VSC sodba CP 197/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Z vmesno sodbo je sodišče odločilo, da je podano zavarovalno jamstvo tožene stranke po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin za škodo, ki je nastala tožeči stranki pri padcu na stopnicah stanovanjske hiše zavarovanca tožene stranke 31. 10. 2008. Tožnica se je tega dne poškodovala v stanovanjski hiši zavarovanca tožene stranke, ko ji je pri hoji po stopnicah navzdol zaradi mokrega in spolzkega toplega poda, s katerim so bile stopnice oblečene, močneje spodrsnilo, ujela se je na desno roko in si jo poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je hoja navzdol v hišnih copatah, ki so običajna obutev v notranjih prostorih hiše, po mokrih oziroma vlažnih, strmih, slabo osvetljenih stopnicah iz linoleja, ki nimajo ograje, po katerih oseba sestopa prvič, šteti za nevarno dejavnost. Tožnica se je po teh stopnicah prvič spuščala in ni bila opozorjena na novo dodatno in povsem neobičajno nevarnost (mokro oziroma vlažno podlago), saj so bile stopnice znotraj hiše. Zato po mnenju sodišča tožnica takšnih lastnosti stopnic ni mogla pričakovati, zaradi slabe osvetlitve, brez opozorila in brez ograje pa se temu tudi ne izogniti, kljub ustrezni previdnosti in protizdrsnim trakovom. Zato je sodišče zaključilo, da je v skladu z določbo 150. člena OZ podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče pa je prav tako zaključilo, da je podana krivdna odgovornost, ker je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost kot lastnik in uporabnik stanovanjske hiše s tem, ko ni tožnice opozoril, ki je bila prvič na obisku, na mokre in slabo osvetljene stopnice oziroma ni zagotovil, da so stopnice v njegovi hiši nedrseče, ali vsaj suhe in dovolj osvetljene, čeprav je vedel, da so strme in brez ograje. Zato je z opustitvijo iz malomarnosti kršil splošno prepoved povzročanja škode (10. in 131. člen OZ). Sodišče je kot pravno podlago navedlo zavarovalno pogodbo, ki jo je imel zavarovanec toženke R. K., pri katerem je bila tožnica na obisku v času škodnega dogodka, sklenjeno z zavarovalnico in sicer za zavarovanje stanovanjskih premičnin po polici št. ..., ki je vključevala tudi zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo gostje do zavarovalne vsote 3.600,00 EUR. Tako je kot pravno podlago navedlo tudi prvi odstavek 964. člena OZ, 149. in 131. člena OZ.

Tožena stranka se je zoper vmesno sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Meni, da je izrek vmesne sodbe nepravilen, nejasen in v nasprotju z določbami materialnega prava. Meni, da izrek tudi ni v skladu z obrazložitvijo, ker je sodišče v obrazložitvi pojasnjevalo obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke in se ni spuščalo v presojo pogodbene podlage, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 339. členu. Prav tako izpodbija tudi odločitev o višini in meni, da je sodišče odločilo preko meje vmesne sodbe in hkrati prejudiciralo svojo odločitev, ko je navedlo, da znaša obveznost tožene stranke 3.600,00 EUR. Tožena stranka je prerekala tudi višino zahtevka, zato sodišče o tem ne bi smelo odločati. Meni, da gre za prejudiciranje rešitve in zato predlaga že iz tega razloga, da se sodbo razveljavi in zadevo dodeli drugi sodnici. Sicer pa bi sodišče moralo od tega zneska odšteti odbitno franšizo. V tretjem delu pritožbe izpodbija odločitev sodišča, ki se nanaša na njeno odgovornost in meni, da je takšna odločitev v nasprotju z dokazi. Sodišče samo ni moglo zaključiti, da so bile stopnice drsne. Ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke, čeprav bi le-ta lahko ugotovil drsnost stopnic. Meni, da gre za popolnoma normalno gradbeno podlago, ki se uporablja v mnogih zgradbah in je sodišče nekritično sprejelo izpovedi strank. Samo izvedenec bi lahko objektivno ugotovil kakšne so stopnice in ali so bile primerne. Zato je zaključek sodišča, da je na ogledu ugotovilo, da je površina drseča preuranjen in neutemeljen ter neargumentiran. Sodišče tudi ni obrazložilo njenih ugovorov o tem, da do škodnega dogodka sploh ni prišlo. Obrazložitev, da obstaja objektivna odgovornost je v nasprotju z dokazi in neutemeljeno. Po njenem mnenju so stopnice popolnoma nevarne, običajne, zato tudi ne obstaja odškodninska odgovornost. Tudi utemeljitev krivdne odgovornosti je v nasprotju z zakonskimi določbami ter sama po sebi predstavlja po mnenju pritožnice absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri