VSL sodba I Cpg 1338/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako,
- da se v razmerju med tožnikom L, d.d. - v stečaju, in tožencem E., d.o.o., razveljavi:
- učinek verižne kompenzacije z dne 5.12.2008 po dokumentu št. 921, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801004283 in 200801004502, v skupnem znesku 2.728,55 EUR;
- učinek verižne kompenzacije z dne 5.12.2008 po dokumentu št. 918, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801004509, 200801004506, 200801004504, 200801004502, 200801004649, 200801004948, 200801004950, 200801004947, 200801004949 in 200801005097, v skupnem znesku 5.392,93 EUR;
- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 10.12.2008 po dokumentu št. 238, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801005097, 200801005128 in 200801006012, v skupnem znesku 3.000,00 EUR;
- učinek verižne kompenzacije z dne 9.2.2009 po dokumentu št. 58, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801006012, 200801006176, 200801006175, 200801006172, 2008010006268, 200801006573, 200801006290 in 200801006269, v skupnem znesku 2.019,08 EUR;
- učinek verižne kompenzacije z dne 9.2.2009 po dokumentu št. 66, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801006573, 200801006605, 200801006835, 200801006724, 200801006836, 200801006911, 200801006848, 200801006780, 200801007737 in 200801008210, v skupnem znesku 5.000,00 EUR;
- učinek verižne kompenzacije z dne 6.3.2009 po dokumentu št. 117, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801007737, 200801008211, 200801008270, 200801008471 in 200801008570, v skupnem znesku 2.746,00 EUR;
- učinek asignacijskega nakazila in plačila z dne 26.3.2009 po dokumentu št. 155, s čimer je toženec prejel nakazilo plačila in plačilo svojih terjatev po računih št. 200901000148 in 200801008570, v skupnem znesku 677,00 EUR;
- učinek verižne kompenzacije z dne 17.4.2009 po dokumentu št. 202, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 200906000938, v skupnem znesku 96,43 EUR;

zato mora toženec v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN SI56 ... denarni znesek 21.659,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 622,52 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 587,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. I Pg 726/2009-35 z dne 13.5.2011 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala v razmerju med tožnikom L d.d. - v stečaju in tožencem E., d.o.o., razveljavitev učinka naslednjih pravnih dejanj:

- verižne kompenzacije z dne 5.12.2008 po dokumentu št. 921, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801004283 in 200801004502, v skupnem znesku 2.728,55 EUR;

- verižne kompenzacije z dne 5.12.2008 po dokumentu št. 918, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801004509, 200801004506, 200801004504, 200801004502, 200801004649, 200801004948, 200801004950, 200801004947, 200801004949 in 200801005097, v skupnem znesku 5.392,93 EUR;

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 10.12.2008 po dokumentu št. 238, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801005097, 200801005128 in 200801006012, v skupnem znesku 3.000,00 EUR;

- verižne kompenzacije z dne 9.2.2009 po dokumentu št. 58, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801006012, 200801006176, 200801006175, 200801006172, 2008010006268, 200801006573, 200801006290 in 200801006269, v skupnem znesku 2.019,08 EUR;

- verižne kompenzacije z dne 9.2.2009 po dokumentu št. 66, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801006573, 200801006605, 200801006835, 200801006724, 200801006836, 200801006911, 200801006848, 200801006780, 200801007737 in 200801008210, v skupnem znesku 5.000,00 EUR;

- verižne kompenzacije z dne 6.3.2009 po dokumentu št. 117, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 200801007737, 200801008211, 200801008270, 200801008471 in 200801008570, v skupnem znesku 2.746,00 EUR;

- asignacijskega nakazila in plačila z dne 26.3.2009 po dokumentu št. 155, s čimer je toženec prejel nakazilo plačila in plačilo svojih terjatev po računih št. 200901000148 in 200801008570, v skupnem znesku 677,00 EUR;

- prodaje blaga in prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 116930 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 14.4.2009 po dokumentu št. 188, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 200906000938, v skupnem znesku 226,08 EUR;

- verižne kompenzacije z dne 17.4.2009 po dokumentu št. 202, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 200906000938, v skupnem znesku 96,43 EUR.

