoma jasna, ter tudi ni bila uporabljena arbitrarno, ko je sodišče izreklo kazensko sankcijo. Gre za lex certa, kajti v zakonu je bilo točno določeno kakšno kazensko sankcijo je potrebno izreči v primeru, kadar sodišče spozna storilca za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja. V celoti je bilo spoštovano načelo iz drugega odstavka KZ-1 (ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona), da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija, za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija. Vložnica sicer pravilno opozarja na neustreznost izraza, da se kazni določita, vendar slednje ne vpliva na razumljivost zakonskega besedila in na ugotovitev, da je določba jasna in je v zakonu določno navedeno, kakšno sankcijo je zakonodajalec predpisal za nadaljevano kaznivo dejanje. Zakonsko besedilo je bilo popravljeno s spremembo v KZ-1B, ki se je začel uporabljati 15. 5. 2012. Sprememba je bila redakcijske narave.

10Določba 54. člena KZ-1 je uvrščena v poglavje Kazenskega zakonika o kaznih in o odmeri kazni, kar ne pomeni, da je mogoče stransko denarno kazen izreči le ob izrečeni kazni zapora, če sodišče spozna storilca za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja. Zakonik določa najprej kazni, ki jih je mogoče izreči po zakonu (4. poglavje) nato pa v naslednjem, 5. poglavju – opozorilne sankcije, kamor sodi tudi pogojna obsodba. Določena so pravila za izrek opozorilnih sankcij, pri čemer je jasno določeno, da se kazni v okviru pogojne obsodbe določijo (prvi in drugi odstavek 57. člena KZ-1). Določba 58. člena predpisuje pogoje za izrek pogojne obsodbe in v četrtem odstavku določa, da sodišče lahko v pogojni obsodbi določi tudi stranske kazni, kamor sodi tudi stranska denarna kazen, pri čemer sme izreči, da se vse ali posamezne stranske denarne kazni izvršijo. Sistematika vseh kazenskih sankcij, kar poudarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, torej ne izključuje stranske denarne kazni, kadar je storilcu izrečena pogojna obsodba. Glede na določbo četrtega odstavka 58. člena KZ-1 bi sicer sodišče prve stopnje ravnalo prav, da bi najprej obsojencu v okviru pogojne obsodbe določilo tako stransko kot glavno kazen in šele nato odločilo, da se stranska denarna kazen izvrši. Tega vložnica zahteve ne problematizira in ne zatrjuje kršitve zakona v zvezi z oblikovanjem izreka pravnomočne sodbe.

11KZ-1 je predpisoval kumulativno izrek glavne in stranske denarne kazni, zato je bilo sodišče dolžno ravnati po določbi drugega odstavka 54. člena KZ-1 in odločiti o obeh kazenskih sankcijah. S tem sodišče ni v ničemer kršilo zakona in tudi ni prekoračilo pravice, ki jo po zakonu ima. Če zakon določa, da je potrebno izreči določeno kazensko sankcijo, potem mora sodišče takšno sankcijo tudi izreči oziroma jo v pogojni obsodbi, kar bi bilo pravilno, določiti. Po navedenem izrek pogojne obsodbe ne izključuje obveznosti, ki jo je imelo sodišče po zakonu po določbi drugega odstavka 54. člena KZ-1, da izrek obsodilne sodbe za nadaljevano kaznivo dejanje pogojuje tudi izrek glavne in stranske kazni. Sankcija ni bila izrečena oziroma določena zunajzakonskih meja. Vložnica zahteve pa z opozarjanjem na določbo 45. člena KZ-1 po kateri pa ima sodišče možnost, da za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, za katera ni predpisana tudi stranska denarna kazen, to kazensko sankcijo izreče, negira možnost kršitve zakona, v primeru, da se sodišče odloči tudi za izrek stranske denarne kazni takrat, kadar ta kazen ni obvezna. Če po mnenju vložnice zahteve sodišče lahko izreče stransko denarno kazen, kadar je zakon obvezno ne predpisuje, sodišče ne krši kazenskega zakona, ko kazensko sankcijo, stransko denarno kazen izreče, kadar mora to sankcijo izreči že po samem zakonu, ker zakon izrek te sankcije predpisuje.

12Po navedenem se pokaže, da sodišče v pravnomočni sodbi ni storilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, to je kršitve določb drugega odstavka 54. člena KZ-1 in kršitve tretjega odstavka 47. člena KZ-1, ki določa, kako ravna sodišče, če ne more dobiti podatkov o storilčevem dnevnem zaslužku in kako v tem primeru določi dnevni znesek denarne kazni. V čem naj bi sodišče, ko je uporabilo določbo tretjega odstavka 47. člena KZ-1, kršilo kazenski zakon pa vložnica zahteve ne pojasni.

13Vložnica zahteve tudi nima prav, ko uveljavlja procesno kršitev, ki jo kvalificira kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 371. člena ZKP, češ da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Če sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe, pa bi moralo, ne stori zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tako je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Ne le, da vložnica zahteve neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, ki so bile smiselno enake, kot navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona (pritožbeno sodišče se je do teh navedb opredelilo v točki 8 sodbe), ampak tudi ni izkazala vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Vložnica zahteve izraža predvsem nestrinjanje s stališčem drugostopenjskega sodišča v sodbi, da je določba drugega odstavka 54. člena KZ-1 dovolj jasna in da določa obvezen izrek stranske denarne kazni poleg glavne kazni. Sodišče druge stopnje je dovolj določno pokazalo, da navedb v pritožbi ni prezrlo in je zavzelo stališče, da ni prišlo do kršitve kazenskega zakona.

14Ker kršitve zakona iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki ju je uveljavljala zagovornica, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih z vloženim pravnim sredstvom.