obrazložitvi je sodišče zmešalo tako nevarno stvar, ki predstavlja objektivno odgovornost, kot tudi očitke o opustitvi potrebnih ravnanj. Ni ji jasno v čem naj bi bila krivda zavarovanca oziroma kaj konkretno je storil narobe ali ni storil pa bi moral. Sodišče ni raziskalo ali je bilo opozorilo dano in ali je bilo sploh potrebno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje, po potrebi drugemu sodniku ali pa da se spremeni in tako, da se zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke. Navaja, da sodišče ni odločilo preko zahtevka, saj je v izreku navedeno, da tožena stranka odgovarja le do višine 3.600,00 EUR, tožena stranka pa je sama podala trditveno podlago s takšno vsebino. Tudi ni res, da bi bilo z vmesno sodbo odločeno o višini zahtevka. Predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda vmesno sodbo (ZPP člen 315), kadar tožena stranka izpodbija tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Sodišče takrat izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Pravilen izrek vmesne sodbe je tak, iz katerega je jasno razvidna njena različnost od siceršnjih ugotovitvenih sodb. Izrek ne sme vsebovati ugotovitve prejudicialnega pravnega razmerja. Vendar pa tudi če ugotovitev vsebuje, je treba meje učinkov vmesne sodbe presojati zgolj v mejah prekluzivnega učinka vmesne sodbe, upoštevaje princip neučinkovanja vmesne sodbe izven konkretnega postopka. Zato je pomemben naziv sodbe (da je vmesna sodba), ne pa konkretna vsebina izreka (ki ga je treba brati in razumeti v povezavi za nazivom sodbe; glej sodbo II Ips 33/2004). Vmesna sodba nima učinkov materialne pravnomočnosti in ne pomeni pravnomočne odločitve o obstoju pravnega razmerja, ki bi stranke in sodišče zavezovala tudi v morebitnih drugih pravdah glede drugih zahtevkov. Zato se učinek vmesne sodbe izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana. Sodišče in stranki zavezuje le v tem konkretnem postopku. Zato pritožbene trditve, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka in da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, niso utemeljene. Iz vmesne sodbe jasno izhaja, da je sodišče odločilo, da obstaja odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala pri padcu po stopnicah 31. 10. 2008. Navedbe, da je podano zavarovalno jamstvo pomenijo le, da je tožena stranka odgovorna po splošnih pravilih odškodninskega prava vendar na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo je tožena stranka sklenila z lastnikom hiše. To je sodišče tudi obrazložilo, zato pritožbenemu sodišču ni jasno, v čem vidi tožena stranka takšno nasprotje. Iz izreka vmesne sodbe tudi jasno izhaja, da tožena stranka ne glede na ugotovljeno višino škode ne more odgovarjati do večje višine kot je 3.600,00 EUR. Tudi tu se tožena stranka spreneveda, ko sodišču očita, da je odločilo preko zahtevka, saj je sodišče jasno v tem delu povzelo njene navedbe iz odgovora na tožbo, kjer je tožena stranka obrazložila, da je v tem zavarovanju vključeno zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo gostje s pogodbeno dogovorjeno zavarovalno vsoto, ki se zniža za 10 % in torej znese največ 3.600,00 EUR. Zgolj ta navedba torej ne pomeni, da je sodišče odločalo o višini zahtevka, pač pa je povzelo ugovor tožene stranke o tem, da po sklenjeni pogodbi odgovarja le do takšne zavarovalne vsote. Ta znesek pa je navedla tožena stranka sama, zato so njene navedbe o tem, da je potrebno od zneska 3.600,00 EUR odšteti še odbitno franšizo v nasprotju z njenimi navedbami v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožba torej tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je obrazložilo toženkino odgovornost, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dejstev, ki jih stranke zatrjujejo in po izvedenih dokazih, ki so jih predlagale stranke (ZPP člen 212). Katero dejstvo je štelo za dokazano je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo in tako pravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Tožnica je pravočasno (v prvem pripravljalnem spisu) obširno opisala način poškodovanja kot tudi navedla, kakšne so bile stopnice ter zakaj so bile mokre in spolzke. Toženka je na te obširne navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo, torej še pravočasno, navedla, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar, da je bilo dovolj osvetljeno, imelo dovolj veliko pohodno površino, na stopnicah pa so bili nameščeni protizdrsni trakovi. Navedla je še, da so bile stopnice obložene z linolejem, ki pa ob nizki prisotnosti vlažnosti ni drsen. Predlagala je, da sodišče opravi ogled na kraju samem in rekonstrukcijo. Sodišče prve stopnje je sledilo njenemu predlogu in potem, ko je zaslišalo tožnico in pa priči Š. K. in R. K., 26. 