Zahtevek je zavrnilo tudi v dajatvenem delu, s katerim je tožnik zahteval vračilo stvari po kodi 2510613 HGZ GP oz. plačilo njene denarne protivrednosti v znesku 226,08 EUR, plačilo denarnega zneska v višini 21.659,99 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti do zneska 21.886,07 EUR za čas od 14.11.2009 do plačila. Stroške postopka je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in v obeh primerih odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožba uvodoma navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, kateri so »preostali dokazni predlogi«, ki so bili zavrnjeni in zakaj se prvostopenjsko sodišče ni odločilo za izvedbo zavrnjenih dokazov. Sodišče je navedlo, da je v dokaznem postopku vpogledalo celotno spisovno gradivo, zaslišalo G. V., J. K. in J. Š., predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke in preostale dokazne predloge pa zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Tožena stranka ni zanikala navedb tožeče stranke, da so njene tekoče izgube vse od leta 2005 naprej presegale vrednost kapitala, zato je v skladu z domnevo iz 2. odstavkom 214. člena ZPP treba šteti, da dejstvo obstoja tožnikove insolventnosti, v času izvršitve izpodbijanih pravnih dejanj, med strankama ni sporno in je prvostopenjsko sodišče posledično pravilno zavrnilo dokazni predlog za izvedenca ekonomske stroke, saj je bil ta predlagan ravno z namenom, da ugotovi obstoj tožnikove insolventnosti. V izpodbijani sodbi med zavrnjenimi dokaznimi predlogi niso izrecno navedeni predlogi za zaslišanje P. P., R. O., I. Č., J. M. in E. F., ki naj bi vsi izpovedali, da so bile kompenzacije med pravdnima strankama običajen način izpolnjevanja obveznosti. Navedeni dokazni predlogi so bili upravičeno zavrnjeni, saj so zaslišane priče v celoti potrdile to, kar naj bi se dokazovalo z izpovedbami zavrnjenih prič. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niti ni pomembno, ali so bile izpodbijane izpolnitve opravljene na način, ki je bil med strankama običajen. Poleg tega je bil s strani strank podan še dokazni predlog za vpogled v stečajni spis, katerega izvedbo je sodišče očitno pozabilo zavrniti, vendar ta napaka v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj podatki zaradi katerih sta stranki predlagali vpogled v stečajni spis za rešitev obravnavanega primera niso pomembni. Ker ugotovljene nepravilnosti ne vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ne gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantno pravno podlago in pojasnilo, da morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika kumulativno podana objektivni in subjektivni element. Čim eden od njiju ni podan, pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik izvedel v obdobju izpodbojnosti, ni izpodbojno.

7Tožnik je izpolnitev objektivnega elementa za izpodbijanje pravnih dejanj poleg z domnevo iz 1. točke 1. dostavka 272. člena ZFPPIPP dokazoval tudi z neposrednim zatrjevanjem zakonskega dejanskega stanu iz 1. alineje 1. točke 1. dostavka 271. člena ZFPPIPP. Po pravilu iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP morata biti za obstoj objektivnega elementa izpolnjeni dve zahtevi kumulativno: (1) posledica izpodbijanega dejanja mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in (2) zaradi tega zmanjšanja lahko drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno. V skladu s 3. odstavkom 10. člena ZFPPIPP je čista vrednost premoženja opredeljena kot razlika med vrednostjo premoženja in višino obveznosti. Tožnikovo premoženje se je z dobavami toženca povečalo v enaki višini, kot so se povečale tožnikove obveznosti, saj so bile obveznosti med strankama enakovredne (nasprotnega ni navajala nobena od strank), prav tako pa so se tožnikove obveznosti z njegovimi izpolnitvami zmanjšale v enaki višini, kot se je zmanjšalo njegovo premoženje – denarna sredstva pri nakazilih na TRR in terjatve pri izpolnitvi z asignacijo, verižno kompenzacijo in medsebojno kompenzacijo - (oz. kot se je predhodno povečalo njegovo premoženje in obveznosti). Ker tako niti tožnikova niti toženčeva izpolnitev obveznosti iz medsebojne dvostranske pogodbe ni spremenila razlike med premoženjem in obveznostmi tožnika, s tožnikovimi izpodbijanimi dejanji ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti njegovega premoženja. Posledično ni izpolnjena prva od zahtev (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja) iz 1. alineje 1. točke 1. dostavka 271. člena ZFPPIPP, zato je prvostopenjsko sodišče v tem delu pravilno presodilo, da ni podan objektivni element, pri čemer je zaradi zakonske zahteve po kumulativni izpolnjenosti obeh predpostavk pritožbena zahteva, da bi sodišče moralo presojati, ali bi lahko zaradi izpodbijanih pravnih dejanj drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojna dejanja ne bi bila opravljena, napačna.

