263. člen ZFPPIPP

Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje. Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Toženki s sporno prodajno pogodbo nista zasledovali namena zagotoviti plačilo kupnine za predmetno nepremičnino, pač pa je bil njun namen čim prej prenesti to nepremičnino skupaj s prilivi od najemnin iz premoženjske sfere prve toženke na drugo toženko ter na ta način preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase prve toženke, hkrati pa bi še naprej ostalo v krogu z bivšim zakonitim zastopnikom prve toženke povezanih oseb. S takšnim ravnanjem sta nedvomno izigrali stečajne upnike prve toženke. Četudi ima upnik terjatev zavarovano z zastavno pravico, mu pravni red dopušča, da lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku. Te presoje tožeče stranke zato druga toženka ne more izpodbijati s svojimi ocenami. Okoliščina, ko je pogodba sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje (kot je to v obravnavani zadevi), presega dejanski stan izpodbojnosti in v skladu z ustaljeno sodno prakso upravičuje ničnostno sankcijo. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Tožeča stranka lahko v takšnem primeru v korist stečajne mase uveljavlja zahtevke iz naslov

Če bi šlo za asignacijo, odstop terjatev s pogodbo (in pobot) tudi ne bi bil potreben. Cesija terjatve in asignacija se namreč medsebojno izključujeta - z asignatovo izpolnitvijo nakazila obveznost preneha (prvi in drugi odstavek 1041. člena OZ), pri cesiji terjatve pa obveznost s cesijo ne preneha, le terjatev spremeni svojo pravno pripadnost (prvi odstavke 421. člena v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ). Pobotanje je namreč mogoče izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. Ker sta tožnica in druga toženka dne 5. 10. 2015, terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka tožeče stranke, in jo je druga toženka na podlagi cesije od prve toženke pridobila po začetku stečajnega postopka, pobotali z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do druge toženke, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (terjatev iz naslova najemnine strojne opreme po Pogodbi št. 1/2015 po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in terjatev iz naslova prodanega blaga po računu št. 162/2

Terjatev dolžnika je nastala pred začetkom stečajnega postopka, do povratne cesije prišlo šele po začetem stečaju, kar prepoveduje 263. člen ZFPPIPP. Namen tega posebnega pravila je preprečiti, da bi posamezni upniki zlorabili privilegij, ki ga omogoča splošno pravilo o nedovoljenosti pobota v stečaju.

Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, zato je izključena uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Naročnik mora določiti izvajalcu gradbenih del primeren rok za odpravo napak. Šele, če izvajalec napake ne odpravi do poteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Nad tožnikom je bil med pravdnim postopkom uveden stečajni postopek. Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstaja terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani (261. člen ZFPPIPP). Ker gre za zakonsko pobotanje, ki je nastopilo že z uvedbo stečajnega postopka, tričlenski izrek ne le, da ni potreben, je nedopusten. Sodišče zato v primeru, če ugotovi, da je terjatev, ki jo uveljavlja toženec v pobotnem ugovoru (delno) utemeljena, to upošteva pri odločitvi o utemeljenosti denarnega zahtevka tožnika kot stečajnega dolžnika, kar pojasni v obrazložitvi sodbe, ne odloči pa o obstoju ali neobstoju obeh terjatev, niti ne izreče pobota.

Terjatev iz naslova povračila pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča o stroških. V primeru, ko o stroškovni terjatvi odloči že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa to odločitev potrdi oziroma zgolj zniža višino z odločbo sodišča prve stopnje že odmerjenih stroškov, obveznost povrnitve stroškov nastane že z odločbo sodišča prve stopnje in ne šele z odločbo sodišča druge stopnje. Nastanek terjatve je namreč potrebno razlikovati od izvršljivosti terjatve, ki nastopi s pravnomočnostjo odločitve in iztekom paricijskega roka. Pobotanje medsebojnih terjatev med stečajnim dolžnikom in njegovim upnikom nastopi avtomatično, na podlagi zakona, v trenutku začetka stečajnega postopka. Pobotna izjava torej ni potrebna. Na pobot terjatev po 261. členu ZFPPIPP pa tudi ne vpliva kasnejši odpust obveznosti, saj ta učinkuje zgolj na (del) terjatve, ki v trenutku pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti obstajajo. Materialnopravno pobotanje v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, upoštevajoč meje pravnomočnosti sodb, s katerima sta ti terjatvi nastali, učinkuje od dneva, ko je dolžnica dala pobotno izjavo.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanec z njo avtomatično pridobi tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogojev za izplačilo presežka DDV tako ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč določbe 73. člena ZDDV-1 in 97. člena ZDavP-2. Iz njih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

V obravnavanem primeru prodaje premoženja stečajnega dolžnika je stečajni dolžnik pridobil terjatev do kupca tega premoženja na plačilo kupnine. Ker pa ima navedeni kupec pravico do ločenega poplačila iz tega premoženja, po presoji pritožbenega sodišča ni ovir za pobot navedenih terjatev, če so izpolnjene materialnopravne predpostavke za pobot iz 311. člena OZ, torej če gre za medsebojni denarni terjatvi in če sta obe zapadli. Terjatev upnika DUTB d.d. za poplačilo iz posebne razdelitvene mase še ni zapadla, ker sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase niti pravnomočen še ni postal, torej doslej še niso izpolnjeni materialnopravni pogoji za pobot terjatve stečajnega dolžnika do upnika DUTB d.d. kot kupca za plačilo kupnine s terjatvijo upnika DUTB d.d. do poplačila njegove terjatve iz posebne razdelitvene mase. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je akceptiralo medsebojni pobot še pred pravnomočnostjo sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, torej zmotno uporabilo materialno pravo.