11. 2010 opravilo ogled. Po opravljenem ogledu, na katerem je tožeča stranka pokazala, kako ji je zdrsnilo in ko je sodišče tudi ugotovilo, da površina, ki je mokra ob zanihanju noge drsi, sta obe stranki predlagali (torej tudi toženka), da sodišče odloča o temelju zahtevka z navedbo, da je temelj zrel za odločitev. Tožena stranka torej ni ugovarjala temu, da bi sodišče moralo zaslišati izvedenca gradbene stroke, čeprav je sodišče ugotovilo, da stopnice drsijo, pa tudi tekom postopka ni predlagala tega dokaza, zato tega ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Kršitev, na katero se sklicuje v pritožbi bi morala tako kot ji to nalaga člen 286. b, uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. To pa je bilo potem, ko je sodišče po opravljenem ogledu sklenilo, da bo izdalo vmesno sodbo.

Ne drži, da bi sodišče nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tudi ni res, da bi nepravilno ugotovilo, kakšne so bile stopnice. Po mnenju pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu prepričljiva. Sodišče je natančno obrazložilo, kakšne so bile stopnice, da so bile obložene s PVC materialom, brez ograje, strme, na vrhu slabo osvetljene. Sodišče pa je tudi prepričljivo ugotovilo, da je v času, ko je bila tožnica na obisku pri K. R., Š. K. te stopnice umila, zato so bile mokre in spolzke. Vse to pa je sodišče zaključilo tudi po opravljenem ogledu, na takšne zaključke, ki izhajajo tudi iz zapisnika o ogledu, pa tožena stranka ni imela pripomb. Pritožbenih trditev o tem, da je tožnica po teh stopnicah prišla že ob prihodu, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, sicer pa glede na ugotovljeno dejansko stanje to niti ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile pomite potem, ko je po njih prišla do R. K. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo tožnici in pričam o tem, da se je poškodovala na stopnicah v opisanih okoliščinah, zato pravilno tudi ni sledilo pavšalnim navedbam toženke o nasprotnem.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo opisalo tako odločitev o tem, zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost, kot tudi opisalo vse elemente krivdne odgovornosti. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da je pravilo krivdna odgovornost, ki se presoja po 131. členu OZ. Sodišče je povedalo, v čem je protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke – v opustitvi obvestila tožnici o tem, da so bila tla pomita, zato mokra in spolzka (tega tožena stranka ni ugovarjala), ter da so bile stopnice slabo osvetljene, čeprav je zavarovanec vedel, da gre za strme stopnice. V skladu z določbo 131. člena OZ je dolžnost povzročitelja, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Torej bi morala tožena stranka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde oziroma krivde zavarovanca, tega pa ni dokazala. Nasprotno, sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tudi njegovo krivdo, zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je utemeljitev krivde nejasna in v nasprotju z zakonskim določilom.

Pritožbene trditve o tem, da ni jasno, v čem je krivda oškodovanca ter navedbe, da se zato pritožnica ne more izreči do očitkov so prav tako neutemeljene, pavšalne, delno pa predstavljajo tudi pritožbeno novoto (ZPP člen 337). Že sodišče prve stopnje je v sodbi povedalo, da toženka v postopku na prvi stopnji ni nikoli oporekala dejstvu, da so bile stopnice mokre in spolzke.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, ki se nanašajo na odločanje o temelju zahtevka, pravilno je uporabilo materialno pravo, pravilno navedlo, da v skladu z določbo 964. člena OZ obstaja odgovornost tožene stranke na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so splošni pogoji, ki določajo, da zavarovanje krije odgovornost zavarovanca za škode, ki jih povzroči tretjim osebam kot lastnik stanovanjskega objekta. Glede na to pa je pravilno presojalo odgovornost po 131. členu OZ oziroma 150. členu OZ. Sodišče prve stopnje pri odločanju absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tudi tožena stranka, ni ugotovilo. Pritožba tako ni utemeljena, zato je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.