8Pritožnik napačno razume pojem zmanjšanje čiste vrednosti premoženja. Pri dvostranski pogodbi, pri kateri so vrednosti vzajemnih izpolnitev enake, ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja dolžnika, ne glede na to ali so izpolnitve obveznosti sočasne ali ne. Do takšnega zmanjšanja pa seveda pride, kadar medsebojni obveznosti strank nista enakovredni v škodo (kasnejšega) stečajnega dolžnika. Ker pa lahko pride tudi pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi obveznostmi, pri katerih ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, s selektivnim poravnavanjem obveznosti (kasnejšega) stečajnega dolžnika zgolj določenim upnikom do neenakega obravnavanja upnikov, je zakonodajalec predvidel domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Vendar pa lahko to domnevo upnik izpodbije, če dokaže, da pri poplačilu svojih terjatev ni bil preferiran, ker je prejel izpolnitve v rokih, ki so po poslovnih običajih, uzancah in praksi med strankama običajni (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). To je pravično do upnika, saj če ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja in je bil takšen rok izpolnitve med strankama običajen tudi pred insolventnostjo dolžnika, potem ni mogoče govoriti o tem, da je bil s tem plačilom upnik preferiran, saj je šlo za običajno poslovno transakcijo.

9Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da je tožnik uspel dokazati zakonski dejanski stan domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je presojalo obstoj pogojev za uporabo pravila iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP s katerim se navedena zakonska domneva izpodbija. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri tem zagrešilo kršitev materialnega prava, ko je pri uporabi pravila iz 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP presojalo, ali so veljale izpodbijane izpolnitve po poslovnih običajih in praksi med pravdnima strankama za običajen »način« izpolnitve in ne tega ali so bile izpodbijane izpolnitve opravljene v rokih, ki so po poslovnih običajih, uzancah in praksi med pravdnima strankama veljali za običajne »roke« izpolnitve.

10Po oceni pritožbenega sodišča objektivni element ne more biti podan glede prodaje blaga, prenosa lastninske pravice na tem blagu in v povezavi s tem izvedene medsebojne kompenzacije (z dne 14.4.2009 po dokumentu št. 188), saj bi do pobotanja medsebojnih terjatev med pravdnima strankama, kar je bil v tem primeru edini učinek medsebojne kompenzacije, prišlo najkasneje z začetkom stečajnega postopka, ko bi medsebojni terjatvi veljali za pobotani po sili zakonskega pravila iz 1. odstavka 261. člena ZFPPIPP. Zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Glede preostalih izpodbijanih pravnih dejanj, ki vsa predstavljajo kasnejšo izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe v korist upnika, ob pravilni uporabi materialnega prava obstoji objektivni element na podlagi zakonske domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, katere tožena stranka niti ni izpodbijala, saj ni zatrjevala, da so bile te izpolnitve opravljene v običajnih rokih.

12Subjektiven element izpodbijanja je podan, če je upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. dostavka 271. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka tako lahko uspe z izpodbijanjem, kadar poleg objektivnega elementa dokaže še, da je toženec dejansko vedel za njeno insolventnost ali, da bi za njeno insolventnost lahko vedel, v kolikor bi v pravnem prometu ravnal z dolžno skrbnostjo.