V skladu z izrecno določbo četrtega odstavka 261. člena ZFPPIPP upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku. Z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

Terjatev iz naslova stroškov za odpravo napak ne nastane šele s trenutkom, ko so napake dejansko odpravljene (zaradi česar bi bilo pravno pomembno, katere napake je tožena stranka že sama odpravila in katerih ni). Gre namreč za obliko uveljavljanja jamčevalnega zahtevka – ta pa nastane s trenutkom, ko se napaka pojavi. Zmotno je stališče, da terjatev, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, ni mogoče pobotati. Res je sicer, da so v 263. in 264. členu ZFPPIPP določeni primeri, ko pobot ni dopusten, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer (za takšne terjatve). Terjatev stečajnega dolžnika (tožeče stranke) za plačilo opravljenih del je namreč nastala pred začetkom stečajnega postopka, del terjatve upnika (tožene stranke) iz naslova stroškov za odpravo napak pa je nastala po začetku stečajnega postopka (ko so se pojavile napake), česar pa ZFPPIPP – ko govori o prepovedi pobota terjatev – ne ureja, zaradi česar se še vedno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava (311. člen Obligacijskega zakonika), oziroma pravila o procesnem pobotu iz ZPP (tretji odstavek 319. člena ZPP), kot v konkretnem primeru, ko je tožena stranka terjatve uveljavljala v procesni pob

Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi. Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da gre tudi v primeru podrednega tožbenega zahtevka za izpodbojni zahtevek. Iz trditev drugo tožnice namreč izhaja, da ta zahteva, da sodišče ugotovi, da zaradi kršitve 263. člena ZFPPIPP ni prišlo do pobota, zato mora toženec drugo tožnici še vedno plačati dolg, ki naj bi bil pobotan. Poleg tega drugo tožnica ugotovitev, da ni prišlo do pobota, pravilno uveljavlja z dajatvenim zahtevkom, pri čemer prav tako postavi vmesni ugotovitveni zahtevek v skladu s 3. odstavkom 181. člena ZPP, ki pa v konkretnem primeru niti ni nujen.

Namen nedovoljenosti pobota je preprečiti, da bi oseba, ki ima v razmerju do stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka položaj dolžnika, po začetku stečajnega postopka pridobila terjatev, nastalo pred začetkom stečajnega postopka, od drugega upnika in tako dosegla pogoje za pobot terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za notranje neskladje v zakonu, ki pa ga je mogoče razrešiti z uporabo razlagalnih metod. S primerjavo starega in novega 263. člena ZFPPIPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se 286. člen ZFPPIPP sklicuje na 1. točko starega 263. člena ZFPPIPP, ki je novi 263. člen (po noveli C) sploh ne vsebuje. Tako že z uporabo jezikovne in logične razlage določbe 286. člena ZFPPIPP same po sebi sploh ni mogoče uporabiti.

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe stroja dalj časa uporabljala, izhaja jasen in logičen zaključek, da ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo. Vezanost sodišča zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti in so ugotovljena v obrazložitvi odločbe, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju.

Tudi če bi letno poročilo tožeče stranke za leto 2007 izkazovalo insolventno stanje, je tako stanje lahko izkazovalo po stanju na dan 31. 12. 2007. Kasnejši ukrepi tožeče stranke v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala z novimi vložki z učinki od 21. 5. 2008 dalje so torej dajali zadosti trdno podlago za utemeljeno sklepanje, da je s temi ukrepi tožeča stranka odpravila insolventnost. Ker so bila vsa preostala izpodbijana pravna dejanja opravljena v času od 24. 6. 2008 do 25. 9. 2008, torej v sorazmerno kratkem času po opravljenem povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke, je tožena stranka z gornjimi dejstvi uspela prepričati pritožbeno sodišče, da za insolventnost tožeče stranke v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj ni mogla vedeti.

Pri dvostranski pogodbi, pri kateri so vrednosti vzajemnih izpolnitev enake, ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja dolžnika, ne glede na to ali so izpolnitve obveznosti sočasne ali ne. Do takšnega zmanjšanja pa seveda pride, kadar medsebojni obveznosti strank nista enakovredni v škodo (kasnejšega) stečajnega dolžnika. Ker pa lahko pride tudi pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi obveznostmi, pri katerih ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, s selektivnim poravnavanjem obveznosti (kasnejšega) stečajnega dolžnika zgolj določenim upnikom do neenakega obravnavanja upnikov, je zakonodajalec predvidel domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ker je šlo pri tožeči stranki za insolventnost, ki je trajala dalj časa in ni nastala kar naenkrat ter jo je bilo mogoče iz javno dostopnih letnih poročil relativno enostavno prepoznati, je toženi stranki mogoče očitati, da pri poslovanju ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, saj bi za tožnikovo insolventnost ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko vedela.

Pravne posledice razveljavitve pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja - naloga za plačilo terjatve upniku nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe, zato z obveznostjo, da tožeči stranki vrne prejeto plačilo svoje terjatve, upnik ni mogel biti v zamudi že tedaj, ko je potekel rok za vrnitev, ki mu ga je določila tožeča stranka pred vložitvijo tožbe. Ker je šlo pri tožeči stranki za insolventnost, ki je trajala dalj časa in ni nastala kar naenkrat ter jo je bilo mogoče iz javno dostopnih letnih poročil relativno enostavno prepoznati, je toženi stranki mogoče očitati, da pri lastnem poslovanju ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, saj bi za tožnikovo insolventnost ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko vedela. Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča st