VSRS Sodba IV Ips 46/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi
in se izpodbijana pravnomočna sodba Okrajnega sodišče v Sežani ZSV

175/2010 z dne 9. 11. 2011

razveljavi ter zadeva

vrne Okrajnemu sodišču v Sežani v novo sojenje.

A.

1Policijska postaja Sežana je dne 6. 12. 2010 zoper M. M. izdala odločbo o prekršku zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Prekrškovni organ mu je izrekel globo v višini 417,29 EUR in mu naložil plačilo sodne takse. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Sežani s sodbo ZSV

175/2010

zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijano odločbo o prekršku ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno sodbo vložila

zahtevo za varstvo

zakonitosti (med drugim) zaradi kršitve druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo odločbo prekrškovnega organa ne da bi se seznanilo z dejstvi in okoliščinami pomembnimi za izdajo zakonite sodbe in s tem kršilo določbi 68. in 69. člena ZP-1. Zahteva izpostavlja, da je nepravilno stališče sodišča, da bi obdolženi moral izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška podpisati osebno. Izjavo o dejstvih in okoliščinah je obdolženi podal po svojem zagovorniku, izjavi je priložil tudi pooblastilo, zato je takšno izjavo treba šteti kot podpisano. Odločitev sodišča, da izjave in navedb v zahtevi za sodno varstvo ne upošteva, je vplivala na zakonitost sodbe, saj je bila s tem obdolžencu odvzeta možnost, da se o očitanem prekršku izjavi, onemogočena pa mu je bila tudi možnost uresničitve pravice do obrambe.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je v izjavi z dne 25. 5. 2012 pritrdil navedbam vrhovnega državnega tožilstva.

B.

4V konkretni zadevi je prekrškovni organ po vloženem pisnem predlogu za uvedbo

postopka o prekršku Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor storilcu M. M., skladno s četrtim odstavkom 55. člena ZP-1, poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. V obvestilu je bil storilec med drugim opozorjen, da mora izjavo osebno podpisati. Izjavo o dejstvih in okoliščinah je po pooblastilu storilca (pooblastilo je bilo priloženo izjavi)

pri prekrškovnem organu vložil njegov zagovornik, odvetnik J. S. Iz izjave izhaja, da M. M. gradbenemu inšpektorju žaljivih besed ni izrekel, in kot dokaz predlaga zaslišanje storilca samega in zaslišanje priče L. M., ki je bil prisoten ob dogodku. Po potrebi naj bi se predložile tudi listine v zvezi z okoliščinami in dogodki v drugih inšpekcijskih postopkih. Prekrškovni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi neposredne ugotovitve gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor ter na podlagi izjave

kršitelja M. M., pri čemer ni sledil trditvam storilca, da si je gradbeni

inšpektor žaljive besede izmislil. Predlogu za zaslišanje storilca in priče L. M. prekrškovni organ ni sledil iz razloga, ker se v hitrem postopku, glede na določbo prvega odstavka 55. člena ZP-1, dejstva in dokaze potrebne za odločitev o prekršku ugotovi hitro in enostavno.

5Zoper odločbo o prekršku je storilec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prekrškovno odločbo. Sodišče je v sodbi zapisalo, da bi moral prekrškovni organ izjavo dano po zagovorniku šteti za nepopolno in kršitelja pozvati, naj jo v določenem roku podpiše. Prekrškovni organ tega ni storil, sodišče pa te napake ne more sanirati, zato je odločilo brez izjave storilca. Storilec je bil opozorjen, da mora izjavo osebno podpisati ter navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih pozneje v postopku ne bo več možno uveljavljati. Po mnenju sodišča prekrškovni organ ni ravnal prav, ker je kršiteljevo izjavo upošteval, vendar ta napaka ni vplivala na zakonitost odločbe. Ker storilec M. M. svoje pravice do izjave ni izkoristil, navedb iz

zahteve za sodno varstvo ni mogoče upoštevati, saj ni z ničemer dokazal, da v zahtevi za sodno varstvo predlaganih dokazov ni mogel podati že prej, to je pred izdajo izpodbijane odločbe.

6Zakon o prekrških (ZP-1) v drugem odstavku 55. člena določa, da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku (56. člen) kršitelja obvesti o prekršku in pouči: da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje (prva alineja) in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati (druga alineja).

Citirana zakonska določba ne predpisuje, da mora biti izjava kršitelja, ki se šteje kot pisna vloga, lastnoročno podpisana.

D

a

mora biti izjava kršitelja lastnoročno podpisana izhaja iz smiselne uporabe drugega odstavka 63. člena Z

akona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju

ZUP), na katerega smiselno uporabo napotuje

prvi odstavek 58. člena ZP-1

.

7V postopku o prekršku obramba po zagovorniku ni obvezna, vendar ima kršitelj pravico, da si zagovornika vzame, da mu s svojim pravnim znanjem pomaga pri obrambi. Kršitelj lahko zagovornika (med drugim) pooblasti tudi, da v njegovem imenu vloži izjavo o dejstvih in okoliščinah. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da izjava, ki je lastnoročno podpisana s strani pooblaščenca, ki je vlogo vložil (in kateri je priloženo pooblastilo kršitelja), zadosti zakonskemu pogoju, da mora biti pisna vloga lastnoročno podpisana. Primere, v katerih lahko izjemoma namesto vložnika vlogo podpiše druga oseba, predvideva tudi ZUP v petem odstavku 66. člena, ki med osebami, ki lahko vlogo podpišejo namesto vložnika našteje tudi odvetnika, ki je po strankinem pooblastilu sestavil vlogo.

Nenazadnje pa bi bilo tudi povsem neživljenjsko pričakovati, da bi izjavo v takem primeru poleg pooblaščenca podpisal še kršitelj sam.

8Upoštevaje navedeno je potrebno pritrditi stališču vložnice,

da je nepravilno stališče sodišča, da bi obdolženi moral izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška podpisati osebno. Napačen je tudi zaključek sodišča, da storilec svoje pravice do izjave ni izkoristil ter da posledično

izjav in navedb iz zahteve za sodno varstvo ni mogoče upoštevati. S takšnim postopanjem sodišča je bila

storilcu prekršena pravica do obrambe, v konkretnem primeru pravica do izvedbe dokazov v njegovo korist - tretja alineja 29. člena Ustave RS, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Ker je očitek vrhovne državne tožilke utemeljen, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena

ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). S

odišče bo moralo v novem odločanju pretehtati pravno relevantnost storilčevih dokaznih predlogov ter v zadevi ponovno odločiti.