13V tem delu pritožnik utemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru zanemarilo pomen letnih poročil in vzpostavilo nerazumljivo visok standard dokazovanja subjektivnega elementa. Tožeča stranka je tekom postopka utemeljeno opozarjala, da tožena stranka pri poslovanju ni ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo, če ni preverjala letnih poročil tožnika in njegove bonitete oz. če iz podatkov vsebovanih v njih ni razbrala dejstva, da je insolventen. Insolventnost je položaj, ki nastane, ko postane dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben (2. točka 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP). V skladu z 2. točko 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP pa velja domneva, da je dolžnik, ki je kapitalska družba, dolgoročno plačilno nesposoben, če njegova izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosega polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv. Iz navedb tožnika in predloženih finančnih poročil izhaja, da je bil tožnik v skladu z omenjeno domnevo dolgoročno plačilno nesposoben in posledično insolventen vse od leta 2005 naprej. Ker je šlo pri tožeči stranki za insolventnost, ki je trajala dalj časa in ni nastala kar naenkrat ter jo je bilo mogoče iz javno dostopnih letnih poročil relativno enostavno prepoznati, je toženi stranki mogoče očitati, da pri poslovanju ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, saj bi za tožnikovo insolventnost ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko vedela. Organi vodenja, ki pri poslovanju predstavljajo zavestni del poslovnega subjekta, imajo v skladu s 1. odstavkom 263. člena ZGD-1 ter 28. in 30. členom ZFPPIPP med drugim tudi dolžnost upravljanja s tveganji lastne družbe, tudi kreditnimi. Po 4. odstavku 30. člena ZFPPIPP so kreditna tveganja tveganja nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do družbe, katerih pa poslovni subjekti ne morejo uspešno obvladovati, če ne preverjajo plačilne sposobnosti svojih poslovnih partnerjev. Te dolžnosti so prvenstveno namenjene zagotavljanju dolgoročnega pozitivnega poslovanja lastne družbe, a se v primeru pojava insolventnosti poslovnega partnerja skozi njih presoja tudi dolžnost vedenja o partnerjevi insolventnosti. Dolžno skrbnost je potrebno presojati v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera, tako da poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega partnerja ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost morali vedeti (1).

14Ker je pritožbeno sodišče obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja utemeljilo neposredno na določbi iz 2. točke 1. odstavka 271. člena, tudi ni presojalo ali so izpodbijane izpolnitve po poslovnih običajih, uzancah ali praksi med pravdnima strankama veljala za običajno obliko ali način izpolnitve, saj je mogoče subjektivni element z dokazovanjem navedenih dejstev izpodbiti le v primeru, ko se ta dokazuje z domnevo iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

15Tožnik je zahteval zakonske zamudne obresti od 14.11.2009 dalje do plačila. Toženčeva obveznost vračila prejete izpolnitve njegove terjatve je nastopila s pravnomočnostjo sodbe, s katero so razveljavljeni učinki dejanj stečajnega dolžnika (1. in 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Sodišče mu je določilo rok, v katerem mora izpolniti obveznost, zato bo prišel z zamudo, če je v tem roku ne bo izpolnil (1. odstavek 299. člena OZ). Do zakonskih zamudnih obresti je tako tožnik upravičen le od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14.11.2009 in ki zmotno temelji na določbi 2. odstavka 299. člena OZ, materialnopravno pravilna. V tem delu je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, ki je vse ugotovljene kršitve samo saniralo (358. člen ZPP), v delu, v katerem je ugotovilo obstoj tako objektivnega kot tudi subjektivnega elementa izpodbijanja, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih dejanj deloma ugodilo in posledično ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku na plačilo 21.659,99 EUR, od katerih je zakonite zamudne obresti prisodilo le od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Posledično je na novo odmerilo tudi stroške prvostopenjskega postopka.

17Stroške postopka na prvi stopnji je drugostopenjsko sodišče odmerilo na podlagi 154. člena v povezavi s 155. členom ZPP, Zakona o sodnih taksah in Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo naslednje stroške: sodna taksa za tožbo (567,00 EUR), potne stroške za prihod na dva naroka (35,52 EUR) in materialne stroški v višini 20,00 EUR, kar skupaj znese 622,52 EUR; v višjem delu je stroške za poštnino, listine, sestavo tožbe in vlog ter administrativne stroške zavrnilo. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela zgolj v zanemarljivem delu, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 622,52 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila.

18V skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP mora tožena stranka tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka, saj je bila tožeča stranka s pritožbo neuspešna v sorazmerno nizkem delu. Na podlagi 155. člena ZPP, Zakona o sodnih taksah in Zakona o odvetniški tarifi so tožeči stranki priznani naslednji pritožbeni stroški: sodna taksa za pritožbo (567,00 EUR) in materialni stroški v višini 20,00 EUR, kar znese skupaj 587,00 EUR; v višjem delu se administrativni stroški zavrnejo. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 587,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

____________________________________

(1) Za primer, ko se poslovnemu subjektu, ki ni vedel za insolventnost poslovnega partnerja, ni bilo mogoče očitati neskrbnosti glej VSL sodba I Cpg 61/2011 z dne 25.02.2011.